Nič čudnega, če še niste slišali za tole čudo na štirih kolesih, saj se to javno prevozno sredstvo prevaža le po – bodimo pošteni – zelo luknjastih cestah, za katere ne pomaga niti, da se z obema rokama držiš za ročko, noge pa vtakneš pod sedež pred sabo.

In kakšna je zgodba jeepneyjev, kako so se znašli na filipinskih cestah in postali poleg riževih teras, vodnih bivolov, neskončno belih peščenih plaž, vlage in vročine, ki ni nič bolj znosna niti ponoči, in neverjetno prijaznih in ustrežljivih ljudi, ena glavnih znamenitosti te države, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in otočkov?

Ob obisku Filipinov marsikaterega popotnika začudi, koliko vpliva imajo v tej azijski državi še vedno Američani, njihove navade in kultura. In jeepney je ena izmed teh stvari. Ko so ameriški vojaki po koncu druge svetovne vojne zapustili osvobojene Filipine, so domačinom pustili več sto džipov, saj ne bi imelo nobenega pomena, da bi jih "vlačili" s seboj. Filipinci pa – iznajdljivi in spretni, kot so – so pljunili v roke in ta vozila preoblikovali. Najprej so jih povečali, da so lahko sprejela več ljudi. Praktično, saj je Filipincev veliko in skoraj vsi se prevažajo z javnimi sredstvi. Drugi korak je bila namestitev kovinske strehe, da je bilo v vozilu nekoliko znosnejša temperatura. In seveda – skladno s filipinsko pozitivnostjo, dobro voljo in nasmeškom, ki nikoli ne izgine z obraza, so v roke vzeli še čopiče – veliko čopičev, in še več različnih barv, si dali duška in barvali, pisali, risali in ustvarjali po vozilu. In tako so nastali jeepneyji, ki so tako zanimivi ravno zato, ker je vsak izmed njih unikat, čeprav jih po filipinskih cestah vozi res ogromno. Da, jeepneyji so res pravi odraz filipinske kulture.

Anja Pavlič