Eva Plaznik Foto: Osebni arhiv
Eva Plaznik Foto: Osebni arhiv

The future is no more uncertain than the present. (Walt Whitman) Kdor ima rad književnost, se je že gotovo kdaj spotaknil ob dela velikega Walta Whitmana, ameriškega literata in ljudje ga običajno obožujejo, ker so njegova dela precej bolj optimistična kot, recimo, dela našega najdražjega Ivana C-ja.

Mogoče je želel tudi z zgornjim stavkom povedati nekaj svetlega (oziroma tolažilnega), ampak danes bi si ga rada izposodila za eno drugo, ne preveč svetlo temo – rada bi govorila o prihodnosti čisto povprečnega slovenskega študenta ali študentke.

Stvari so v današnjih časih vsaj v teoriji precej enostavne. Hoditi je treba v šolo, kjer ni pomembno, kaj in koliko se boš naučil, ampak predvsem to, kakšne rezultate boš dosegel ob koncu šolanja. Če boš v osnovni šoli odličen, boš prišel na dobro gimnazijo. Če boš odličen tudi v gimnaziji in boš dosegel dovolj pik na maturi, boš lahko šel na fakulteto, in če boš še tam priden, boš potem dobil kakšno fino službo (po možnosti tako, kjer boš malo delal in veliko govoril) in potem boš srečen. Ne sliši se preveč težko … in mogoče s tem sistemom tudi ne bi bilo nič narobe (razen občutka brezizhodnosti na trenutke, ampak o tem kdaj drugič), če se ne bi pojavila dva majčkena problemčka, ki ju je vedno težje prezreti.

Problemček št. 1: Kaj se zgodi s tistimi, ki jim nekje v sistemu zaškripa? Če se je to zgodilo otrokom prejšnjih generacij (govorim o generacijah naših staršev in starih staršev), to niti ni bil tak problem. Še vedno se je problemček dalo rešiti, pač z nekoliko slabše plačano, a še vedno solidno službo. Kaj pa danes? Kje pa bodo še vzeli nekoga, ki ni dokončal srednje šole? Ali pa, bog ne daj, gimnazijskega maturanta brez dodatne izobrazbe??

In potem je tu še problemček št. 2: Če boš VSE naredil TOČNO tako, kot moraš (in si tudi želiš), a si lahko res prepričan, da boš potem pa dobil službo?! Ne dobro službo (pa s tem ne mislim, da je vsem nam idealna služba tista, kjer se praskaš po ta zadnji), ampak sploh KATERO KOLI službo? Žal, danes tudi to ni nobena garancija.

Da se vrnem k dragemu Whitmanu. Prihodnost res ni nič bolj negotova kot sedanjost. Ker sedanjost namreč tudi slučajno ni nekaj stabilnega. Če je bil še včeraj brezplačen študij nekaj gotovega, to danes ni več. Če so ljudje včeraj plačevali prispevke za pokojnino, ki je bila nekakšno zagotovilo za jutri, tega danes ni več. Sistem idealnega šolanja, kjer bo vsak, ki bo pridno doštudiral, dobil službo, pa je tako ali tako že dolgo časa utopija.

In kje je rešitev? Služba v tujini? Morda. Ampak to je samo rešitev za vsakega posameznika in precej črna napoved za našo lepo malo deželico.