Vaša ocena: 
Ocena 4,0 od 1 glasov
Ocenite to novico!
Kolerabica v zadnjih letih ponovno postaja vse bolj priljubljena - popolnoma upravičeno, saj je prava zakladnica vitaminov in mineralov.
Slovenska beseda za kolerabo prihaja iz nemščine – Nemci ji pravijo zeljna repa.
In koleraba v resnici enako kot zelje spada v družino križnic in najbrž se je ta zelenjava razvila iz neke vrste zelja. Domovina kolerabe so severnoevropske obmorske pokrajine ter srednja Evropa. Ker koleraba nikoli ni bila med najbolj priljubljeno zelenjavo, je v starih zapisih le redko omenjena. V Franciji so jo poznali v 14. stoletju, v 16. stoletju pa so jo že poznali v Nemčiji, Angliji, Italiji, Španiji in tudi v vzhodnem Sredozemlju.
Gomolji kolerabice so okrogli in nekoliko sploščeni, nadzemni, listnati del pa zraste nekaj decimetrov visoko.
Okus kolerabice marsikomu ni všeč, podoben pa je okusu repe, le da je bolj nežen in sladek. Značilni okus je posledica gorčičnega olja, za katerega nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da povzroča celo zelo blago vrsto "odvisnosti". Sveži gomolji so zelo hrustljavi.
Kolerabico lahko kupimo skoraj vse leto, najbolj pa ji ugajajo pomladanski in jesenski meseci. Najbolj okusni so manjši gomolji, veliki pa so včasih leseni. Na hladnem kolerabica lahko zdrži zudi nekaj tednov. Gomolje olupimo in jemo surove, ali pa jih narežemo in skuhamo ali podušimo. Užitni so tudi stebla in listi mlade kolerabice. Juha in omaka iz kolerabice, ki ju začinimo s svežimi zelišči in smetano, sta pravi poslastici.
Kolerabica je bogata z nekaterimi vitamini iz skupine B (B6, B3, B5), vsebuje veliko vitamina C, selena, železa, magnezija, kalija in mangana. Vsebuje tudi veliko vode in zelo malo kalorij. Jedi iz kolerabice praviloma ne pogrevamo, saj ta zelenjava vsebuje veliko nitratov.
