Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,0 od 7 glasov Ocenite to novico!

Listnata zelena

Gomoljna zelena

Stebelna zelena je verjetno najbolj slastna od vseh treh.

Dodaj v

Digg Facebook Del.icio.us Reddit Blog

Zelena

Zelena (Apium graveolens) je zelenjava, ki se velikokrat znajde na lestvicah najbolj zdravih živil, z gojenjem pa so razvili tri vrste zelene: gomoljno, listno in stebelno.

Današnja zelena izvira iz divjih vrst, ki v Evropi rastejo na vlažnih tleh od Švedske do Sredozemlja.

Domovina zelene ni natančno znana, saj divje vrste rastejo tudi v severni polovici Afrike in nekaterih delih Azije. Danes je zelena razširjena po vsem svetu. Dobro prenaša hladno podnebje in celo zasoljena tla, zato jo Nizozemci sadijo na površinah, ki so jih iztrgali morju. Bližnji sorodniki zelene so peteršilj, koromač, korenje, koper, janež in pastinak.

Kaj so o zeleni mislili Egipčani, Grki in Rimljani?
Že pred nekaj tisoč leti so zeleno poznali Egipčani, ki so jo imeli za pogrebno rastlino. Za nekoga, ki je ležal na smrtni postelji, so Egipčani rekli: "Le do zelene mu je še."

Za stare Grke je bila zelena (selinon) sveta rastlina, ki jo v Odiseji omenja že Homer. Celo atletom, ki so zmagovali na nemejskih igrah, so v roke potisnili šopek zelene. Tudi Rimljani so poznali koristne lastnosti zelene, čeprav so rastlino povezovali z nesrečo in smrtjo. Venček zelene naj bi pomagal pregnati alkoholnega mačka, verjeli pa so tudi, da ima zelena afrodizične moči. Z njimi bi se verjetno strinjala tudi Madame de Pompadour, ljubica francoskega kralja Ludvika XV., ki je prisegala na juho iz zelene in gomoljik.

Zelena se je po svetu razširila v 15. in 16. stoletju. Sčasoma so začeli jesti tudi odebeljen gomolj posebne vrste zelene, ki je doma v Sredozemlju – gomoljno zeleno.
Zelena zraste do enega metra, njeni listi so veliki in pernati, zgoraj nazobčani. Vretenasta korenina je pri gomoljni vrsti zadebeljena.

Zelena je bogata z vitamini in minerali
Zelena ima poseben, zelo značilen okus, ki ji ga dajejo eterična olja. Poleg eteričnih olj zelena vsebuje provitamin A, vitamine B, C in E, alkaloid apiin ter minerale, med katerimi je največ kalija, natrija, magnezija, fosforja in kalcija. Vitamina C je v listih nekajkrat več kot v gomoljih – z zeleno so skorbut preganjali tudi mornarji na odpravah Jamesa Cooka. Največ hranilnih snovi se ohrani v presni zeleni.

Zelena pospešuje odvajanje vode iz telesa, pospešuje izločanje prebavnih sokov iz želodčne sluznice, v želodcu uničuje bakterije, čisti jetra, ugodno vpliva na krvni obtok in živčevje, zato pripomore tudi k dobremu spancu. Tradicionalna vzhodnjaška medicina zeleno uporablja za zniževanje krvnega tlaka. Zelena ima ogromno zdravilnih lastnosti, ki jih morda še premalo poznamo in izkoriščamo.

Zelena je v kuhinji vsestransko uporabna. Listnata zelena (sveža in posušena) se največkrat uporablja kot začimba. Gomoljna zelena je odlična presna, kuhana ter celo panirana ter nato ocvrta. Vse bolj priljubljena pa postaja stebelna zelena, ki ji včasih pravijo belušna zelena. Njena debela stebla so odlična kuhana in v solatah, kjer se dobro ujemajo tudi s sadjem. Zelo zdravilen je sveži sok iz listov ali stebel zelene.

Tudi semena zelene se uporabljajo kot začimba. V ZDA jih mešajo s soljo in s tem začinijo celo koktajl Bloody Mary in hot doge "na chicaški način". Bloody Mary običajno krasi še košček stebelne zelene, ki služi tudi za mešanje – namesto žličke.
Vse tri vrste zelene lahko pri nas kupimo skoraj celo leto. Gomoljna zelena v hladnem in temnem prostoru zdrži več tednov, stebelna zelena pa zdrži v hladilniku le nekaj dni.