Billy Talent še zdaleč ni združba glasbenikov, ki je uspela čez noč. Potrebovali so kakšnih deset let, da so si sploh izborili pozornost založb, ki so jim pozneje pomagale k uresničevanju njihovih sanj. Foto: EPA
Billy Talent še zdaleč ni združba glasbenikov, ki je uspela čez noč. Potrebovali so kakšnih deset let, da so si sploh izborili pozornost založb, ki so jim pozneje pomagale k uresničevanju njihovih sanj. Foto: EPA
Billy Talent
Zgodbo Billy Talent zaokrožuje predvsem karizmatičnost 'frontmana' zasedbe Benjamina Kowalewicza. Foto: EPA
Billy Talent
Kot je dejal naš sogovornik - drugi z desne na fotografiji - skupino združuje predvsem prijateljstvo in skupna želja po uspehu. Foto: EPA
Billy Talent
Billy Talent so v dvajsetih letih iz malih klubov prešli do nastopov na odrih, kakršen je na avstrijskem festivalu Nova Rock. Foto: EPA

Potrebovali smo kakšnih deset let, ko smo bili sami stari okoli 27, 28 let, da smo prvič okusili malce uspeha. Prav zato smo ga toliko bolj cenili in ga nikoli nismo jemali v zakup.

Billy Talent
V Ljubljani, natančneje na Rock Otočcu, bodo nastopili 6. julija. Foto: EPA
Billy Talent
Kanadčani so predvsem znani po svojih energičnih nastopih, kjer ne manjka zanosa in cinizma. Foto: EPA

Vedeli smo, kako si ne želimo, da bi se uspeh končal in smo trdo delali, da smo obstali na prizorišču. Takrat se je šele dobro začela učna ura o glasbeni industriji, kjer je treba sprejemati prave odločitve. Mislim, da nam gre kar dobro od rok. Sicer pa se še vedno vsak dan učimo.

Billy Talent
Billy Talent je v prvi vrsti prepričal Kanadčane, ti so jim v letih delovanja podelili devet nagrad in 29 nominacij za nagrade MuchMusic Video Awards ter sedem nagrad in 17 nominacij za nagrade Juno. Foto: EPA

Veliko dobre glasbe imamo povsod po Kanadi. To se nam zdi zelo 'kul'. Včasih smo nastopali po festivalih in na njih ni bilo nobene kanadske skupine. Bili smo edini. Zdaj pa smo na odrih s Sum 41 in podobnimi. Res je lepo, če si kanadska skupina danes.

Billy Talent
Že skoraj dvajset let skupino sestavljajo 'frontman' Benjamin Kowalewicz, kitarist Ian D'Sa, basist Jon Gallant in bobnar Aaron Solowoniuk. Foto: EPA

Vsi smo imeli iste cilje, ko smo začenjali svojo glasbeno pot. Nihče izmed nas ni želel na skrivaj postati zobozdravnik in nam tega ni povedal. Ko smo šli na pot, smo vsi vedeli, da si to želimo. To je prava redkost. V skupini je najtežje najti posameznike, ki si delijo iste cilje.

Billy Talent
Skupina se je najprej imenovala Pezz, toda ko so ugotovili, da je v preteklosti že obstajala skupina s tem imenom, so se preimenovali v Billy Talent. Foto: EPA

Pravi ogenj našim nastopom dajejo obiskovalci. Gledamo jih, kako plešejo in kako prepevajo z nami. Ob tem se samo trudimo, da damo vse od sebe vsak večer.

Billy Talent je zgodba, ki je danes prisotna na domala vseh festivalskih odrih po Evropi. Ljubljenci evropskega in kanadskega občinstva, ki jim kljub bogati karieri nikoli ni zares uspelo prodreti v Združene države Amerike, so svojo pot tlakovali in utrjevali približno deset let, preden so prišli na svetovni glasbeni zemljevid.

"Še vedno se spomnim, kako smo bili vsi še otroci, stari 17 let. Dopoldne smo obiskovali srednjo šolo, popoldne smo vadili pri Ianu. Leta in leta smo samo vadili, tudi po petkrat na teden. Skupina je bila vse, kar smo si kdaj koli želeli. Igrali smo na majhnih nastopih pred prijatelji leta in leta," je pojasnil Solwoniuk.

Pred Billy Talent bodo 6. julija na oder Rock Otočca, ki bo letos stal sredi ljubljanskega kopališča Laguna, stopili člani zasedbe Papa Roach.

Skupaj tako s 'frontmanom' Benjaminom Kowalewiczem, kitaristom in pevcem Ianom D'Sajem ter baskitaristom in pevcem Jonom Gallantom od leta 1993 tvori neuničljivo tvorbo, imenovano Billy Talent.
Četverec iz Toronta, ujet med novi punk revivel, hardcore in emocore, se je sprva imenoval Pezz. Nato pa so se leta 2001 preimenovali v Billy Talent – ime, ki ga je navdihnil kitarist iz romana Michaela Turnerja Hard Core Logo. Samo ime je povzročilo kar nekaj težav Kowalewiczu, saj so mnogi mislili, da je to njegovo ime.

Z novim imenom se je spremenil tudi njihov zvok, ki je prešel na bolj agresivno punkrockersko smer. Na festivalskih odrih so kmalu postali nepogrešljive skladbe, kot sta Red Flag in Fallen Leaves. Na njihovi zadnji koncertni turneji, s katero prihajajo 6. julija v Slovenijo na Rock Otočec, pa predstavljajo svoj zadnji album Dead Silence, ki je - po mnenju kritikov - precejšnja nadgradnja njihovih zadnjih treh albumov: Billy Talent, Billy Talent II in Billy Talent III.

