Umetniška upodobitev kapsule znotraj cevnega sistema Hyperloop. Foto: Space X
Umetniška upodobitev kapsule znotraj cevnega sistema Hyperloop. Foto: Space X
Zasnova sistema Hyperloop.
Zasnova sistema Hyperloop. Foto: Space X

Začnimo z zaprtostjo sistema, okoliščino, ki utegne povzročati občutek nelagodja mnogim potnikom. A ravno zaradi zaprtosti je sistem imun na zunanje dejavnike, kot so megla, veter, sneg, poledica in dež, dejavnike, katerih vpliv je pri drugih oblikah prevoza opaznejši, morda še najbolj pri cestnem transportu.

Kaj se zgodi, če kapsula obtiči v cevi?
Na steni cevi nameščeni stator, ki bo pospeševal in zaviral kapsule, bo prisoten zgolj na izbranih točkah sistema, ker bodo kapsule zaradi močno zmanjšane količine trenja in posledično nizkih energetskih izgub večino poti opravile pasivno. Zato sodelujoči raziskovalci sklepajo, da je verjetnost nepredvidenega obstanka kapsule v cevi nizka, a so vseeno upoštevali tudi ta scenarij pri načrtovanju kapsul.

Ustavljena kapsula bo o svojem stanju samodejno obvestila vse kapsule za seboj, na katerih se bo sprožil sistem mehanskega zaviranja v sili. Na kapsulah bo zaradi varnosti vedno rezervna zaloga zraka, ki bi jo potniki morda potrebovali, medtem ko se bo kapsula na pomožnih kolesih, ki jih bo poganjal majhen elektromotor, odpeljala na varno.

Vpliv potresov na strukturo sistema
Potresi v Kaliforniji niso nič nenavadnega, zato je vsa tamkajšnja infrastruktura prilagojena tem razmeram in tudi Hyperloop sistem ne bo izjema. Stebri, na katerih bo stal cevni sistem, bodo postavljeni v povprečju trideset metrov narazen in bodo do neke mere dopuščali vzdolžne in bočne premike, kar bo zmanjšalo vpliv premikanja tal na samo konstrukcijo. Ob morebitnem potresu se bo verjetno sprožil tudi mehanski sistem zaviranja v sili na kapsulah.

Tudi izpad oskrbe z električno energijo, ki bi ga utegnil povzročiti potres ali kak drug dejavnik, na delovanje sistema ne bo imel večjega vpliva. Ker bodo statorji nameščeni na manj kot desetini poti, jih bodo lahko opremili z lastnimi energetskimi zalogami v obliki litij-ionskih baterij. Prav tako je predvidena postavitev solarnih celic vzdolž sistema, ki naj bi proizvedle več električne energije, kot je bo sistem za svoje delovanje porabil.

Bo sistem lahko deloval ob puščanju?
Odvisno od velikosti poškodbe, se glasi kratek odgovor. Industrijske črpalke, ki bodo zagotavljale podtlak v ceveh, naj bi brez večjih težav ta podtlak ohranjale tudi v primeru manjših poškodb, ni pa navedeno, kako velike so lahko te male poškodbe.

Obraten scenarij zgornjemu pa predvideva poškodbo na kapsuli in posledično nižanje tlaka znotraj te. V odvisnosti od obsega poškodbe sta predvidena dva protokola reševanja zagate, in sicer bo pri manjših puščanjih kapsula v notranjost dovajala zrak iz rezervnega hranilnika, če pa bodo tipala zaznala hitrejše spremembe v tlaku znotraj kapsule, se bodo nad glavami potnikov sprostile maske, podobne tistim v letalih. Obenem bodo vse kapsule v sistemu začele zavirati v sili, sam sistem pa bo začel polniti cevi z zrakom do normalnega tlaka.

Delovanje Hyperloop oblike prevoza sloni na avtomatizaciji, ki spremlja množico tipal v cevnem sistemu in na kapsulah, zato je človeški dejavnik v veliki meri izločen. Slednji je pogost vzrok pri nesrečah, kot je denimo bila nedavna železniška nesreča v Nemčiji, zato naj bi bil ta sistem še toliko bolj varen. Kljub zagotovilom raziskovalcev pri aktualnih projektih se je treba zavedati, da absolutne varnosti ne more zagotoviti nihče.