"Ljubljana je, kot bi rekel moj prijatelj, "krava muzara". Ponuja nam delo. Beg ven pa zato, ker mislim, da starejši kot si, več miru potrebuješ. Ne potrebuješ več gneče in velike pozornosti, saj si vse to že doživel." Foto: MMC RTV SLO/Eva Košak
Gojmir Lešnjak Gojc
"Izkazalo se je, da so teh enaindvajset let politični veljaki porabili pretežno za neke svoje pritlehne plehke koristi. Ob njih se je na njihove seske prisesalo lepo število prisklednikov. Zadnji čas, da se to malo očisti. " Foto: MMC RTV SLO/Eva Košak

Sem, bil sem na zadnji vstaji ljudstva v Ljubljani. Šel sem v prvi vrsti podpret zahteve po spremembah, ob tem pa sem hotel doživeti tako pogrešano složnost in enkratno vzdušje.

O obisku protestov
Gojmir Lešnjak Gojc
"Nisem na taki poziciji, da bi me lahko kdo nagovarjal s kakšnimi podkupninami, o ničemer tako pomembnem ne odločam (smeh)." Foto: MMC RTV SLO/Eva Košak
Poslednji termina(l)tor
Leta 2010 kot papež v predstavi Poslednji termina(l)tor, kjer je sodeloval z Borisom Kobalom. Foto: Gledališče Koper / Jaka Varmuž

V času socializma smo bili vzgojeni, da je javno govorjenje čez partijo bogokletno. Omejena je bila osnovna človekova pravica do svobodnega izražanja. Danes lahko lajaš čez vse in vsepovprek, ampak se kaj rado pripeti, da ti onemogočijo dostojno življenje. Takšna oblika cenzure se mi zdi bolj perfidna in perverzna.

o cenzuri nekoč in danes
Gojmir Lesnjak - Gojc, Branko Djuric
Leta 2004 v družbi Branka Đjurića - Đura.
Plakat za kratki film Trst je naš! leta 2009. Foto: NN
"Kriza je laž, ker je konstrukt bogatih ljudi, da lahko še več poberejo ljudem, ki živijo iz rok v usta. Istočasno se pa dogaja tudi neka katarza, očiščenje." Foto: Jaka Koren
Leta 2009 v oddaji Dobro jutro. Foto: MMC RTV SLO

V osemdesetih je skrbel za humorne studijske vložke iz "podmornice" v mladinski oddaji Periskop, na malih zaslonih deset let pozneje zabaval v kultnem Teatru Paradižnik, nazadnje pa v prav tako znameniti televizijski humoristični seriji Naša mala klinika.

Poleg svobodnjaškega gledališkega dela, ki ga vseskozi opravlja, je nastopil v več kot dvajsetih slovenskih filmih, zadnjih deset let se je uspešno preizkušal tudi kot direktor Kosovelovega kulturnega doma v Sežani, poleg tega pa kot občinski svetnik v kraški občini Komen skrbi za družabne dejavnosti. Kmalu bo v okviru Špas teatra nastopil tudi v novi komični broadwajski predstavi Pazi, mejl!. Časa za "zabušavanje" pač nima, kot pravi.

Z Gojcem smo klepetali ob pogledu na zasneženo Ljubljano, ki se je s pomočjo toplega sladkega čaja, ki ga je pripravila njegova soproga, in svetlega skandinavskega sloga pohištva njunega ljubljanskega stanovanja skozi okno zdela skoraj prijazna. Najprej je beseda tekla o igralskem poklicu in Krasu, kjer zadnja leta živi, a kmalu smo času in prostoru primerno zavili proti političnemu dogajanju, protestom in navsezadnje tudi k 2. svetovni vojni.

Ljubljana je zamrznjena, na Krasu, kjer ste doma, pa je pet stopinj. Predstavljam si, da bi bili zdaj raje doma?
Trenutno res, čeprav mi je lepota snežne pokrajine zelo blizu. Ko sem bil še aktiven tabornik, sva se s prijateljem Juretom pred mnogimi leti odločila za nočni vzpon na Ratitovec v snegu; kar je z mojimi današnjimi očmi norost.

V Ljubljani ste delovno. Zdi se, da sodelujete pri velikem številu projektov. Že filmska kariera je glede na število slovenskih filmov osupljiva, nastopili ste v kar šestindvajsetih slovenskih filmih. Si kdaj sploh vzamete prosto?
Seveda, pred nekaj leti smo prijatelji odšli na potovanje.

Pred nekaj leti?
Da, po Avstraliji smo potovali šest tednov. Za potovanja si s soprogo vzameva kakšen mesec, potujeva bolj v oddaljene kraje. Psihično se spočijem, si napolnim baterije.

Ste deloholik?
Najbrž sem res. Zdaj, ko sem nehal delati v Kosovelovem domu, sem to začutil. Zgodilo se je, da sem imel kdaj cel popoldan ali dan prost, pa sem bil kar malo zmeden (smeh). Kar je čudno, glede na to, da sem po naravi v resnici lenuh (smeh), a za to žal ni pravega časa.

