Zadnjič smo jo na večjem odru videli davnega leta 1996, ko je na Evroviziji spremljala Regino.

Letos se je prijavila na Melodije morja in sonca in pristala na tretjem mestu, ob tem pa so ji podelili še nagrado za najboljši stil.

O velikem "come-backu", pisanju besedil za druge avtorje, kritikih in materinstvu pa v spodnjem intervjuju.

Že večkrat ste se odločili, da boste petje obesili na klin. Kaj vas je spodbudilo, da ste si premislili?
Res je. Večkrat sem se odločila, da ne bom več pela. Pred sedmimi leti sem se umaknila. Bila sem prepričana, da bo to moj konec. Na sceni se nisem več počutila dobro. Ugotovila sem, da pravzaprav sploh ne delam več zase, ampak zaradi drugih. Vsi so od mene pričakovali hit, da moram nekaj narediti. In ko enkrat razmišljaš na način, da zadovoljiš druge in ne sebe, je to industrija. Jaz pa nisem tak tip, da bi se z glasbo ukvarjala zato, da bi od tega živela. Imam svoj poklic in službo, in to je "kul". Glasba je zame tako kot za umetnika slikanje. Torej izražanje sebe, izražam se na glasbeni način. V teh 7 letih ni bilo dneva, da ne bi razmišljala o sebi, o mojem mestu na glasbeni sceni, o glasbi nasploh. Razčistila sem sama s seboj. V nekem trenutku sem bila v globoki krizi in rekla sem si, pa kaj je narobe, če delam glasbo zaradi sebe. Nič! Torej vračam se zaradi sebe in ne zaradi drugih. Jaz pojem, ustvarjam, in to je dobro. Osvobodila sem se vsega balasta, ki se je naselil v meni. Je pa žalostno to, da nekako sploh ni več pomembna glasba, znanje, glas, ampak stas in lepa faca. Potem so vrata odprta tudi v glasbeno kariero. To je zame "nonsens".

Nastopili ste na Melodijah morja in sonca. Zakaj ste za vrnitev izbrali ravno ta festival?
S tem festivalom sem usodno povezana. Prvič sem bila na tem festivalu leta 1986 s pesmijo Poletno dekle, letos pa že osmič. Predvsem pa moram povedati, da sem se želela vrniti na sceno z Emo, pa tam žal nisem bila sprejeta, čeprav sem imela lepo pesem z zelo dobrim sporočilom. Na MMS sploh nisem računala, saj ga lani ni bilo. Videla pa sem razpis najprej za Slovensko popevko, pa sem bila prepozna. In tako sem nekje v časopisu slučajno zagledala razpis za MMS, na katerega sploh ne bi šla, če ga ne bi spet vzela v roke Avditorij Portorož in RTV Slovenija. Na razpolago sem imela le 3 tedne. En teden sem izgubila z razmišljanjem, ali bi ali ne bi šla. Pa sem poklicala Bora in mi je rekel OK, pošlji, pa bom videl, če bo šlo. No, in je šlo. Pesem je stara že 4 leta. Imam jih kar nekaj na zalogi, da ugledajo luč sveta. Ne govori mi se mi je zdela najbolj primerna za MMS. Torej, zato sem se odločila za vrnitev.

Za številne slovenske glasbenike pišete pesmi. Kje iščete navdih za besedila?
Ja, pišem, vendar jaz pišem samo v paketu, najprej glasba in zraven še besedilo. Torej delam oboje, ne vem, če sem komu napisala samo besedilo. Sicer pa, običajno mi novinarji pripisujejo samo tekste (ha, ha, najbrž zato, ker sem ženska, kaj več mi ne pripisujejo). Ne, jaz delam najprej glasbo, nato pa naredim tekst.

