To sta že dokazali Infekcijska klinika Ljubljana in Bolnišnica Golnik, ki v zadnjih letih uspešno izkoreninjata širitev omenjene bakterije. Kljub zavedanju o resnosti problema pa v Sloveniji še vedno manjka nacionalna strategija za obvladovanje bolnišničnih okužb in torej enotna navodila ter smernice za postopanje z okuženimi bolniki.

Infektolog in častni član Slovenskega društva za bolnišnično higieno Andrej Trampuž je poudaril, da so se v zadnjem času s problemom bolnišničnih okužb vendarle začeli resno ukvarjati in so svoj interes pri tem pokazale tudi bolnišnice.

Težava je tudi v tem, da v Sloveniji ni dejanskih podatkov o številu nosilcev bakterije in številu okuženih, saj le redke bolnišnice sistematično ugotavljajo prisotnost MRSA in jo tudi izolirajo ter uničujejo. V bolnišnici Golnik, ki se je tega že lotila na primeren način, pa je bilo lani kot nosilcev MRSA zabeleženih 58 bolnikov, od katerih jih je 24 odstotkov tudi umrlo, vendar ne nujno za posledicami okužbe.

Bolniki bi morali vedeti, kakšno je njihovo tveganje v posameznih bolnišnicah, pri čemer je pomembno tudi, da se ločuje med primeri MRSA, ki so se pojavili v bolnišnici, in tistimi, ki so bili pridobljeni že prej, je prepričan Trampuž.

Kot cilj, ki ga Slovenija želi doseči, je Trampuž navedel skandinavske države, v katerih je pogostost MRSA nižja od enega odstotka, medtem ko je v Sloveniji pogostost okužb z odpornimi bakterijami primerljiva z južnoevropskimi državami in znaša približno 30 odstotkov. Slovenija je sicer pred leti zamudila priložnost za preprečitev širjenja z boljšo higieno rok. Zato se je pred štirimi leti, ko je za učinkovito higieno skrbelo le od 20 do 30 odstotkov osebja, bakterija zelo razširila. Kljub neugodnim kazalcem o razširjenosti pa bi se Slovenija po Trampuževem prepričanju z dobrim nacionalnim programom v nekaj letih že približala zastavljenemu cilju.

Med posamičnimi ukrepi za preprečevanje širitve je Leopold Rezar iz bolnišnice Topolščica izpostavil predvsem higieno rok, pri čemer bi moralo umivanje rok zamenjati razkuževanje z ustreznimi alkoholnimi razkužili. Drugi pomembni ukrepi pa so še aktivno iskanje okuženih oseb in nosilcev MRSA, kontaktna osamitev in dekolonizacija. Poleg tega je tveganje za okužbo mogoče zmanjšati še z manjšim številom postelj v bolniški sobi in ustrezno kadrovsko zasedenostjo.

Predsednica Slovenskega društva za bolnišnično higieno Darija Musič je izpostavila problem dekolonizacije, ki je dokaj draga in je zato nekatere bolnišnice ne opravljajo, čeprav je to zelo pomembno, saj je kar 30 odstotkov možnosti, da se bo nosilec MRSA z bakterijo tudi sam okužil. Za zdravljenje okužbe je na voljo en sam drag antibiotik vankomicin. V svetu pa se pojavljajo tudi bakterije VRSA, ki so odporne še na ta antibiotik in pri okužbi, s katero je smrtnost 80-odstotna, kot je bilo to pred časom iznajdbe prvega antibiotika.

Stafilokoki sicer lahko povzročajo različne lahke, hude in tudi smrtne bolezni, prenašajo pa se neposredno z rokami, posredno z okuženimi predmeti in preko zraka. Pri zdravljenju stafilokoknih infekcij se pogosto uporablja antibiotik meticilin, vendar so nekateri stafilokoki (bakterija MRSA) postali odporni nanj. MRSA je pogosto odporen tudi na druge antibiotike in predstavlja izziv za sodobno protimikrobno zdravljenje, predvsem, odkar so se pojavili sevi z zmanjšano občutljivostjo na vankomicin. Z MRSA se sicer ponavadi okužijo bolnišnični bolniki, ki so že drugače zelo bolni ali imajo odprte rane. Odporne bakterije pa se prenašajo skoraj izključno v bolnišnicah zaradi pomanjkljive higiene zdravstvenega osebja.