Območje pred stacionarnim radarjem je zaradi grobega zaviranja voznikov pogosto morebiti nevarna točka za prometno nezgodo. Foto: G. Pr.
Območje pred stacionarnim radarjem je zaradi grobega zaviranja voznikov pogosto morebiti nevarna točka za prometno nezgodo. Foto: G. Pr.
Voznik
Že manjši pojemek in nenadno zmanjšanje hitrosti za 10 km/h sta dovolj, da se prevrne vrečka, položena na sedež. Foto: G. Pr.
Radarski tempomat
Andrej Brglez meni, da je vožnja s tempomatom najgospodarnejša rešitev. Foto: Bosch

Najnovejša raziskava, ki so jo naredili pri analitičnem britanskem podjetju Wunelli, je razkrila, da so mesta, kjer so postavljeni nepremični stacionarni radarji, zelo nevarna.

Vozniki na teh mestih pogosto grobo zavirajo, da bi se izognili kazni za prehitro vožnjo. Strokovnjak za varno vožnjo Andrej Brglez pravi, da tovrstno početje povzroči "nemir" v vožnji, saj se prekine do takrat vzpostavljen hitrostni ritem, kar povzroči, da morajo tudi vsi drugi prilagajati svojo vožnjo.
Pri družbi Wunelli, specializirani za zbiranje in obdelavo podatkov o prometnih nesrečah, so ugotovili, da je zaradi grobega zaviranja na mestih do 50 metrov pred stacionarnimi radarji od 6- do 11-krat večja možnost, da se na teh točkah zgodi prometna nesreča.
Raziskovalci, ki so preučili podatke o desetih najbolj problematičnih točkah s stacionarnimi radarji v Veliki Britaniji, so prepričani, da stacionarni radarji spodbujajo slabe vozne navade, ki so vezane na načrtno sunkovito zaviranje. Poudarjajo, da je že to, če med vožnjo na hitro hitrost znižamo za 10 km/h, dovolj, da se prevrne vrečka, postavljena na sopotnikovem sedežu.
Vodja Wunellija Paul Stacy pravi: "Nič nimam proti stacionarnim radarjem, a naše ugotovitve postavljajo pod vprašaj smiselnost postavitve stacionarnih radarjev, saj spodbujajo nevarno početje. Vozniki, ki grobo zavirajo pred radarji, za njimi takoj spet pospešujejo in vozijo hitreje od cestnih omejitev."

Prekine se hitrostni ritem
Strokovnjak za varno vožnjo Andrej Brglez o problematiki, ki se pojavlja tudi na slovenskih avtocestah, pravi: "Za splošno znana dejstva, ki pa sicer slonijo na lastnem opazovanju in osebni presoji, je praviloma zelo koristno pridobiti tudi bolj verodostojne in kolikor je le mogoče neodvisne ocene. Tak je tudi ta primer, saj na bolj utemeljene osnove postavlja nekaj, kar vemo tudi vsi vozniki, ki se vozimo po naših avtocestah. Glede na to, da veliko voznikov po avtocesti vozi več kot 130 km/h, in glede na to, da verjetno prav vsi vemo, kje so postavljene stacionarne naprave za merjenje hitrosti (nazorno so tudi označene), je jasno, da na teh mestih sledi nelogično in nenadno zmanjšanje hitrosti. To seveda povzroči "nemir" v vožnji, saj se prekine do takrat vzpostavljen hitrostni ritem, kar povzroči, da morajo tudi vsi okrog tistih, ki so vozili hitreje in prehitevali, zmanjšati hitrost, ohranjati varnostno razdaljo ter s tem prekinjati ekonomičen in miren slog vožnje po avtocesti na delu, kjer bi se sicer s hitrostjo 130 km/h povsem mirno in tekoče vozili še naprej."

Učinek elastike
Brglez poudarja, da vsi vemo, kje so pri nas stacionarni radarji, na podlagi omenjene raziskave pa smo dobili občutek o tem, koliko se zaradi takega početja poveča možnost nastanka nesreče: "Mene pa v resnici zanima še nekaj drugega. Moja ocena, narejena čez prst in sloneča na občutku in opazovanju ter dejstvu, da sem veliko na avtocesti, je, da večina tistih, ki vozi več kot 130 km/h, vozi med 140 in 160 km/h. To pomeni, da so to vozniki, ki se ne samo zavedajo kršitve, ampak jim ni vseeno, za koliko kršijo predpis, in za to ostajajo znotraj varne ali recimo temu ekonomične kršitve. Tu se pojavi vprašanje, če nekdo "ekonomično" krši zakon, zakaj potem tudi ne vozi ekonomično. Se pravi, jasno je, da če bi se vsi vozili 130 km/h, ne bi bilo učinka elastike, saj bi se pločevina po asfaltu valila v enakomernem toku do tam, kjer bi se zaradi takega ali drugačnega razloga ta hitrost prekinila (cestninske postaje, nesreča ipd.). Tak enakomeren način vožnje po avtocesti je tudi najgospodarnejši (ne glede na hitrost)."

Vozite s tempomatom
Brglez dodaja, da velja tudi, da je vožnja s tempomatom varčnejša kot brez, kar je še en dokaz, da je ohranjanje enake hitrosti na avtocesti najboljše zagotovilo za ugodno porabo goriva. "Moje vprašanje je, zakaj se večina (moja ocena čez volan) s 155 km/h zapelje skoraj povsem do radarja in potem najprej močno zavira, takoj za škatlo pa pospešuje na polno, kot da bi bil leteči štart? Vse skupaj bi se dalo izpeljati tudi veliko mehkeje, tekoče, gospodarno in tudi varno. Kot rečeno, če se na avtocesti že tako množično krši hitrostna omejitev in ker se to v večini primerov počne na nekakšen "varčni" način, mi ni jasno, zakaj tudi zmanjšanje in pospeševanje ne potekata na varčnejši način. Ta bi bil manj stresen in moteč tudi za potnike v avtomobilu voznika, ki tako vozi, da ne govorimo o vseh tistih voznikih in njihovi sopotnikih v vozili v neposredni bližini, ki morajo zaradi takega početja prav tako zmanjševati in na to spet pospeševati do 130 km/h, pa jim to sploh ne bi bilo treba," je sklenil Brglez.