Gledali smo jo v številnih oddajah, od Križ Kraža do oddaje Res je, v katerih je gostila številne glasbenike, politike, umetnike in druge osebe različnih družbenih sfer in od njih ji je vedno uspelo izvleči nekaj več. Zdaj se je vrnila z oddajo z malce pomenljivim naslovom Zgoraj brez, v sredo pa je zaživel tudi njen podkast Govori molk. Z njo smo se pogovarjali na festivalu za 3. življenjsko obdobje.

Kako se znova počutite na televizijskih zaslonih?
Res je, po daljšem času se vračam na televizijske zaslone, vmes je teklo obdobje bolj ali manj ponesrečenega sporazumevanja, ampak pustimo zgodovino, vedno se rada vračam naprej in hodim naprej, navajeni smo, da se včasih sami od sebe spotaknemo ali pa nam kdo drug pri tem pomaga, tako da je treba biti vzatrajen, verjeti vase, verjeti v lastno energijo in nadaljevati, predvsem pa ne zameriti tistim, ki vas takrat ne razume ali pa vam morda celo kaj ponagaja na vaši poti. Če vemo, kaj želimo, če imamo pred seboj cilj, take reči in take nesporazume vnemarno pustimo za seboj in iti je treba naprej svojo pot. Imela bom oddajo intervju, res je pomenljiv naslov Zgoraj brez; omenjeni naslov sem dala zaradi tega, ker hočem reči, brez tega prsta na ustih, torej brez tišine, brez zadržkov, ampak s prikritim pogovorom. Ta naslov ne namiguje na nič, ampak seveda je prva asociacija pri Miši Molk kakšna pregrešna in večina je tudi tako razmišljala, a je razmišljala napačno (smeh).

Začela pa sem tudi snemati podkast, v bistvu gre za spletno radijsko oddajo, ki jo najdete na spletni strani MMC-ja. Tu se bom pogovarjala o občutljivih temah našega življenja, in prvi pogovor je že objavljen, pogovarjamo se o samskosti, torej o tem, kako pristanemo včasih v življenju sami, čeprav se ne odločimo zato, ampak nas življenje pripelje do te situacije. Pogovarjala sem se z dvema odličnima gostoma, prvi je gledališki igralec Pavle Ravnohrib, ki je star 60 let, tega ne skriva, brez porok in brez otrok, se je tudi nekako sprijaznil, da bo tako živel naprej in da mu to nič narobe ne hodi. Odkrito sva se pogovorila o tem, kako je biti samski, kakšne so težave in prednosti tega življenja in kako se je spopadati s tem, da se vračaš sam domov in vstajaš sam doma. Druga gostja pa je novinarka in knjižna urednica pri Mladinski knjigi Nena Malečkar, odlična novinarka, brez otrok in brez porok, tudi nje življenje pač ni srečalo v takem objemu, da bi lahko ta objem s kom delila. Ostala je sama, tudi ne jadikuje nad tem, ampak je to sprejela, čeprav še vedno reče, da če bi jo kdo povabil na randi, bi šla z veseljem. Mislim, da je ta pogovor zelo odprt, iskren in da si ga velja prebrati in seveda bodo tudi vaša mnenja ob tem zelo dobrodošla, ker vsi doživljamo življenja po svoje. Nekateri pa smo tudi v življenju v dvoje lahko samski; ko se partner od nas tako odtuji, da ne najdemo več poti do njega in živimo z njim kot, bom rekla, z bratom ali sestro in ni več tiste vezi, ki nas je povezovala na začetku. Skratka, samskost ni tudi nujno samost.

Verjetno se koncepta in sama izvedba oddaj razlikuje: ljudje smo vizualna bitja in je zato slika zelo pomembna, pri radiu pa nasprotno, je tudi lažje spregovoriti, ko ni tega vedenja, da nekdo to snema.
Gostje raje pridejo, če ni kamere, skratka, če je med nami samo intimno vzdušje, intimna svetloba in mikrofon, in verjetno sta se v tej oddaji gosta prav zaradi tega bolj odprla, ker smo sedeli v nekem prostoru, kjer niso brnele kamere in smo se pogovarjali kot znanci, brez kakršnih koli premislekov, kako bo nekdo videti na kameri.

Vpliva razlika medijev tudi na vašo pripravo na oddajo: je pristop dela drugačen, ali dejansko odmislite pri televiziji, da vas snemajo in pri radiju, da ni kamere?
Pri televizije tega ne moreš odmisliti, da te snemajo, ker moraš pogosto pogledati v kamero, v radijskem studiu si pa v zelo intimnem neposrednem stiku z gosti, sedimo zelo blizu drug drugega in smo si tudi kot sogovorniki bližje in z večjim zaupanjem govorimo.

