Vsaj toliko, da je bil pogled nanj primerljiv s preteklima večeroma.

Schengenfestu je uspelo malo spremeniti logiko obiskov glavnega odra po posameznih dnevih in končno privabiti (oz. obdržati) občinstvo tudi zadnji dan. "Nismo še uradno sešteli, ampak računamo, da je festival v štirih dneh obiskalo 26.000 obiskovalcev," je med nastopom Morcheebe sinoči v imenu organizatorjev povedal predstavnik za stike z javnostjo Bojan Rojko. Po naših ocenah je zadnji dan pod obema odroma na prizorišču stalo kakšnih štiri tisoč obiskovalcev. "Kot vsako leto se je tudi letos pokazalo, da pridejo obiskovalci na celostno festivalsko izkušnjo. Precej pa smo prodali tudi enodnevnih vstopnic," je priznal Rojko.

Če je do sinoči veljalo, da so bile sobote (z izborom izvajalcev iz nekdanje skupne države in Slovenije) najbolj obiskane, je letos največ odmeva in obisk požel prvi dan - tudi na račun izdatnega oglaševanja - z južnoafriškim "zef" triom Die Antwoord. Eksotika na naših tleh je privabila na festival svoje zveste obiskovalce, ki jih nadaljnji spored z zasedbami Bajaga, 2Cellos, HIM in Morcheeba (če omenimo samo nosilce programa na glavnem odru) večinoma ni prepričal, da bi ostali. Program "za vsakega nekaj" je vsak dan privabil drugačno strukturo obiskovalcev - poleg jedra, ki je tam šotorilo do nedelje.

Nedeljski dež in blato
Ob našem prihodu na prizorišče se je po uro in pol trajajoči plohi družabno dogajanje preselilo pod velik šotor na plaži in v kampu. Obiskovalci s šotori v rokah so drug za drugim v počasnem tempu zapuščali razmočeno travnato površino. Korak se je upočasnil, saj so spolzki teren in več centimetrov velike blatne luže marsikomu spodnesli tla pod nogami.

Plaža, ki je zadnja leta ponujala prizore razgretih teles ob Kolpi, je bila manj obiskana kot pretekla leta. Reka je bila vse tri dni premrzla (razen za najpogumnejše), alternativa je bila mrzla prha z dolgimi vrstami v šotorišču, vročina pa je zadnji dan popustila ravno z dežjem, tako da je bila osrednja atrakcija poznega popoldneva nastop trebušnih plesalk, med katerimi je ena po odru vse do začetka glasbe korakala v gumijastih škornjih.

"To bo sploh prvi nastop plesalke v gumijastih škornjih kdaj koli," se je šalil didžej pred približno petdesetimi obiskovalci pod odrom, ki je v četrtek - tudi z razmočenim terenom - privabil obiskovalce z Vladom Kreslinom v osrednji vlogi (poleg nastopov starih znancev festivala, domačinov, 2B in FCKN DJ'S).
Raj je raj … tudi v Vinici
Redke duše, ki so se pozno popoldne, pred odprtjem prizorišča ob sedmi uri (prvič se je po šestih letih zgodilo, da do takrat vstop nanj ni bil mogoč - za to je bila kriva tudi sprememba lokacije), so vztrajale na dežju ob svojih šotorih. "Raj je raj na Schengenfestu," se je slišalo iz grl mladeničev, medtem ko so drugi korakali do končnega cilja, trgovine sredi kampa, da si naberejo zaloge pred zaprtjem ob 22. uri.

Trgovina je bila najcenejša rešitev za gašenje žeje vse štiri dni. Potem ko je obiskovalec že pri vstopu pustil vsaj deset evrov - kolikor je znašal minimalni znesek, ki ga je moral naložiti - za novost festivala, plačilno kartico, je vsak dan izgubljal po dva evra (en evro na dan za smeti, drug za uporabo plačilnega sistema). V primerjavi z MetalDays, kjer je bila letos izdatna pozornost namenjena ekologiji, je Schengenfestu ta del naloge uspel v precej manjši meri.

Denar, denar in denar
Denar pa je s kartic puhtel. V kampu je najcenejši pollitrski plastični kozarec piva stal 1,4 evra, najdražji pa 2,4. Za plastenko 1,5-litrske vode je bilo treba odšteti evro oz. za 0,5-litrsko 70 centov. Poleg uradnih spominkov Schengenfesta so obiskovalci lahko kupili še prigrizke, sokove, potrebščine za osebno nego (zobna krema in ščetka sta skupno znesli 4,5 evra), vino, tople napitke, sendviče za dva evra in tudi led za osem evrov.