Navdih? Prvi navdih je vedno melodija. Vse ustvarim v glavi. Nič ne zapišem in nič ne posnamem. Vse imam v spominu. In potem ob raznih opravilih, recimo ob kuhanju kosila, pospravljanju v hiši, tudi ob delu v službi, si zraven pojem "v mislih", ne sliši me nihče. Ob tem, recimo, slišim bobne, kako bi igrali, slišim kitare, glas itd. Malce nenavadno, ampak pri meni gre pač tako. Šele nazadnje, ko imam izdelano melodijo, naredim besedilo. Potem šele poskusim vse skupaj zaigrati na kitaro ali na klavir. In potem popravljam, dodelujem itd. Navdih zame je vedno slučajnost. Še nikoli nisem naredila pesmi tako, da bi rekla, aha, zdaj pa bom naredila pesem za tega in tega ali pa, recimo, za festival. Pesem naredim in čaka na "lagru". Najraje pa pišem zase, ker točno vem, kaj hočem in kaj mi je všeč. Mislim, da zdaj pri vsem skupaj sploh ne bi mogla peti pesmi, ki bi mi jo napisal nekdo drug. To se mi zdi prav grozno in najbrž je tistim, ki gradijo kariero tako oz. so odvisni od tega, kar jim napišejo drugi, prava nočna mora. Namreč nikoli ne veš, kaj ti bo avtor ponudil, kaj narediti, da se mu ne zameriš, če ti ni všeč, itd. Tukaj sem jaz v prednosti in popolnoma svobodna. In to je dobro.

Ste tudi žena in mati. Je težko usklajevati vse obveznosti, ki jih ima glasbenik v Sloveniji, z družinskim življenjem?
Ja, ima družino, brez nje bi bila popolnoma brez vsebine. Otroka sta že "skoraj" odrasla, hči Kim ima 16 let, zdaj bo šla v 3. letnik tehnične gimnazije v Krškem, sin Tim pa bo šel v 7. razred OŠ. Mož Miro je tudi glasbenik in nikoli ne bi mogla biti srečna, če bi me mož oviral pri tem. Ker je sam glasbenik, dobro ve, kaj to pomeni, in ker imava skupaj bend Fantasy, moram reči, da veliko nastopamo, igramo in v tem uživamo.

Res pa je, da je vse skupaj zelo težko uskladiti. Ko imaš enkrat družino, se moraš marsičemu odpovedati, zato sem se večkrat kar umaknila iz glasbene scene in se posvečala družini, otroci rabijo starše v celoti in ne samo na pol. Predvsem v otroški dobi. Zdaj sta srečna, če naju ni doma, saj imata tako več svobode. Mislim, da sva kar stroga. Zahtevava red in prav je tako. Otroci pa se temu seveda upirajo. Imam tudi službo. Zaposlena sem na Morsu – Uprava za obrambo Novo mesto, kjer delam kot višja svetovalka za vojaške zadeve. Službo imam zelo rada, kolektiv je super in tu se počutim spet dobro. Služba mi je omogočila tudi podiplomski študij na Fakulteti za socialno delo. Končujem specialistični študij Management v socialnem delu, in to je spet nekaj posebnega. Delo ima rada in kadar ga imam veliko, sem najbolj uspešna. Če ga nimam, mi nič ne uspe. Pri vsem skupaj, družini, službi in glasbi, je treba veliko skupnega dela in sodelovanja s celo družino in potem vse skupaj kar samo od sebe "štima".

Na svoji spletni strani ste zapisali tudi, da ste petje za nekaj časa opustili tudi zato, ker niste videli več smisla in ker ste bili preveč obremenjeni s tem, kaj je ljudem všeč in kaj ne. Kakšne kritike vas sicer najbolj prizadenejo?
Na to vprašanje sem odgovorila deloma že prej. Nisem več rosno mlada, se pa počutim zdaj tako dobro, kot še nikoli do zdaj. Šele zdaj sem zrela za glasbeno sceno. Pri 20. res, žal, nisem bila. In ko danes gledam, kakšne karikature delajo iz sebe nekateri posamezniki na glasbeni sceni, se mi včasih kar malo obrne … Kot sem omenila, jaz ne morem delati na industrijski način, ampak samo tako, da delam tisto, kar mi je všeč in v čemer se počutim dobro. Jaz ne morem stati za "tralala hopsasa" komadom.