V medijskem svetu ste že desetletje, vaša mreža poznanstev je zelo široka, vam takoj pride ob tej temi kup možnih sogovornikov na pamet, ali je včasih težje? Mogoče je težje takrat, kadar gosta zelo dobro poznaš in misliš, da tudi poslušalci, gledalci vedo tisto o njem, kar veš ti, in zaradi tega lahko včasih premalo vprašaš. Vprašaš le tisto, česar ti sam ne veš, vedno se je treba zavedati, da poslušalec in gledalec ne vesta toliko. Sicer sem pa prepričana, da je treba v goste pripeljati tudi druge ljudi, morda take, ki so manj na očeh, ki so manj neprenehoma pred kamerami, ki imajo svoje čudovite zgodbe, ki so življenje prehodili tudi z nekimi zaprekami in zadregami in bi tudi njihove zgodbe lahko vsem nam pomagale razumeti kakšen problem.

Danes smo na festivalu za 3. življenjsko obdobje. Vi ste sicer ravnokar začeli nov ciklus oddaj, pa vendar, ali kdaj razmišljate o upokojitvi?
Kakšni bi me že nagnali, ker me gledajo že zelo dolgo, na televiziji sem namreč začela delati pri 18 letih, in zato sem na ekranu že veliko časa, da govorijo, naj gre ta že v penzijo. Žal še nimam pogojev, manjkajo mi približno štiri leta. Verjetno bi se bolj splačalo iti zdaj, ko bo še kaj od penzije, ker čez štiri leta je vprašanje, kaj bo.

Pogosto se, ko se pogovarjamo v družbi, pojavi fraza: »Ah, to bom pa počel, kot bom v penziji.« Ste tudi kdaj tako razmišljali, ali bolj ravnate po načelu užij dan? Sem človek, ki raje stori danes namesto jutri, sem zelo »sproten« človek in disciplinirana, to pa zgolj zaradi tega, da nimam bremena, ampak da sproti odkljukam stvari in da imam potem čas tudi za kakšen prost dan, za kakšno gledališče, koncert. Kaj bom delala pozneje, ne vem, če bo imela moja edina hči veliko otrok, bom lahko izvrstna babica (smeh). Zagotovo se bom ukvarjala z nastopi pred javnostjo, z govorom, z retoriko in verjetno tudi oblikovala lastno šolo.

Zadnja leta veliko govorimo o aktivnem staranju; v javnosti se zelo poudarja, da je treba skrbeti zase; da je treba skrbeti zase v mlajših letih, da bomo potem lahko aktivni starostniki oz. v zrelih letih uživali. Novinarski poklic velja za enega zelo stresnih, urnik je neurejen, včasih se delo vleče pozno v noč, zato me zanima, ali ste kdaj v mlajših letih razmišljali o tem, da delate v stresnem okolju in da morate paziti nase in ali ste že to načelo skrbi zase že tedaj vključili v svoj urnik.
V mladosti seveda človek ne razmišlja o nekih škodljivih posledicah, kaj bo v nekih poznejših letih. Zaradi tega stresnega življenja, ki ste ga dobro opisali, sem si pridelala čir na želodcu in žolčne kamne. Oboje so zdaj že odpravili, verjetno pa me z leti čaka kaj drugega. A prav ta čir na želodcu je zagotovo nastal zaradi vsega stresa v službi, imeli smo tudi izjemno pomanjkljivo prehrano in kavo na kavo namesto kakšne juhe. To življenje je bilo neodgovorno. Zdaj si redno vzamem pol ure za kosilo, veliko se ukvarjam s športom, še vedno tečem, hodim na aerobiko in da to mi daje neko vitalnost, da se človek povsem ne zapusti, da imaš občutek, da si nekaj dobrega naredil zase.

