Jernej Kosi je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s temo Nastanek slovenskega nacionalnega gibanja in njegov razvoj do srede 19. stoletja. Bil je tudi mladi raziskovalec na oddelku zgodovine. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Jernej Kosi je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s temo Nastanek slovenskega nacionalnega gibanja in njegov razvoj do srede 19. stoletja. Bil je tudi mladi raziskovalec na oddelku zgodovine. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Priznani ekonomisti, ne nekakšni marginalci, venomer ponavljajo, da dodatno varčevanje zgolj poglablja krizo. A »mainstreamovskega« političnega diskurza to niti za milimeter ne premakne. Še zmeraj se vsi politiki strinjajo, da bi bilo treba pasove zategniti še za kako luknjico ali dve.

Težava prekernih delavcev, ki delajo honorarno in jih danes potrebujejo, jutri morda ne več, pa je v tem, da še niso ozavestili svojega položaja. Ne zavedajo se, da tudi če so prekerci, so delavci, pravi Kosi. Foto: BoBo

V vsaki situaciji se je treba boriti za pridobljene delavske pravice, ki so si jih predniki izborili s političnim bojem in na barikadah. Napačno se je kar mirno odpovedati pridobitvam.

Zgodovina
"Iz zgodovine se ne da veliko naučiti o tem, kako se bo svet razvijal v prihodnje. Lahko pa s tem, ko si približamo pretekli razvoj, razumemo, zakaj smo se znašli v situaciji, kjer smo zdaj," pojasnjuje naš sogovornik. Foto: Reuters

Na MMC-ju želimo ponuditi prostor za razmišljanja, izkušnje, kritike in morebitne strahove sogovornikom z različnih področij, ki vsak s svojega zornega kota vrednotijo stanje v naši družbi in državi. Kam smo v letih samostojnosti prišli? Je to tisto, kar si želimo in kar nas zadovoljuje? V katero smer naj se razvijeta naša država in družba? Kakšne voditelje bi si želeli? Je pet parametrov vodilnih - slava, moč, oblast, denar in vpliv - lahko v sožitju s petimi plemenitimi vrlinami - dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem? Tudi takšna vprašanja se porajajo v časih krize in naraščajočega nezadovoljstva. Opravimo razmislek in začnimo debato.

Mladi doktor zgodovine, ki je pred kratkim zagovarjal disertacijo o nastanku slovenskega nacionalnega gibanja, tudi na lastni koži čuti današnjo negotovost razmer na trgu dela. Vsaj kratkoročno njegov pogled v prihodnost ni optimističen, še posebej zato, ker je prepričan, da slovenska politika nima idej in programov o razvoju slovenske družbe v prihodnosti.

Kot zgodovinar podrobno poznate rojevanje slovenskega naroda in skupnosti, ki živi na današnjem slovenskem prostoru. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar nas najbolj zaznamuje?
Moderen slovenski narod se je konstituiral na eni ideološki premisi, namreč da smo Slovenci vsi tisti, ki govorimo slovenski jezik. Jezik je temeljni objektivni označevalec slovenske identitete. To je osnovni ideološki postulat modernega slovenskega nacionalizma.