Na samem prizorišču ste morali za 0,4 litra najcenejšega piva odšteti 2,6 evra oz. za malce dražjega 3,10 evra. Plastenka navadne 0,5-litrske vode je stala 1,50 evra, 0,2 litra metliške črnine pa dva evra. Za primerjavo: sprehod po hribu do najbližjega gostinskega lokala (letos prvič ovitega v plakate pokrovitelja, največjega proizvajalca piva v Sloveniji, ki je lani na prvi dan festivala brezplačno delil pivo pred vhodom, a tako lani kot letos ni bil uradni ponudnik na festivalu) je prinesel "nagrado" v obliki 0,5 litra piva za 1,5 evra.

Nadzor nad festivalom
Predvsem so jurčki na prostem ob lokalu zaživeli zvečer, ko so se na hribu ustavljali radovedneži, saj je bil zaradi menjave odra in šotorišča letos lažji pogled na dogajanje z obeh prizorišč. Še največ se jih je zbralo med nastopom Bajage v soboto. Prav oni so imeli najbolj otežen pogled, saj so prednje postavili gasilsko vozilo z močnim reflektorjem, ki jim je sijal v oči - zaradi nadzora, so pojasnjevali varnostniki vozila.

Reflektor je svetil tudi sinoči, toda na hribu so bile zbrane le redke duše. Festivalsko ozračje se je začelo znova ogrevati ob osmi uri, potem ko se je po enournem mrtvilu na glavnem odru začel glasbeni program. Prizorišče se je počasi polnilo, vrst pred vhodom, kakršne so bile v petek ob isti uri, ni bilo.

Sicer pa je dolžino vrst v imenu organizatorjev za MMC komentiral tudi Rojko: "To ne drži. Iz naše uradne 'press' blagajne sem prejel informacijo, da je bilo treba za nakup čakati več časa. To je stara slovenska navada, da ljudje pridejo kupit vstopnice zadnji hip. Kar se tiče akreditacij, pa je najdaljša čakalna doba trajala med 30 in 40 minutami." V primerjavi s preteklim letom je bil manj strog pregled obiskovalcev ob vhodu na prizorišče, so se pa zato med njimi sprehajali številni kriminalisti v civilnih oblekah.

Nedelja z Zebrami, Muffi, Morcheebo in HIM-i
Nedeljsko dogajanje so namesto napovedanih Muffov v pogon spravili člani zasedbe Zebra Dots na glavnem in Ian F na elektronskem odru. "To je presenetilo tudi nas, ampak nismo želeli komplicirati in smo oddelali svojo nalogo," je menjavo vrstnega reda nastopajočih za MMC komentiral bobnar skupine Zebra Dots Ivo Rimc.

Rimc, Erik Manče na klaviaturah, Andraž Mazi na kitari in Jernej Kržič na baskitari so v nekoliko skrajšanem programu od napovedanega predstavili izbor izključno avtorskih skladb, ki so prebudile prve vrste, zbrane pod odrom. Osrednja teža animacije in vokala v retrofunkpopovski množici je te dni sicer na Kooladu.

"Mi smo Zebra Dots. Hvala, ker se blatite namesto nas," je pozdravil zbrane na blatnem "parterju", kjer je popuščala tudi posuta podlaga s sekanci in jaškom vode ob njej, Koolade. Sasho Danilovo na odru nadomešča Sara Briški. Njen vokal je opazen predvsem pri refrenih, medtem ko Koolade sam krmari skozi pevske in vokorderske pripovedovalne vložke v skladbah, kot so Elephant Strong (prva pesem včerajšnjega nastopa), Outta My Mind, Walking on a Chance in Don't Try. Skladb, ki so tudi drugače postale ljubljenke občinstva. So pa Zebra Dots poleg bolj prepoznavnih skladbah še večji poudarek dali funkovsko bolj umirjenim skladbam.

Domače skupine na "obrobju"
A v ušesa je "bodel" zvok, ki je bil tudi posledica tega, da so slovenske skupine (z izjemo Laibacha) in še nekateri drugi izvajalci ostali brez tonskih vaj. Z njim so se strinjali tudi člani zasedbe Muff. "To je najslabše, kar se lahko zgodi," je dejal bobnar skupine Dorian Granda in dodal: "Drugače pa je bilo okej."

Rimc je to pospremil s pridevnikom zanimivo. "Sploh če imaš samo 20 minut časa za postavitev in 'line check' hkrati. Vendar lahko potrdim, da imamo vsi člani Zebra Dots dovolj odrskih izkušenj in nas to ni oviralo, da bi naredili dober koncert. Je pa to na večjih festivalih za manjše bende, kot smo Zebra Dots, normalen protokol. Tu te reši skrbna rokica lastnega tonskega tehnika. Pri nas je to Jani Mujić in brez njega, hm, bi bilo marsikaj drugače."

