Ambasada Gavioli je od odprtja leta 1995 gostila najboljše elektronske glasbenike in Slovenijo z njimi ponesla v svet. Foto: Dejan Hren

Ambasada Gavioli je bilo nekaj časa celo gibanje, ampak bolj kot to sinonim za kakovostno elektronsko glasbo. Foto: Dejan Hren

In še vedno smo bili v letu 1999, ko smo sete DJ-ev komajda in z veliko težavo dobili na zgoščenkah, danes pa svetovni splet z nekaj kliki ponuja (skoraj) vse. Pomislila sem, da najbrž čakamo, da velike zvezde odvrtijo kje na drugem koncu sveta in da se pripeljejo do Izole.

Pa ni bila le glasba. Seveda je bil tudi klub. Njegova kvadratura, visoki stropovi, kakovostno ozvočenje, ventilacija, svetlobni in drugi učinki so obiskovalcu resnično dali vtis, da imamo tudi v Sloveniji klub, kot smo jih navajeni v tujini ali celo tam ne. Foto: Dejan Hren

Dodaj v

"Adijo, Ambasada Gavioli!"

S temi besedami je ekipa Fetch the Vibe še zadnjič priredila zabavo pod svojim okriljem. Ob tem ni odveč spomniti, da se je slovenska diskoteka Ambasada Gavioli pred tem dogodkom zapirala že kar nekajkrat. Na veličastni datum, prvi dan letošnjega leta, je z najavo, da se bo s "posebnim in skrivnostnim programom ter uglednimi gosti v množini poklonila svojim obiskovalcem", še zadnjič priredila veliko plesno zabavo.

V zadnjem letu je ekipa vsaj nekajkrat ponovno obudila klubsko dogajanje v diskoteki. S programom, ki se je spogledoval z mednarodnimi smernicami, je leto nedvomno do dobra zaznamovala z veliko odličnimi dogodki. Nastopili so Sven Väth, Joh Digweed, Paul van Dyk, Paul Kalkbrenner, Solomun in drugi. Dogajanje, ki je Slovenijo postavilo na zemljevid dogodkov elektronske glasbe. Priznajmo si – takšne fame in takšnega slovesa še dolgo ne bo dosegel noben slovenski klub.

Sinonim za kakovostno elektronsko glasbo
Od odprtja leta 1995 je diskoteka gostila najboljše elektronske glasbenike (niso bili le DJ-i, ampak tudi producenti) in nas z njimi ponesla v svet. O popularnosti kluba priča mnogo dejstev. Od oddaje, ki jo je imel klub (resnično "futuristična" marketinška poteza), slogana Ambasada Gavioli', ki ga je poznal vsak obiskovalec, ki je kdaj prišel tja, do izjemno izvirnih, raznolikih in umetniških letakov, pa še marsikaj bi se dalo našteti. Ambasada Gavioli je bilo nekaj časa celo gibanje, ampak bolj kot to sinonim za kakovostno elektronsko glasbo.

Žal to glasbo spremlja veliko negativnih konotacij zaradi razširjene uporabe "plesnih drog", ki pa že dolgo niso več pravilo. Uporaba alkohola je mnogo manjša kot v drugih subkulturah, ob plesiščih se ne stoji ali pogovarja, na dogodek elektronske glasbe greš plesat. Tako preprosto.

Pa ni bila le glasba. Seveda je bil tudi klub. Njegova kvadratura, visoki stropovi, kakovostno ozvočenje, ventilacija, svetlobni in drugi učinki so obiskovalcu resnično dali vtis, da imamo tudi v Sloveniji klub, kot smo jih navajeni v tujini ali celo tam ne.

Veliki finale Ambasade Gavioli
Kot smo omenili, se je veliki finale zgodil 1. januarja z velikimi pričakovanji in za visoko ceno. Nekaj vstopnic je bilo v predprodaji mogoče kupiti za 40 evrov, večina pa je za dogodek odštela 50 evrov. Na dan dogodka je organizator ponudil še 100 vstopnic.

Glede na to, da smo za mednarodne zvezde vse leto odštevali po cca 30 evrov, organizator pa jih je na ta večer omenjal v množini, smo bili 50 evrov vsekakor pripravljeni odšteti. Zlasti ker se je v primerjavi s podobnimi dogodki zdela cena sprejemljiva: na primer pri Rave on Snow (16. 12. 2017) pri sosedih Avstrijcih, kjer zgradijo plesišča na smučiščih, je bilo za najvišjo ceno 55 evrov mogoče prisluhniti številnim priljubljenim mednarodnim zvezdam (Svenu Väthu, Extrawelt, Borisu Brejchi, Benu Klocku, Felixu Kröcherju itn.).

