Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 35 glasov
Ocenite to novico!
| Nedvomno so to izkušnje in samozavest v kajaku. Sem še zelo mlad in neizkušen kajakaš, ki se mora še ogromno naučiti. | ||
| Kaj je najboljša stvar, ki jo je ta izkušnja prinesla Marinu? | ||
Slovenec Marin Medak po preveslani 1.500 kilometrov dolgi poti od Savudrije do Zakintosa ni zaspal na lovorikah. Mladi kajakaš namreč že načrtuje nove podvige.
Za MMC je povedal, da se bo prvi tak podvig odvil na začetku prihodnjega leta: "Okvirne cilje za naslednjih pet let sem si izoblikoval že pred potovanjem in sem jih med dolgimi urami veslanja še dodatno izpilil." Marin ni odkril podrobnosti svojega načrta, dejal je le, da se ne bo odvijal v bližini Slovenije.
Mladeniču, ki je svojo avanturo začel v Savudriji na Hrvaškem 20. julija, so mnogi očitali, zakaj svoje poti ni začel v Sloveniji. Marin je svojo odločitev obrazložil na svojem blogu, zadevo pa je pokomentiral tudi za MMC: "Birokracija je edini razlog, da potovanja nisem začel v Sloveniji. Prečkanje meje s kajakom je enako kot pri drugih plovilih. V državi, iz katere odhajaš, se moreš odjaviti in se nato pri vstopu v drugo državo oglasiti na policiji in carini. Da sem se temu izognil, sem pot raje začel v Savudriji."
Na vprašanje, zakaj se je odločil za tak, precej naporen in nevaren podvig, je Marin odgovoril: "K odločitvi je verjetno najbolj prispevala mladostniška želja po novih stvareh, po novih izkušnjah in dogodivščinah. Samo potovanje z morskim kajakom mi je zelo všeč in po lanskoletni avanturi po Dalmaciji se je letos zdela Grčija kot eno naravno nadaljevanje. Malo dlje in po krajih, ki jih še nisem obiskal."
"Nikoli nisem podvomil v svojo odločitev"
Mladi študent je veslal povprečno devet ur na dan, preostali čas pa se je zamotil z branjem knjig in pisanjem bloga. Na poti je Medak najbolj pogrešal družbo, da pa se ni počutil tako samega, je veliko pomagal računalnik. Kajakaš med potjo, ko je imel veliko časa za razmišljanje, ni nikoli podvomil v svojo odločitev: "Če ne bi bil prepričan v svoje želje, se na tako pot ne bi odpravil. Najbolj pomembna je disciplina, da vsako jutri znova zlezeš v kajak in začneš veslat. Motivacija je bila različna, enkrat sem veslal hitro, ker sem ravno bral zanimivo knjigo in sem jo želel čim prej dokončati, drugič sem moral prehiteti vreme, najbolj pa me je motiviralo to, da dokončam tisto, kar sem si zastavil."
Marin na srečo ni imel veliko težav, le tu in tam mu je ponagajal veter. Kljub vsem nevarnostim, ki prežijo na dolgi poti, se Marin ni počutil življenjsko ogroženega, priznal pa je, da so mu nekatere stvari pognale tudi strah v kosti. Nekega večera je tako po nesreči prenočil v bližini vojaškega zaklonišča, v katerem so se ponoči dogajale čudne stvari: "Italija je bila oddaljena samo 40 Nm in mislim, da so bili tisto noč na delu tihotapci."
Anekdota v Črni gori
Na tako dolgi poti so se Medaku pripetile tudi številne anekdotične prigode, eno izmed teh pa je zaupal tudi MMC-ju: "Za vstop v Črno goro sem se ustavil v Budvi in odšel na policijo. Policisti in carinik so sedeli v majhni sobici, pili kavo in živahno klepetali. Ko sem rekel, da sem priveslal iz Hrvaške in bi se rad prijavil, je v sobi nastala popolna tišina in vsi so me začudeno pogledali. Čez nekaj minut je prišel direktor marine in šef policije mu je rekel: "Vidi ovog ludog, iz Molunata je doša na vesla." Direktor se je začudil in izstrelil: "Onda je sigurno Slovenac."
Tale je dobra :D
podobno zgodbo s črnogorskimi cariniki sem imel jaz na mostu prek Tare, ko smo s kolesom prišli iz Slovenije prek Hrvaške in Bosne. Vi ste ludi je bil komentar. Ko smo jih spraševali če je strmo za priti prek Durmitorja v Žabljak so nas poskušali prepričat da je to nemogoče :)