V medijih jo komajda še zasledimo, včasih, v devetdesetih letih, pa si rumeni tisk pravzaprav niti ni mogel privoščiti, da ji v svoji izdaji ne nameni vsaj kratke novice o tedaj največji popzvezdnici naših krajev. Opisovali so jo kot divo, ji pripisovali lepotne operacije, do potankosti secirali njeno zvezo s sedanjim možem in malce posmehljivo, a vedno s ščepcem strahospoštovanja sprejemali njeno zahtevo, da naj jo snemajo in fotografirajo izključno iz levega profila. Če pravimo, da v Sloveniji dandanes ni več zvezd, je Helena Blagne Zaman izjema, ki vsakič, ko stopi v ospredje, zasije v najsvetlejši luči in vselej zbuja zanimanje javnosti.

Za seboj ima več kot dvajset albumov, v prihodnje pa si želi posneti zgoščenko z opernimi arijami, ki nastaja počasi. Prejšnji teden je nastopila na televizijskem dobrodelnem koncertu Stopimo skupaj – Poplave 2012, v prihodnjih dneh pa bo nastopila še na dobrodelnem Miklavževem koncertu.

V pogovoru za MMC je med drugim povedala, zakaj vedno rada sodeluje pri dobrodelnih projektih, zakaj ne bere trač revij in kako se spominja starih časov.

Včasih ni minil niti teden, da ne bi bili na naslovnici kakšne trač revije, zadnja leta pa ste se praktično popolnoma umaknili iz javnega življenja. Kaj pogrešate te čase?
Od tega je že zelo dolgo, veste. Ljudje se pač umirimo, imamo druge cilje in zanimanja v življenju. Tudi glasbo sem drugače zastavila. Merim na kakovost in se zelo izogibam medijem.

Se vam zdi, da so postali mediji v zadnjih letih bolj kruti in neizprosni? Tudi pri nas smo priča posnetkom paparacev, znane Slovenke fotografirajo zgoraj brez na kakšni plaži in podobno. Ste veseli, da niste v teh časih na vrhuncu medijske izpostavljenosti?
Takrat ni bilo tako hudo in vesela sem, da danes nisem tako izpostavljena. Tudi sama poskrbim za to. Mediji pač želijo zgodbo, kar je prav. Jaz nastopim javno samo takrat, ko je treba povedati kaj novega v glasbenem smislu. Seveda to novinarjev po navadi ne zanima preveč. Pa ni samo pri nas tako, po vsem svetu.

Sami nikoli ne berete revij s trači, vas te stvari popolnoma nič ne zanimajo? Niti pri frizerju, kot marsikdo rad reče?
No, pri frizerju pa že prelistam, priznam. Sicer pa revij že dolgo časa sploh ne prebiram, čeprav mi nihče ne verjame.

Potem vas v medije zvabimo samo takrat, ko je na sporedu kakšna dobrodelna prireditev, kot je na primer prihajajoči Miklavžev koncert?
Na dobrodelnih prireditvah nastopim, če sem le prosta. Mislim, da solidarnost ne bi smela poznati recesije. V vsaki dobrodelni akciji me prevzame želja, da bi se zbralo veliko sredstev, čeprav je pot do tja zelo strma. Me pa zelo veseli, da smo Slovenci v tem pogledu tako radodarni.

Zasledila sem, da pripravljate zgoščenko opernih arij.
To pripravljam že zelo dolgo in v resnici še ne vem, kdaj bo ugledala luč sveta. To se razvija počasi, jaz ne želim ničesar delati na silo.

Ta zgoščenka bo po dolgem času nekako vaša velika vrnitev v medijski prostor. Glede na bolj lahkotno glasbo, s katero ste se ukvarjali prej, menite, da vas bo poslušala ista publika? Kakšno imate v mislih?
Nimam je. V bistvu gre pri tej zgoščenki za mojo veliko željo, saj sem se dvanajst let izobraževala v smeri opere. V vsak svoj koncert skušam vključiti tudi vsaj eno arijo. Te skladbe imajo vedno tudi največ ovacij, kar pomeni, da slovenska publika prepozna kakovost, kar me tudi zelo veseli. Vrnitev me zato ne skrbi. Sploh se pa nikamor ne vračam, jaz sem vedno tukaj (smeh). Samo ne zdi se mi potrebno, da sem ves čas v ospredju. Menim, da sem si svoj prostor izborila, da ga negujem in se trudim delati dobro. Mislim, da to ljudje prepoznajo.

Napolnili ste dvorano v Stožicah, kjer ste nastopili z zborom Dunajskih dečkov. Tudi to vam verjetno služi kot je dokaz, da ste še vedno zelo priljubljeni.
To me zelo veseli, da mi je po tolikih letih uspelo nekaj takšnega. No, da ne bom lažno skromna, v preteklosti sem že šestkrat napolnila Halo Tivoli. To so zame veliki uspehi. Za Stožice sem se odločila, ker je bilo takrat aktualno, moram pa reči, da je bilo zelo naporno. Dvorana je velika in zato je šlo za ogromen projekt. Z dečki smo se na primer že eno leto prej dobivali na vajah. V Stožice mislim, da se ne bom več spustila, v Halo Tivoli pa še z veseljem (smeh).

