Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 3,6 od 22 glasov Ocenite to novico!

Manica se tudi v prihodnosti vidi v ustvarjanju dnevnoinformativnih oddaj. Foto: Stane Sršen

	Vsak dan je oddaja nova, novi so dogodki in vsak dan je 35 minut izzivov. Tudi v prihodnjih letih se vidim v ustvarjanju dnevnoinformativnih oddaj, to ustreza mojemu značaju, mojim sposobnostim, v 15 letih sem si nabrala dragoceno kilometrino.
Manica Janežič Ambrožič

Pred kamerami je vedno urejena, za njimi pa je raje brez ličil. Foto: Stane Sršen

	Pred vsakim pogovorom in pred vsako oddajo imam tremo. Vedno. Po vseh teh letih. In mislim, da je tako prav, ker to v voditelju ohranja občutek odgovornosti, zbranosti in ga predvsem drži prikovanega na zemlji. Vsak pogovor je po svoje izziv – še posebej, ko se pogovarjam z ljudmi, ki imajo manj medijskih izkušenj in zato manj sproščeno govorijo.
Manica Janežič Ambrožič za MMC.

Dodaj v

Tweet

Facebook

Manica pred Viktorji: Lansko leto je bilo naporno, a tudi dobro

Voditeljica Manica Janežič Ambrožič se druge zaporedne nominacije za viktorja odkrito veseli. "Ne verjamem tistim, ki pravijo, da jim je za to povsem vseeno," pravi.

Simpatična voditeljica Dnevnika je tudi druge zaporedne nominacije za najboljšo voditeljico informativne oddaje vesela. Služba ji še vedno predstavlja izziv in v ustvarjanju dnevnoinformativnih oddaj se vidi tudi v prihodnje. Pred podelitvijo letošnjih viktorjev smo se z nominiranko, ki jo še vedno pred vsakim nastopom "daje trema", pogovarjali o njeni službi, zaupala pa nam je tudi, kako je videti, ko ni pred kamerami. Vabljeni k branju!

Za najboljšo voditeljico informativne oddaje ste nominirani drugo leto zapored. Ste se tudi letos nominacije tako iskreno razveselili kot lani?
Seveda. Ne verjamem tistim, ki pravijo, da jim je za te nominacije povsem vseeno. Meni nikoli ni vseeno, pa če dobim pohvale ali kritike. Službeno sem ves čas na očeh javnosti, nobene moje slabe ali dobre oddaje ne morem skriti in lansko leto je bilo res zelo naporno. Bile so evropske volitve, s katerimi sem se ukvarjala prvo polovico leta 2009, v drugi polovici sem delala oddajo Leto 2009 in, seveda, bili so Dnevniki. Vesela sem, da ni bilo le naporno leto, ampak tudi dobro.

Enega viktorja ste pred leti že dobili. Ga imate spravljenega na kakšnem vidnem mestu ali se na njem nabira prah?
Nimam ga na vidnem mestu. Imam ga v delovni sobi in tam se prav na vseh stvareh nabira prah, zato kipec ni nobena izjema. Vsake toliko časa ga otroci vzamejo v roke.

Dnevnik vodite že vrsto let. Ali kdaj začutite zasičenost ali je vsak dan v službi zaradi načina dela drugačen in poln adrenalina?
Zasičenost? Ne, nikakor. Morda kakšen večer razočaranje, da se oddaja ni iztekla tako, kot smo si zamislili ali bi si morda jaz želela. Vsak dan je oddaja nova, novi so dogodki in vsak dan je 35 minut izzivov. Tudi v prihodnjih letih se vidim v ustvarjanju dnevnoinformativnih oddaj, to ustreza mojemu značaju, mojim sposobnostim, v 15 letih sem si nabrala dragoceno kilometrino. Vmes pa vsake toliko »pobegnem« v druge oddaje, delam novinarske prispevke, ustvarim kakšno Zrcalo tedna.

Biti voditelj osrednje informativne oddaje na nacionalni televiziji je izjemen dosežek. Kaj bi vi osebno šteli še za stopnico višje? Se morda spogledujete tudi z vodenjem Odmevov?
Ne, dokler imam tako majhne otroke ne. V življenju poskušam čim bolje krmariti med službenimi (in ambicioznimi) načrti in med družino. Včasih se mi zdi to neusmiljeno naporno, vedno nekdo vsaj malo trpi, včasih družina, včasih pa služba. Dnevnik pa v tem trenutku pomeni tudi to, da lahko zvečer otroke vidim pred spanjem in pregledam naloge.

Občasno vodite tudi pogovorne zunanjepolitične oddaje. Bi si morda zato želeli večkrat iti na teren, v tujino, in na kraju samem začutiti utrip kakšnega velikega dogodka?
Vsekakor. Uživala sem v delu v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji in v času vstopanja Slovenije v Unijo ter lani, ko sem se ukvarjala z evropskimi volitvami. Takrat sem bila večkrat na terenu, večkrat v tujini, veliki dogodki mi dajo krila. In to je ena izmed prednost dela na javnem RTV-zavodu – teh tem se pri nas lotevamo resno in temeljito.

Intervjuvali ste že mnogo uglednih osebnosti. Pred katero ste imeli največ treme in katera je na vas naredila največji vtis?
Pred vsakim pogovorom in pred vsako oddajo imam tremo. Vedno. Po vseh teh letih. In mislim, da je tako prav, ker to v voditelju ohranja občutek odgovornosti, zbranosti in ga predvsem drži prikovanega na zemlji. Vsak pogovor je po svoje izziv – še posebej, ko se pogovarjam z ljudmi, ki imajo manj medijskih izkušenj in zato manj sproščeno govorijo. Če pogovor ni sočen, če sogovornik ne pove bistva, če je intervju poln puhlic in floskul, je preprosto slab, zato je najpogosteje bolj kriv voditelj. Kdo od sogovornikov mi je ostal v spominu? Fantje neke srednje šole iz pariškega predmestja, ki so po eni uri pogovora o francoskem nogometu le začeli odkrito govoriti o tem, kako na lastni koži čutijo diskriminacijo in rasizem. Tisto dopoldne se je na snemanju moje znanje o nogometu izkazalo za zelo koristno. Od znanih osebnosti sta mi v posebej prijetnem spominu ostala nekdanji premier Francije Dominique de Villepin in premier Luxembourga Jean-Claude Juncker.

Ko se urni kazalci premaknejo na 19.00 in se začne Dnevnik, gre vse kot po tekočem traku. Kaj pa se dogaja za kamerami pred in med oddajo? Kaj je najhujša stvar, ki se lahko zgodi pri takšni oddaji, ki poteka v živo?
Narobe lahko gre vse, naloga voditelja je, da čim manj napak gledalci opazijo. Zato je včasih po Dnevniku v desku, torej prostoru, v katerem nastaja Dnevnik, zelo glasno in hrupno.

Pred kamerami ste vedno urejeni od nog do glave. Kakšni pa ste v prostem času? Se izogibate ličilom in nimate težav s tem, da na ulico stopite v trenirki?
Na ulico ne stopam v trenirki, le redkokdaj pa se ličim. To je stvar srednje poti v življenju – desetkrat na mesec sem močno naličena, prestale dni nisem, mesečno povprečje pa je tako povsem v redu.