Velikokrat se govori o tem, da si moramo vsi mladi in starejši vzeti vedno čas za prehrano, za rekreacijo, s čimer lahko povežeš medgeneracijsko sodelovanje; veliko o tem govorimo, a se zdi, da je včasih to zgolj mrtva črka na papirju, je dejansko v razkoraku. Kako vi gledate na pomen in kako se lahko to medgeneracijsko sodelovanje vključi v življenje v čisto praktičnih vidikih?
Zdi se mi zelo pomembno razpravljati o tem, ker se v medgeneracijskem sodelovanju lahko zgodi veliko čudežev v izmenjavi mnenj in izkušenj. Niso vsi mladi taki, ki si ne bi želeli izkušenj starejših, ampak znajo prisluhniti, znajo poslušati, in niso vsi stari ljudje taki, ki bi postali modreci; ni vsak človek modrec samo zato, ker je starejši. Je pa dandanes nujen čas, da se to sodelovanje in ta interakcija bolj zgostita, da se bolj opozarja na to, kar je neverjetno. Pa ne bom govorila, da starejši lahko govorimo iz izkušenj, da so izkušnje tiste, ki nas plemenitijo, ampak tudi drugačen način razmišljanj. Mladi so seveda zelo zagnani, si zelo prizadevajo za uresničitev svojih želja, ker kot sem že rekla, je bodočnost zelo meglena. Hkrati pa me je strah, ker se pozablja na osnovne vrednote, empatijo in na čustveno plat sporazumevanja in razumevanja ljudi. Zato se mi zdi, da če bi bila srečanja med starejšimi in mlajšimi v odprtih pogovorih pogostejša na različnih področjih, bi se morda bolj približali drug drugemu in bolj znali ceniti zgodbe enih in drugih. Zelo mi je všeč, da obstajajo tečaji, na katerih mladi učijo računalništva starejše, ko hodijo mladi kot prostovoljci starejšim. Skratka o mladih nimam slabega mnenja, kot se o njih pogosto govori, niso neka anonimna, zbezljana masa, kot se jih prepogosto označuje in se jim dela škoda.

Če bi vi zdaj dali nasvet Miši pri 30-ih, kakšen bi bil ta nasvet?
Mlada Miša ni hodila po kakšni stranpoti (smeh). Bila sem zelo discipliniran otrok, ker sem tudi živela v taki družini, kjer je bilo treba veliko delati. Bili smo 4-članska družina, samo oče je bil v službi, in sva morali s sestro ob študiju zelo hitro začeti delati. Takrat je bil tudi čas, ko je recimo moda zelo razvnemala mene in sestro, in tako sva šli obe na šiviljski tečaj in si šivali lastne obleke. V Trst nismo hodili, avtomobila pri nas ni bilo, skratka, zelo veliko smo morali sami narediti. Hvaležna sem staršem, da so mi to možnost dali, da so mi recimo za rojstni dan plačali šiviljski tečaj.

Če bi si kakšen nasvet dala takrat, bi morda skušala bolje razumeti skupinsko življenje. Verjetno veste, da sem se razšla s partnerjem, ko je bila moja hči stara 5 let, bilo je boleče za vse tri. Če bi se danes znašla v taki situaciji, bi mogoče znala bolj pretehtati, bolj razmisliti, in z manj nesreče gledati na to. Mi se pa v tistih časih nismo znali pogovarjati, ampak smo se prej sprli kot pogovorili. Danes bi dala besedi več časa in prostora.

Ljudje smo zdaj zasuti z različnimi informacijami in tudi sam tempo je zelo hiter, naporen in dejansko se ljudje premalo pogovarjamo. Čedalje bolj se res zdi, da je čas zlato.
Prej bi rekla, da se pogovarjamo zelo veliko, in sicer prek raznoraznih »mašin«, po internetu, po mobitelu, pogovarjamo se po telefonu. Vprašanje pa je, ali se slišimo, če se poslušamo. Besed na dan porabimo ogromno, ne vem pa, ali zaznamo bistvo povedanega. Tega brnenja, tega govorjenja je ogromno, a ogromno ga gre v prazno. To je problem.

Za notranji mir je pomembna harmonija človeka s samim seboj, v smislu, da si je treba prisluhniti. Eni najdejo veliko veselje ali vrelec energije v teku, ali knjigah ali jogi; kakšen je pa vaš recept? Vem, da ste knjižni molj, to vem, malo ste omenili tudi, da ste telesno zelo dejavni. Kako ohranjate stik s samo seboj?
Kot ste že omenili, mi ogromno pomenijo knjige. Zelo veliko berem, vsak večer preberem vsaj ene par strani. Sicer je pa moj stik z naravo tisto, kar me pomirja. V soboto in nedeljo si privoščim izlet na Rožnik, nič ne pretiravam, a domov pridem spočite glave. Se mi pa zdi, da je pomembno, da človek počne tisto, kar mu daje mir v duši, ki ga je težko najti: za nekatere je to joga, za druge knjige, za nekatere pogovor z najboljšo prijateljico. Mislim, da je prav vse, kar človeku prinese harmonijo, razen da s tem komu škoduje.