Muffi in Zebre prvič na Schengenfestu
Avtorske skladbe so bile tudi ogrodje nastopa skupine Muff, kjer so Senidah, Granda, Tadej Košir na kitari, Miha Gorše na klaviaturah in baskitarist Grega Robič dvigovali občinstvo predvsem s priredbami.

Senidah je kljub baladam, ki so ogrodje Muffov (Tvoje moje, Let Me Be (Myself), Men vse, Povej mi in Naj sije v očeh), ob energični Nov dan pripravila najbolj atraktiven nastop izmed vseh pevcev večera. Skye Evans je z Morcheebo ostala v svojih zasanjanih poljih in z minimalističnimi gibi prepričevala z vokalom, Ville Valo pa je bolj ali manj varčeval s svojim glasom, potem ko se je tudi v živo potrdilo tisto, kar so kazali posnetki na YouTubu, da je koncertni nastop HIM-ov v 80 odstotkih delo instrumentalistov (in solaž), petnajst v nasmehih in osebnosti Vala, preostalo pa pa je petje.

Nazaj v čas s HIM-i in Morcheebo
Prav HIM-i in Morcheeba so zbrane na Schengenfestu popeljala nazaj v čas - čeprav sta obe skupini lani izdali nova albuma. Trip-hop/rock/soul Morcheeba, ki vse stavijo na nepričakovane hipne učinke in so zato veliko primernejši za zavetje Križank (če se spomnimo nastopa leta 2009 še z nadomestno pevko Mando Zemolo), so z Evansovo in bratoma Godfrey (Paulom in Rossom), Richardom Milnerjem na klaviaturah, Martinom Carlingom na bobnih in Jamesom Anthonyjem za mešalno mizo umirili ozračje z "jammi" za počasne dni.

Zagrizene oboževalke skupine HIM v prvih vrstah in zadržani ljubitelji Morcheebe v ozadju so se pričakovano še najbolj razživeli med največjo uspešnico skupine Rome Wasn't Built in a Day. Ob "hej, hej, hej" so sprostili v nekaj pevskih vzdihljajih vso energijo, ki se je zadrževala v njih že ob samem instrumentalnem uvodu.

Elektronski oder v znamenju Slovencev
A tako med nastopi Morcheebe (in pozneje HIM-ov) nas je pot zanesla na elektronski oder, ki v primerjavi s petkom, ko je ostal brez prvega imena, zasedbe Klangkarussell, ki sta odpovedala svoj didžejski set, zaživel v polni meri (in s približno 400 obiskovalci) z Valentinom Kanzyanijem in pozneje Beltkom. Domača predstavnika elektronike sta se skupaj s skupino Hex, ki se je vrnila na festival, in Danajo & Trade pustila največji pečat tam.

HIM-i še vedno magnet za množice
Vojska "heartagrama", simbola skupine HIM, ki ga je Valo oblikoval za svoj 20. rojstni dan, je med nastopom Kanzyanija na drugem odru okoli polnoči preplavila prve vrste na glavnem. V ozadju in ob strani pa so ostali vsi tisti, ki jih je tja prineslo na krilih radovednosti.

Finci so po letu 2000 znova udarili v Sloveniji in za trenutek se je zdelo, kot da smo potovali nazaj v čas z njimi. Solze oboževalk ob prihodu Vala na oder, kriki prvih vrst, transparenti s podobo "gothskega" idola - vse ob prvih taktih Buried Alive by Love. Le po nekaj minutah je bilo jasno, da so niti nastopa danes, ko je lepota malce zbledela, v rokah baskitarista Mikka Paananena in nastopaštva kitarista Mikka Lindströma (skupino dopolnjujeta danes zadnja prišleka k skupini, Mika Karppinen na bobnih in Janne Puurtinen na klaviaturah).

Schengenfest je največ življenja sinoči iztisnil iz sebe prav ob uspešnici HIM-a Join Me in Death. Valo in druščina pa so držali pozornost svojih največjih oboževalcev z Right Here in My Arms, The Funeral of Hearts in priredbo Chrisa Isaaka Wicked Game.

Kilometre daleč od Szigeta
Če je uspavano prizorišče še ob koncu nastopa Morcheebe delovalo zadovoljivo napolnjeno, je prizorišče zadnji dan napolnila množica ljubiteljev finskih lomilcev najstniških src v 90. letih prejšnjega stoletja - vseh generacij. Schengenfest je letos s programom mislil na vse, kar uspeva na dvajsetkrat večjem Szigetu (kot je cilj organizatorjev, da postanejo njegova manjša različica) in razdrobljenih odrih po celotnem otoku Obuda v razmiku sedmih dni, pozabil pa na posamični - specifični - okus okolja, kjer je.

Več utrinkov nedeljskega dogajanja (popoldne in zvečer) si lahko pogledate spodaj (video je na voljo tudi v HD-različici).