Ste tipičen predstavnik igralske stroke, v smislu, da ste nočna ptica in zjutraj spite do poldneva?
Ne. Ampak tudi nisem tipičen igralec. Tipični igralci so pri nas zaposleni v gledališču.

Se otepate oznake igralec glede na vaše preostalo delo?
Ne, ampak tipičen pa zagotovo nisem, niti po svojih željah in ambicijah ne. Zanima me marsikaj, zato sem se tudi preizkusil kot direktor kulturnega doma in mislim, da smo v desetih letih v Kosovelovem domu tudi ogromno naredili. Konec koncev sem zdaj občinski svetnik v Komnu. Zanimajo me različne teme, navsezadnje tudi preživljanje časa v delavnici, kjer delam z lesom.

Zdi se mi, da je v zadnjih letih selitev iz Ljubljane v "naravo" precej priljubljena pri kulturnikih. Kot smo zasledili v medijih, sta iz ljubljanskega vrveža pobegnila na primer Jonas Žnidaršič in Janez Hočevar - Rifle … Ampak tako ali tako se morate potem neprestano voziti v Ljubljano, zato se ne zdi praktično.
Seveda, Ljubljana je, kot bi rekel moj prijatelj Zdenko, "krava muzara". Ponuja nam delo. Beg ven pa zato, ker mislim, da starejši kot si, več miru potrebuješ. Ne potrebuješ več gneče in velike pozornosti, saj si vse to že doživel.

V preteklosti ste izrazili mnenje, da vas pri Ljubljani moti tudi njena obsedenost s politiko. Zdaj se verjetno s tem, glede na dogajanje, ne strinjate več?
Ta trenutek je absolutno pravilno, da so se ljudje odzvali na to neetično, samopašno in nemoralno početje kompletne politike. Izkazalo se je, da so teh enaindvajset let politični veljaki porabili pretežno za neke svoje pritlehne plehke koristi. Ob njih se je na njihove seske prisesalo lepo število prisklednikov. Zadnji čas, da se to malo očisti.

Verjetno se tudi s svojo trditvijo, da je kriza laž, ne strinjate več?
Kriza je laž, ker je konstrukt bogatih ljudi, da lahko še več poberejo ljudem, ki živijo iz rok v usta. Končno je tu čas katarze, očiščenja.

Kako se po vaši oceni kriza pozna v kulturi? Za vas je, sodeč po ogromnem številu projektov, pri katerih sodelujete, še precej znosno?
Ne, sploh ni več tako preprosto, je potrebno veliko trdega dela in borbe. Veliko stvari delaš tako rekoč za pokritje stroškov, ne za honorarje in marsikaj zastonj, važno je, da ni zaman.

Samostojnega ministrstva za kulturo ni več…

Tukaj se kaže temeljni odnos vladajočih do sveta. Imajo občutek, da so sposobni voditi narod, obenem pa se jim zdi kultura odvečen strošek in ne najvitalnejši del narodove identitete.

V preteklosti ste svojo podporo izražali določenim političnim strankam, na YouTubu si na primer lahko ogledamo video, kjer izražate podporo SD-ju.
Da, podpiral sem tisti del naše politike, za katerega sem menil, da zagovarja socialno pravno državo.

Bili ste tudi na ustanovitvi foruma 21, tvorbe, ki je bila predmet dolgoročne medijske razprave. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da se izpostavljate tudi v tej sferi? Zaradi dela v Kosovelevem domu?
Morda tudi. Vodenje kulturnega doma je močno prepleteno s politiko, saj je treba zagotavljati sredstva za normalno delovanje. Kulturni domovi so večinoma financirani s strani občin, če pa želiš narediti kak drznejši korak, je treba imeti stike tudi z Ljubljano. In v forumu je kar nekaj modrih in vplivnih kulturnikov.

Kandidirali ste za župana občine Komen, na koncu ste pristali v občinskem svetu. Pravijo, da se normalnemu človeku začne hitro obračati želodec, ko je enkrat vpleten v politiko. Se vam je to zgodilo?
Ne. Res je, da je politika hitro pokvarljiva roba, njena oz. naša sreča pa, da gre večina politikov hitro v pozabo. Tisti, ki naredijo resnično velike grde ali lepe stvari, gredo v zgodovino, vse druge pogoltne čas. Ta del politike, v katerem sem jaz, kot občinski svetnik v občini Komen, to ni visoka politika. To so konkretna dela na lokalni ravni. Jaz vodim družbene dejavnosti, ukvarjamo se s konkretnimi socialnimi problemi, kulturo, šolstvom, športom, zdravstvom ...

Bi rekli, da ste se kaj spremenili, odkar opravljate to delo?
Ne, sem se pa o tem veliko spraševal. Nisem na taki poziciji, da bi me lahko kdo nagovarjal s kakšnimi podkupninami, o ničemer tako pomembnem ne odločam (smeh).

Je za kulturnike samoumevno, da podpirajo trenutno protestno dogajanje?
Ni samoumevno, čeravno bi moralo biti. Berem, da so tudi taki, ki jih ne. Vem, da je tudi nekaj igralcev vmes.