Moram reči, da nikoli nisem kot pevka dobila slabih kritik, vedno le dobre. Me pa prizadene, ko nekdo, ki sploh ni glasbenik, govori o tem, kaj je dobro in kaj ne, ko sodi mene in mojo glasbo in me uvršča v neke predalčke, sam pa nima niti 1 ure glasbene šole. Halo? Tega ne morem prenesti. Tako se spomnim, da sem bila leta 2001 na MMS-u s pesmijo Kako naj vem zelo dobra, in novinar, ki je pisal takrat članek v pri nas edino glasbeno revijo, me je tako spljuval, skritiziral, da sem komaj ostala prisebna. Torej, našel se je neki novinar, vprašanje, ali je sploh imel diplomo, neki kvazi glasbeni kritik in udrihal po nas glasbenikih po dolgem in počez. Spljuval je cel festival, boljšega izraza kot spljuval za tisto pač nimam! Menim, da je glasbeni kritik lahko samo tista oseba, ki ima glasbeno izobrazbo. To je tako, kot bi jaz imela slučajno to moč, pa bi kritizirala delo nekega slikarja, a o tem nimam pojma. Prizadene, pa to morda ni najboljši izraz, me tudi to, da danes uspevajo kot pevke osebe, ki so najprej dobili neko lento na izboru za mis tega in onega, potem pa si seveda vse želijo postati pevke ali pa igralke. Samo da imaš nekaj evrov pod palcem, pa že lahko poješ. Zaradi vsega tega je to delo – petje – čisto izgubilo svoj smisel. Žal! Hudo je tudi, če ti urednik ene najbolj priljubljenih zabavnih oddaj pri nas reče, veš, ne moreš nastopati v moji oddaji, ker nisi na nobeni lestvici itd. Pri meni nastopajo samo tisti, ki so in … torej … kaj naj rečem … to me prizadene in to je bil tudi eden poglavitnih razlogov za umik pred sedmimi leti, čeprav sem bila takrat dobesedno edina, ki sem bila na dveh festivalih v 2 mesecih. To pa prizadene!

Z glasbo se ukvarjate že od malih nog. Ste k petju in igranju spodbujali tudi svoja otroka?
Sem, seveda sem. Hči ima končano nižjo glasbeno šolo na klavirju, sin pa bo šel v zadnji, to je 6. razred bobnov. Oba sta nadarjena v tej smeri. Ko je bila Kim še majhna, je vedno nastopala pred nami, vedno pela in bila sem prepričana, da bo pevka. Ampak silila jo v to nisem nikoli, nasprotno, ko je imela 8 let, je želela, da bi posnela otroško pesmico, pa tega nisem pustila. Rekla sem ji, ko boš odrasla, stara vsaj 20 let, potem pa ti bom pomagala, prej pa ne. Ampak, zdaj se ona v tem sploh ne vidi, želi postati igralka in novinarka. Upam, da ji bo to uspelo. Sin pa je zelo dober bobnar, športnik in kar koli bo želel narediti iz sebe, ga bova z možem podpirala. Če bo glasbenik, bom zelo vesela, vendar ga v to niti slučajno ne bom silila. Sem pa vedno vztrajala pri tem, da oba končata tisto, kar začneta, torej tudi glasbeno šolo, ker je to, vsaj jaz tako menim, del "pismenosti" današnjega časa, in prav je, ker imata oba dober posluh, da imata to izobrazbo.

Kaj je sicer najlepše pri ustvarjanju glasbe in kaj je tisto, zaradi česar si človek zaželi, da ne bi nikoli postal glasbenik (če kaj takšnega sploh obstaja, seveda)?
Ptica leti! A si predstavljate ptico, da ji porežemo krila? Najbrž težko. Tako je z nami glasbeniki. Ali pa, če bi si slikar zlomil prste na roki, s katerimi riše? Živa groza. Glasba je zame konstruktivno ustvarjanje, izražanje. Meni to pomeni svobodo. Ko pojem, ko sem na odru, sem kot ptica, ki leti v zraku. Ko želi človek ujeti ptico in jo zapreti v kletko, je to zanjo zelo hudo. Takrat del nje umre. In tako nekako je tudi z menoj. Ko ustvarjam, ko pojem, sem svobodna. Takrat izstopim iz vsakdanjih okvirov, spon, ki me dušijo. Torej to je moje življenje. Brez tega jaz nisem več jaz.

Kar pa se tiče drugega vprašanja, pa bom rekla tako! Tisti, ki je glasbenik po duši in srcu, bo vedno glasbenik, nikoli se ne bo spraševal o tem, ali je prav ali ne, ker se s tem ukvarja. Je pa hudo, če se odločiš postati glasbenik zato, ker boš potem priljubljen, ker te bodo drugi opazili, ker boš imel več deklet ali fantov, ker boš zaslužil veliko denarja, ker boš pomemben, ker si lepa faca pa se lahko greš še malo glasbenika itd. To pa je tisto, zaradi česar jaz nikoli nisem postala glasbenica. S tem sem se enostavno rodila, to mi je bilo položeno v zibelko. In še to, nikoli ne bi več živela od tega. To sem poskusila, bilo je noro naporno, bilo je tudi lepo, videla sem nekaj sveta, vendar, hvala bogu, imam čudovito službo in od tega ne bi nikoli več poskušala živeti.