Ste bili morda nezadovoljni z akustiko, kot smo v preteklih letih slišali za dotično dvorano?
Akustika je zdaj dokaj dobra, čeprav takrat te stvari resda še niso bile urejene. Reševal nas je en velik zaslon, ki je služil za ozadje in smo ga uvozili iz Dunaja. Ta je ublažil zvok. Skratka, celoten projekt je bilo eno veliko "garanje". Osvajanje teh vrhov v nadaljnje ni moj cilj. Če bi stremeli samo k temu, potem bi nas bilo malo. Poanta je v temu, da se dela kakovostno, pošteno in iskreno. Tudi, če nastopaš v nekem kulturnem domu za peščico ljudi. A je deset tisoč ljudi ali tristo, vedno sem na odru kot da sem prvič in zadnjič, vedno se razdam. Zato sem tukaj, kjer sem.,

Ko ste omenjali Halo Tivoli: pred leti se je v medijih ustvarjala podoba večnega rivalstva med vami in Simono Weiss, o tem, katera bo večkrat napolnila to dvorano. Je bilo kaj na tem?
To je že tako dolgo tega, da se komaj spomnim. Simona je zelo dobro delala, tisto je bilo bolj medijsko napihovanje, da bi povzročali nekakšno boksanje v ringu, ampak ga niso doživeli. Ker midve nisva bili rivalki, ampak sodelavki, kolegici. Večkrat sva se vsemu skupaj nasmehnili.

Morda pa je bilo vse skupaj del dogovorjene medijske promocije?
Ni bila dogovorjena. To sva vzeli v zakup, sicer pa ja vsaka delala svoj posel, in to je to. V medijih se vedno ustvarjajo neka rivalstva, ampak konkurenca je tako ali tako zdrava, navsezadnje te dela boljšega.

Kako pa gledate na sodobno slovensko popglasbo? Vam je kakšna posebej všeč, morda v njej vidite sebe na začetku kariere?
Zelo dobre pevke in pevce imamo. Žal je čas za novince zelo nehvaležen. Mnogo je talentov, pa se v vsej tej medijski gonji sploh nimajo časa razvijati, kaj šele obstati. Maja Keuc ima absolutno prav, da je šla študirati v tujino. Slovensko tržišče je zanjo premajhno. Zelo mi je všeč še Tanja Žagar, tudi Natalija Verboten se mi zdi luštna in dela dobro. Mnogo jih je, vse se trudijo in ljudje želijo nove glasove, mlade ideje, mlado meso. Če se le da, dam kakšen dober nasvet, saj me včasih tudi kaj vprašajo (smeh).

Nekaj se je pisalo tudi o temu, da naj bi vas v določenih oddajah, kjer se išče mlade talente, želeli za žirantko.
Da, smo se, ampak nekako nismo našli skupnega jezika. Ravno zaradi medijskega izpostavljanja, ki si ga v tistem času nisem želela. Morda pa se tudi nisem našla v tej vlogi.

Vaš sin je zdaj najstnik, kako on gleda na vašo medijsko persono? Vemo, kakšni so najstniki, pogosto jim je nerodno zaradi svojih staršev.
On zelo nerad vidi, da se o njem razpravlja. Je najstnik in ni javna oseba. Je zdrav, priden v šoli in izjemen športnik. To je vse, kar bi rekla, saj tega res ne želi. Moram upoštevati to željo.

Berem, da veliko hodite na Bali in v Avstralijo. Pa tudi veliko vaših popevk, na primer "Morje", "Vrniva se na najino obalo", "Moj mornarček", je posvečeno morju. Zanimiv kontrast za dekle z Jesenic, gorskih krajev.
Že od majhnega je morje zame balzam za dušo. Tam se mi porajajo nove ideje. Je pa res, da imam zadnje časa sila rada gore in vedno bolj me vleče tudi nazaj na Gorenjsko. V Avstraliji sem bila sicer že šestkrat, sedemkrat, tam sem nastopala za avstralske Slovence. Tja se zelo rada vračam, ker tam je življenje zelo sproščeno. To je zelo socialna in demokratična država, ljudje živijo o mirno in sproščeno. Živijo svoje življenje, in ne sosedovega. Če bi bila danes stara dvajset let, sploh ne bi razmišljala in bi se odselila. Jaz imam zelo rada Slovenijo, ampak ta duhamornost ubija. Samo srčno lahko upam, da se bodo zadeve spremenile na boljše.

Z Nacetom Junkarjem držita obljubo? Sta ostala prijatelja za vedno?
(Smeh) Še vedno sva prijatelja, da. Že zelo veliko let. Zelo dobro se razumeva, morda tudi zato, ker oba rada tako veliko govoriva. On je enkraten gospod in sva velika prijatelja.

Morda je čas, da spet kaj nastopita skupaj, zdaj je čas za obujanje glasbene nostalgije, saj vidite, koliko skupin se ponovno zbere skupaj za kak koncert.
Midva se prepuščava trenutku. Je pa res prisotna nostalgija za starimi časi. Morda tudi zato, ker sem v zadnjih letih zasledila bolj malo lepih pesmi. Včasih so bile bolj spevne in tekstovno razumljive. Publika večinoma želi razpeto melodijo, tekst, v katerem se tudi sami najdejo, hkrati pa si zelo želi tudi narodno-zabavno glasbo, če ste opazili. To je navsezadnje del slovenske duše in tega ljudem ne moremo vzeti.

Ne vem, če ste to že kdaj komentirali, ampak za konec me zanima, kaj si menite o imitiranju Jasne Kuljaj? Ona je sicer večkrat poudarila, da vas zelo spoštuje in ceni.
Zdi se mi dobra, mene vedno spravi v dobro voljo, in to je pomembno. Malce je karikirana, ampak to je del imitacije. Nimam nič proti, dokler ni žaljivo, in če v tem uživa, zakaj pa ne.