Ste se kakšnega izmed protestov tudi sami udeležili?
Sem, bil sem na zadnji vstaji ljudstva v Ljubljani. Šel sem v prvi vrsti podpret zahteve po spremembah, ob tem pa sem hotel doživeti tako pogrešano složnost in enkratno vzdušje. In ne nazadnje lahko zdaj primerjam različna medijska poročanja o dogodku z lastno izkušnjo.

In kako se vam je zdelo?
Izjemno. Srečal sem veliko prijateljev, prisotna je bila neka skupna zaveza. Podobno vzdušje kot takrat, ko smo za JBTZ protestirali na Roški.

Si lahko kulturnik pri nas naredi škodo z javnim izražanjem političnih stališč?
Lahko. Sam sem to doživel že vsaj dvakrat. V času socializma smo bili vzgojeni, da je javno govorjenje čez partijo bogokletno. Omejena je bila osnovna človekova pravica do svobodnega izražanja. Danes lahko lajaš čez vse in vsepovprek, ampak se kaj rado pripeti, da ti onemogočijo dostojno življenje. Takšna oblika cenzure se mi zdi bolj perfidna in perverzna. Pa saj v resnici sploh ni pomembno, ali gre za "levico" ali "desnico", pomembno je, kakšni so ti ljudje, ki nam omogočajo vsakdanji kruh, in katere vrednote postavljajo v prvo vrsto. Napredni in socialno usmerjeni politiki so mi osebno pač bližje. To pa ne pomeni, da ne bi zagovarjal kakega izmed aktualnih ministrov, npr. super ministra, če bi v svojem, kot vse kaže zelo kratkem mandatu naredili vsaj eno samcato pametno potezo. Dokler pa so sprenevedanja, prikrojene resnice in spretne laži, ni važno, kaj znaš, samo da si naš in posmeh ljudem v brk osnovno vodilo …

Spletni komentatorji bodo ob takšnih odgovorih na plan hitro potegnili vaše sodelovanje na Forumu 21 in vas obdolžili za "Kučanovega odposlanca" ali kaj podobnega.
Če bi se moral ves čas ozirati na takšne površne ocene, potem bi si že zdavnaj v glavo poslal kroglo. Včasih smo se norčevali iz partijskega enoumja, pa je zdaj isto. Saj je večina "elite" (razen mračnjakov, za katere ne vem, kje so se skrivali) iz iste partijske šole! Samo eni so šli malo levo, drugi malo desno. Očitno so se odločili, da si bodo naredili svojo državo in se malček zajebavali. Ker hec pač mora bit'!

Večkrat ste uporabljali politično provokativne like. Nazadnje ste javnost razburkali z igro v kratkem filmu Trst je naš!, kjer upodabljate človeka, ki obsedeno sodeluje pri uprizarjanju partizanskih bitk. V filmu Ljubezen leta 1984 ste upodabljali domobranca.
Nikoli si ne bi mislil, da bo moj lik domobranca Cirila kdaj obravnavan kot pozitivna oseba.

Te razprtije med domobranci in partizani so v zadnjih letih postale neverjetno aktualne, o tem se prepirajo vsi, od politikov do mladine.
Ena stvar so zgodovinska dejstva in ta bi morali prepustiti zgodovinarjem. Drugo je domača vzgoja. Stalno podpihovanje te tematike je seveda absurdno. Ko ena stran začne 'pumpati' in podpihovati, se je seveda treba odzvati. Že od leta 1991 se želi kolaborante in domobrance promovirati kot pozitivce, prisega na Plečnikovem stadionu je izmišljotina, partizani pa so postali izključno ta "grdi". Tako prevračanje zgodovinskih dejstev je katastrofa. Sam že od nekdaj gledam čas druge svetovne vojne v barvah in ne črno-belo!

Eno izmed vprašanj, ki je lani razdelilo ljudi, je tudi vprašanje podpiranja novega družinskega zakonika, predvsem pri vprašanju dodeljevanja pravic istospolno usmerjenim parom. V kraški vasi Štorje so izmed vseh občin v Sloveniji družinski zakonik na referendumu podprli v največjem odstotku. Kako to komentirate kot prebivalec Krasa?
Res je. Bržčas zato, ker so ljudje na Krasu sproščeni. Pri nas se reče: "Pusti ti mene pr miri živt jn bom jst pustu tebe, da žviš, ku češ." Vsak naj živi, kot želi , oziroma "če jm paša, ma kej to te briga".

Sem, bil sem na zadnji vstaji ljudstva v Ljubljani. Šel sem v prvi vrsti podpret zahteve po spremembah, ob tem pa sem hotel doživeti tako pogrešano složnost in enkratno vzdušje.

O obisku protestov

V času socializma smo bili vzgojeni, da je javno govorjenje čez partijo bogokletno. Omejena je bila osnovna človekova pravica do svobodnega izražanja. Danes lahko lajaš čez vse in vsepovprek, ampak se kaj rado pripeti, da ti onemogočijo dostojno življenje. Takšna oblika cenzure se mi zdi bolj perfidna in perverzna.

o cenzuri nekoč in danes