Vaša ocena: 
Ocena 4,5 od 6 glasov
Ocenite to novico!
Drobnjak spada v družino lilijevk in je najmanjši predstavnik roda čebulnic, v katerem mu družbo delajo tudi čebula, šalotka, česen in por.
Pogovorno mu rečemo tudi šnitlah, šnitlih (po nemški besedi Schnittlauch), šintelc in drobnik, verjetno pa si se našlo še kakšno ime za to neverjetno uporabno zelišče. Francozi mu pravijo tudi mali por.
Domovina drobnjaka ni natančno znana, uspeva pa povsod v zmerno toplem podnebju, kjer raste tudi divji drobnjak. Na Kitajskem so drobnjak poznali že pred 4.000 leti. Stari Rimljani so pripravljali zeleno dorbnjakovo omako in jo dodajali k jajčnim jedem in mesu. Nekaj stoletij kasneje naj bi Karel Veliki celo ukazal gojenje drobnjaka na vrtovih. Romi v Romuniji so drobnjak uporabljali pri vedeževanju.
Zelena drobnjakova stebla, ki poganjajo iz drobnih čebulic, so dolga in votla, v višino pa zrastejo tudi več kot 20 centimetrov. Cvetovi so nežno rožnati z značilnim drobnjakovim vonjem, rastlina pa cveti jeseni. Drobnjak je bogat z vitaminoma C in B2, kalcijem, natrijem, fosforjem in železom. Ker vsebuje veliko vitamina C so ga mornarji uporabljali v borbi proti skorbutu.
Precej oster vonj drobnjaka je, podobno kot pri česnu in čebuli, posledica eteričnih olj, v katerih je veliko žvepla. Čebula, česen, drobnjak, por in šalotke pospešujejo krvavitev in delujejo protivnetno. Glavna sestavina eteričnih olja čebulnic, alicin, pa deluje tudi antimikotično oz. protiglivično.
Čeprav nimamo vrta, drobnjak lahko kar v lončku vzgojimo sami. Porežemo ga s škarjami. Na tržnicah drobnjak kupimo povezan v šopke. Svež drobnjak shranimo v hladilniku in ga porabimo v nekaj dneh. Stebla pa lahko uporabljamo tudi zamrznjena ali posušena.
Z nasekljanim drobnjakom popestrimo solate, omake, jajčne jedi, juhe ... Jedem ga dodamo na koncu, tik preden jih postrežemo, saj vročina pri kuhanju ali pečenju uniči doberšen del drobnjakove arome. Odličen je zmešan s skuto ali z maslom. Je tudi sestavina znamenite francoske zeliščne mešance fines herbes.