V govorih politikov, na državnih proslavah, pogosto poslušamo, kako smo stoletja trpeli pod tujim jarmom, kako smo bili ves čas hlapci. Gre za poenostavljanje zgodovine ali iskanje nekakšnih narodnih mitov, ki bi ljudi združili?
S stališča zgodovinopisja kot znanstvene vede je nedvoumno, da se je moderen slovenski narod začel konstituirati pred ne več kot 160 leti. Takrat se pojavijo prvi razširjevalci ideje, da so govorci slovenskega jezika - v današnjem pomenu tega izraza - tudi Slovenci, da tvorijo slovenski narod. Po drugi strani pa to, kar poslušamo na proslavah in beremo v splošnih, preprostejših prikazih zgodovine slovenskega naroda, ni proizvod znanstvenega zgodovinopisja, ampak je neki nabor dogodkov, mitoloških pripovedi, nacionalnih herojev, ki kar vse skupaj sodi v sklop narodnega spomina. Narodni spomin se razlikuje od zgodovinopisja v tem, da poskuša prikazati kontinuiranost neke skupnosti v preteklosti, in to s ciljem, da bi ta skupnost obstala tudi v prihodnosti. Logično je, da na proslavah poslušamo o tisočletnih slovenskih sanjah, ki so se udejanjile v nacionalni državi, o tem, da je Primož Trubar oče slovenskega naroda, kar s stališča zgodovinopisja kot znanosti ne velja, pa o kmečkih uporih kot o narodnem uporu Slovencev zoper Nemce in podobno. Najpomembnejši moment nacionalnega spomina pa je seveda velika epopeja slovenskega osamosvajanja, z nacionalnimi junaki, ljudstvom, ki junake podpre, velikim sovragom, ki smo ga premagali na bojnem polju, narodnimi renegati.

Pred kratkim umrli svetovno znani zgodovinar Eric Hobsbawm je nekoč opozoril, da vse več zgodovine izumljajo ljudje, ki ne marajo resnične preteklosti, temveč samo preteklost, ki služi njihovim namenom. Tudi pri nas kar naprej na plan prihajajo različne interpretacije dogodkov med 2. svetovno vojno in po njej ter, kot pravite, zdaj tudi vse več interpretacij osamosvojitvenih zaslug. Zato so nekateri slovenski zgodovinarji - paradoksalno - že pozvali, naj se politika malo manj ukvarja s preteklostjo in več s prihodnostjo. Se strinjate?
Se strinjam. Razumem pa, zakaj imajo politiki toliko povedati o zgodovini, še posebej o nedavni zgodovini. Gre za eno izmed tem, ki sodi na polje kulturnega boja. V to polje bi lahko prišteli še razumevanje tega, kakšna družina je edina pravilna in naravna, odnos do Cerkve, odnos do umetne oploditve, problematika izbrisanih. Te 'kulturnobojniške' tematike so stvar, ki politično elito posebej zanima. Zakaj? Ker je celotna politična elita praktično brez razvojne politike, brez idej in programov o razvoju slovenske družbe v prihodnosti. Vsakokratna slovenska vlada je predvsem vesten izvrševalec strategij in dekretov, ki so poslani iz pravih centrov vpliva in moči. V tem smislu ni med strankami nobene razlike. Medstrankarske distinkcije pa med sabo zato politiki vzpostavljajo s temi 'kulturnobojniškimi' temami in nedavna zgodovina je seveda v tem kontekstu nadvse hvaležna tema.

Če sva pri mitih. Vedno večji mit postajajo tudi zgodbe, ki jih mladi pogosto poslušamo, kako se je nekoč za vsakega našlo delo in 'uči se, da boš dobil dobro službo'. Generacije študentov zadnjih let se ob tem lahko le kislo nasmehnejo. Verjetno je to povezano ravno s pomanjkanjem idej razvoja družbe in države.
Da, po drugi strani pa gre tudi za to, da je slovenska politična elita, kot rečeno, zgolj izvrševalcev navodil, ki prihajajo iz centrov, kjer strategije prihodnjega družbenega razvoja v Evropi določa vladajoči razred. Od Bruslja do bonitetnih agencij in drugih centrov moči. V teh bonitetnih agencijah se je očitno združila neka blazna moč.

Kako se je zgodil ta preobrat?
Po drugi svetovni vojni pride pod grožnjo komunistične revolucije v zahodni Evropi do razrednega kompromisa, vzpostavitve socialne države. Sindikati, ki so predstavljali delavski razred, so soodločali o rekonstrukciji teh družb in prihodnjem razvoju. Tudi na vzhodni strani se oblikuje neka socialistična oblika periferne socialne države, kjer je bilo ljudstvu na voljo malo manj, a bilo je na voljo vsem. Vzpostavile so se institucije socialne države, od pokojninskega sistema, splošnega zdravstvenega sistema, brezplačnega šolstva, štipendij. V tem pogledu so si bile vzhodne in zahodne družbe precej podobne. V zadnjih 20 letih pa pride do neoliberalnega udara, strategije vladajočega razreda, ki poskuša razgraditi vse mehanizme socialne države - s politično prisilo, kar vidimo v Grčiji, še predtem pa z uveljavitvijo idej individualizma in svobode kot najbistvenejših elementov vladajoče ideologije.