Do zadnjega skrivnostni o nastopajočih
Čeprav s(m)o si številni imetniki vstopnic želeli izvedeti, kdo in s kom bodo organizatorji presenetili, tega ključnega momenta nismo dočakali. Niti na dan dogodka niti ob vstopu na vratih kluba. Nekoliko optimistično, če ne že naivno, je, da od obiskovalcev pričakuješ, da DJ-e prepoznajo po videzu. No, če so to zvezde kot Carl Cox, seveda.

Glasba izpred dvajsetih let
Na velikem plesišču je okoli polnoči vrtel DJ, za katerega nisem vedela, kdo je. Težek, industrijski techno, kot smo ga poslušali okoli leta 1998. Želela sem si izvedeti, kdo je. Med dvajsetimi ljudmi okoli mene niti eden ni poznal DJ-a. Naknadno sem izvedela, da je bil to Dejan Miličević, ki je v objavi na FB ob dogodku napisal: "Dragi folk, hvala, ker ste plesali na pravilni retro techno." Ne spominjam se, da bi kdo v najavi dogodka objavil, da bomo plesali na glasbo izpred dvajsetih let.

Od prvega DJ-a niti ne pričakuješ, da je največja in vsem poznana zvezda, niti tega, da vrti posebej trendi glasbo. Sklepali smo torej, da on ni eden izmed uglednih gostov. (Dejan Miličević je v zadnjih dveh letih vrtel v Sloveniji, na Hrvaškem in v Črni gori, trikrat celo v tujini). Za njim je gramofone prevzela DJ-ka. S prvim komadom je vnesla nekaj melodične svežine, a se je kmalu vrnila na pota starega ultra hardcore techna. To je bila DJ Lucca. Čehinja, ki v zadnjih dveh letih z izjemo treh obiskov Slovaške niti enkrat ni nastopila zunaj meja svoje domovine. Torej, tudi ta DJ-ka najbrž ni ena izmed napovedanih in tako težko pričakovanih zvezd.

Vrnitev v leto 1998
Pa gremo pogledat nekoliko na zgornje plesišče oz. prive. Tam se je navadno vrtela bolj umirjena, house glasba. Ko sem vstopila, sem se naenkrat znašla v letu 1998/1999. Tako stare glasbe že dolgo nisem slišala. Morebiti na kakšnih lestvicah 100 najboljših hitov zadnjih dvajsetih let. Za gramofoni zagledam nekoga, ki me spominja na Dava Manalija. DJ-a, ki je v Ambasadi redno vrtel nevem-koliko-let-nazaj. (Njegov seznam nastopov je po podatkih FB-ja izjemno skop. Torej tudi on nas najbrž samo ogreva.)

Plesišče je bilo izjemno prazno, primerno za pogovore ob strani. Čez kakšno uro ga je na gramofonih zamenjal guru slovenske house glasbe, Italijan DJ Paolo Barbato. DJ, ki je svoj sloves dejansko zgradil pri nas. Tudi on se v zadnjih letih ne ponaša z velikim mednarodnim dometom. Na njegovi uradni strani in na FB-ju je najti, da je v zadnjih dveh letih vrtel pri nas, na Hrvaškem in v Italiji. In še vedno smo bili v letu 1999, ko smo sete DJ-ev komajda in z veliko težavo dobili na zgoščenkah, danes pa svetovni splet z nekaj kliki ponuja (skoraj) vse. Pomislila sem, da najbrž čakamo, da velike zvezde odvrtijo kje na drugem koncu sveta in da se pripeljejo do Izole.

Na spodnjem plesišču je DJ Lucco zamenjal še eden, po videzu popolnoma neznani DJ. Naknadno sem ugotovila, da je to DJ Misjah. Še eden v nizu ne tistih največjih zvezd, ki jih pričakujemo. (DJ Misjah ima na Facebooku 6.000 oboževalcev, DJ Umek pa na primer 2,3 milijona.) In še vedno treska. Treska tako kot nismo več navajeni, da treska, ker je zdaj popularna drugačna elektronska glasba.

Slovenski izvozni artikel DJ Umek
Ker po petih urah nisem več mogla čakati na drugačno glasbo, sem obupala. Žal mi je, da nisem dočakala DJ Umeka, ki je bil edini izmed nastopajočih (DJ Anx in DJ Becco), vreden, da ga imenujemo kot uglednega gosta. V vseh teh letih produkcije je sledil smernicam, spreminjal svojo glasbo in se svetu priljubil že pred leti. O njegovem slovesu najbrž ni treba pisati. Je eden izmed slovenskih izvoznih artiklov.

Tako so (me) organizatorji tokrat dodobra opeharili. Petdesetak za dogodek z nenapovedano "oldies goldies" glasbo, in to po številnih dobrih in trenutno popularnih DJ-ih, na katere smo lahko letos plesali. Po razburljivi napovedi takšnega dogodka ni bilo pričakovati.

Verjamem, da so se trudili s torto, ognjemetom, go-go plesalkami in cirkusom, a to je obiskovalcem klubov še najmanj pomembno. Prišli smo plesat. In prišli smo plesat na dobro glasbo.