Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 3 glasov
Ocenite to novico!
Rabarbara je prvo domače sadje, ki ga spomladi dočakamo na vrtovih in na tržnicah.
V resnici je rabarbara zelenjava (tako kot kislica spada v družino dresnovk), a jo uporabljamo kot sadje.
Beseda rabarbara izvira iz latinskega imena Rheum barbarum, ki pomeni tujerodna korenina. Rabarbarina domovina je Azija, in sicer Tibet in Mongolija, kjer so korenine njene divje sorodnice že pred petimi tisočletji uporabljali kot zdravilo. Tudi v tradicionalni kitajski medicini ima pomembno vlogo. Stari Grki in Rimljani so si z rabarbaro pomagali pri bolečinah v trebuhu. V Evropi rabarbaro v kuhinji zelo veliko uporabljajo Angleži, iz Anglije pa se je razširila v preostalo Evropo.
Nezahtevna rastlina z velikimi listi in lepimi socvetji je večletnica, ki ob zadostni vlažnosti na istem mestu raste več let. Pri rabarbari obiramo le peclje, ki so, odvisno od sorte, zeleni, rdeči ali rožnati. Rabarbarina "sezona" se začne aprila in traja nekaj tednov, približno do junija.
Njeni peclji so zelo kisli, zato ne uživamo presnih. Jabolčna kislina v pecljih spodbuja prebavo in čisti kri. V rabarbari je precej vitaminov C, B3 in B5, folne kisline, kalcija in magnezija. Vsebuje pa tudi oksalno kislino, ki je strupena, če jo zaužijemo v večjih količinah, v ustih pa imamo ravno zaradi oksalne kisline občutek obloženosti. Količina oksalne kisline se v rabarbari s časom povečuje, zato naj bi rabarbaro obrali do šentjanževega, torej do 24. junija.
Ko kupujemo rabarbaro, izberemo nepoškodovane in trde peclje, ki pa jih moramo zelo hitro porabiti. Lahko pa jih očistimo, odstranimo vlaknaste olupke, narežemo in zamrznemo.
Rabarbaro največ uporabljamo pri pripravi sladic (kolačev, pit, zavitkov), marmelad, kompotov ... in pa tudi kot prilogo mesnim in ribjim jedem.