Danes se zdi, da je sindikalni boj, ki je pomagal zgraditi socialno državo, vse bolj strukturiran - da so iz njega izključeni mladi prekerni delavci, da njih nihče ne zastopa.
Sindikati zastopajo segment delavstva, ki izumira - redno zaposlene delavce za nedoločen čas. Težava prekernih delavcev, ki delajo honorarno in jih danes potrebujejo, jutri morda ne več, pa je v tem, da še niso ozavestili svojega položaja. Ne zavedajo se, da tudi če so prekerci, so delavci in so eksploatirani znotraj kapitalističnega produkcijskega sistema. Tako je ravno zaradi hegemonije vladajoče ideologije, ki poudarja individualizem. Zadnje še zlasti velja za tisti del prekercev, ki dela v t. i. "kreativni industriji". V smislu: sem sam, imam svoj računalnik, delam od doma, nakažejo mi denar prek prijateljeve študentske napotnice, malo mi izplačajo na roko, ne plačujem davkov, zato se ne bom politično angažiral, ne bom se boril za svoje pravice, fino mi je. Na tak način je mogoče za zdaj preživeti, ker manjše dohodke tega segmenta delavskega razreda kompenzirajo ostaline dosežkov, ki izhajajo iz socializma. Starši imajo pokojnine, ko zmanjka, si izposodiš denar ali izprazniš njihov hladilnik. V 80. letih so bile zgrajene večdružinske hiše in tako je mogoče živeti nadstropje nad starši. Prekerni delavec tudi razmeroma malo plača za zdravstveno zavarovanje, šolstvo pa je še vedno dokaj brezplačno. Zato se ta sloj prekernih delavcev še ni sindikalno organiziral ali angažiral do te mere, kot bi se moral, da bi si izboril primernejši socialni status.

Kaj bo potem, ko se bodo ta socialna mreža in močne vezi razširjenih družin porušile? Bo takrat prepozno?
Ne, to bo pravi trenutek. Trenutek razrednega konflikta, v katerem bomo vsi skupaj - če se bomo angažirali ali pa če bomo od daleč gledali dogajanje - odločali o prihodnosti, prihodnji distribuciji družbenega prihodka in razmerjih med razredi.

Torej še nismo na razpotju, ko bi se morali odločiti, v katero smer razvijati državo?
Ne. O čem se pa odločamo? Priznani ekonomisti, ne nekakšni marginalci, venomer ponavljajo, da dodatno varčevanje zgolj poglablja krizo. A "mainstreamovskega" političnega diskurza to niti za milimeter ne premakne. Še zmeraj se vsi politiki strinjajo, da bi bilo treba pasove zategniti še za kakšno luknjico ali dve. In še zmeraj si vladajoči prizadevajo ohranjati status quo - na način, da spreminjajo vse, to pa le zato, da se v resnici ne bi nič spremenilo.

Bi nam zdaj prišel prav "kmečki upor" - v smislu boja za staro pravdo? Za to, kar smo že imeli, pa zdaj izgubljamo?
V vsaki situaciji se je treba boriti za pridobljene delavske pravice, ki so si jih predniki izborili s političnim bojem in na barikadah. Napačno se je kar mirno odpovedati pridobitvam. Se pa znotraj svetovnega sistema dogajajo takšne preobrazbe, da se bo na dolgi rok ta struktura morala vzpostaviti na drugačen način. Takrat bodo verjetno prišle do izraza nove oblike solidarnosti, nove razdelitve družbenega bogastva, novi mehanizmi. Za te mehanizme se je treba boriti in jih tudi izumljati.

Takšne nove ideje so včasih prihajale predvsem iz akademskih krogov, kjer so poznali situacijo, pa tudi zgodovino. Iz tega so potegnili zaključke in so lahko dali temelj za rešitve politiki. Danes se z argumentom nujnosti ostrega varčevanja prihranek za državni proračun išče tudi v znanosti. Postajamo družba, kjer so visokošolski predavatelji, mladi raziskovalci in študentje predvsem strošek?
Na kratki rok se da na ta način in z razgradnjo socialne države vzdrževati profitabilnost tega tipa kapitalističnega produkcijskega načina. Na dolgi rok pa vemo, da se kapitalistični produkcijski način reproducira ravno s tehnološkimi revolucijami. Če ne bomo vlagali v znanost, ne bo nove vednosti, ki bi jo bilo mogoče spremeniti v proizvod in prodati. Poskušajo zapreti pipico sredstev za bazične temeljne raziskave, ki so osnova za vsako aplikacijo, tehnološko inovacijo. Tehnike in tehnologije ni brez preboja znotraj bazičnih raziskav. Znanost se lahko moti 200 let, prav prek zmote se znanost razvija. Osnova znanstvene prakse je, da poprejšnji znanstveni dosežek poskušaš opredeliti kot neznanstvenega. To poteka znotraj zelo specifičnih, vnaprej predvidenih proporcev znanstvenega delovanja. Tega uradnik, politik ali nekdo, ki ni znanstvenik, pogosto ne more dojeti. Vidi le to, da je bil rezultat raziskovanja, ki ga je financirala država, minoren. A to je njegovo gledišče.

Je zgodovina res učiteljica življenja?
Iz zgodovine se ne da veliko naučiti o tem, kako se bo svet razvijal v prihodnje. Lahko pa s tem, ko si približamo pretekli razvoj, razumemo, zakaj smo se znašli v situaciji, kjer smo zdaj. To lahko pripomore k temu, da razmišljamo o strategijah, ki bi jih bilo pametno uveljavljati v prihodnje, in o načinih, na katere je mogoče te strategije izvesti.

So slava, moč, oblast, denar in vpliv lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?
Če govorimo o politični moči oziroma oblasti, potem bi bil moj odgovor ne. Tudi denimo vrlin polni privrženci razsvetljenskega političnega programa bi se v boju za oblast precej umazali. Navsezadnje bi bili prej ali slej, vsekakor pa najpozneje po prihodu na oblast, prisiljeni tako ali drugače pomesti z obskurantizmom.
Debata o projektu Velikih 5 poteka tudi na forumu.

Priznani ekonomisti, ne nekakšni marginalci, venomer ponavljajo, da dodatno varčevanje zgolj poglablja krizo. A »mainstreamovskega« političnega diskurza to niti za milimeter ne premakne. Še zmeraj se vsi politiki strinjajo, da bi bilo treba pasove zategniti še za kako luknjico ali dve.

V vsaki situaciji se je treba boriti za pridobljene delavske pravice, ki so si jih predniki izborili s političnim bojem in na barikadah. Napačno se je kar mirno odpovedati pridobitvam.

Na MMC-ju želimo ponuditi prostor za razmišljanja, izkušnje, kritike in morebitne strahove sogovornikom z različnih področij, ki vsak s svojega zornega kota vrednotijo stanje v naši družbi in državi. Kam smo v letih samostojnosti prišli? Je to tisto, kar si želimo in kar nas zadovoljuje? V katero smer naj se razvijeta naša država in družba? Kakšne voditelje bi si želeli? Je pet parametrov vodilnih - slava, moč, oblast, denar in vpliv - lahko v sožitju s petimi plemenitimi vrlinami - dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem? Tudi takšna vprašanja se porajajo v časih krize in naraščajočega nezadovoljstva. Opravimo razmislek in začnimo debato.