Eno izmed osrednjih imen prvega festivalskega dne, 5. julija, bodo energični Dubioza Kolektiv.

Poleg tega je tudi že znano, da se bodo na festivalu ustavili Mi2, Niet, Let 3, Hamo & Tribute 2 Love, Elvis Jackson, Eskobars … Poseben poklon pa bo posvečen skupini Rudolfovo.

"Zelo se že veselimo prihoda na festival, saj ga - kot sem slišal - prvič prirejajo v mestnem okolju," je priznal bobnar v telefonskem pogovoru za MMC, ki smo ga naredili nekaj dni po koncu njihove kanadske turneje.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.


Za vami je precej pestro leto 2012. Izdali ste nov album, vi ste prestali operacijo srca zaradi težav z aortno zaklopko. Kako so vsi ti dogodki vplivali na odnose v skupini?
Mislim, da so nas povezali. Ko prebrodiš nekaj tako groznega, kot je operacija srca, se zbližaš s svojo družino in prijatelji. Mi smo bili ravno sredi snemanja albuma, ko se je to zgodilo. Jaz sem že posnel svoje bobnarske dele in zato lažje ležal osem tednov v postelji, ko so drugi končevali snemanje svojih delov. Na srečo me niso več rabili v studiu. Sem pa potreboval štiri mesece, da sem se jim lahko spet pridružil na koncertni turneji. Leto je bilo res polno izzivov in sem srečen, da je za mano.

Zdaj je vse v redu?
Da. Zdaj je vse v redu. Sem čisto zdrav.

Letos boste praznovali 20. obletnico ustanovitve skupine, ki si je pot na začetku utrjevala pod imenom Pezz. Kako hitro sta za vas minili dve desetletji?
Zgodilo se je tako hitro. Še vedno se spomnim, kako smo bili vsi še otroci, stari 17 let. Dopoldne smo obiskovali srednjo šolo, popoldne smo vadili pri Ianu. Leta in leta smo samo vadili, tudi po petkrat na teden. Skupina je bila vse, kar smo si kdaj koli želeli. Igrali smo na majhnih nastopih pred prijatelji. Potrebovali smo kakšnih deset let, ko smo bili sami stari okoli 27, 28 let, da smo prvič okusili malce uspeha. Prav zato smo ga toliko bolj cenili in ga nikoli nismo jemali v zakup.

Prav to je zanimivo pri vas. Niste se kar nekega dne pojavili na glasbenem prizorišču in osvojili vrhove lestvic s prvim singlom. Ste si kdaj želeli, da bi uspeh prišel prej, kot je?
Mislim, da je dobra stvar, da nismo takoj osvojili vsega, kar se osvojiti da. Uspeh pri 18 letih … To mora biti precej težko. Mi smo bili vsi z nogami na trdnih tleh, ko so nam mediji začeli posvečati več pozornosti. Vedeli smo, kako si ne želimo, da bi se uspeh končal, in smo trdo delali, da smo obstali na prizorišču. Takrat se je šele dobro začela učna ura o glasbeni industriji, kjer je treba sprejemati prave odločitve. Mislim, da nam gre kar dobro od rok. Sicer pa se še vedno vsak dan učimo.

Pogrešate morda kaj tiste intimne nastope pred peščico prijateljev? Bi jih zdaj zamenjali s festivalskimi množicami, če bi imeli možnost? Ali so nastopi na festivalih vse, kar ste si želeli?
Oh, več kot sem si želel. Super je nastopati na velikih odrih. Pred dnevi smo končali turnejo po Kanadi, kjer smo obiskali vsa večja mesta od zahodne do vzhodne obale. Vsak večer smo igrali v hokejskih arenah, ampak hkrati tudi komaj čakam, da znova zaigram v klubu za 500 ljudi. Verjamem, da se tudi ti intimnejši nastopi približujejo. Ne vem, kdaj. Toda ti manjši nastopi so vedno podobno vzburljivi kot nastopi pred 40.000-glavo množico, ki spremlja naše nastope, ko pridemo v Evropo. Več kot srečni smo, da lahko počnemo to, kar počnemo.

Imate zelo zvesto občinstvo v Kanadi. Hkrati ste bili zdaj najpogostejše ime med nominiranci za kanadske glasbene nagrade Juno, toda domov ste odšli praznih rok. Kaj vam te nagrade pomenijo?
To je dogodek, kamor greš na zastonj pivo in zraven osvojiš še kakšno nagrado. Nismo žalostni, ker smo odšli domov praznih rok, saj smo se šli tja predvsem zabavat. Res je 'kul', ker se lahko tam družiš s kanadskimi izvajalci iz vse države. Mislim, da smo bili na njih že trikrat ali štirikrat in vedno smo zelo uživali.

V zadnjih letih se je zgodila prava kanadska invazija na svetovnih glasbenih lestvicah. Predvsem pri popizvajalcih. Tu imamo Justina Bieberja, Carly Rae Jepsen, Avril Lavigne, Alanis Morisette, Nelly Furtado, Nickelback … Po drugi strani pa imamo Sum 41, potem vas. Kje je razlog, da se je glasba kanadskih izvajalcev danes tako razširila po svetu?
Veliko dobre glasbe imamo povsod po Kanadi. To se nam zdi zelo 'kul'. Včasih smo nastopali po festivalih in na njih ni bilo nobene kanadske skupine. Bili smo edini. Zdaj pa smo na odrih s Sum 41 in podobnimi. Res je lepo, če si kanadska skupina danes. Mislim, da je krivo hladno vreme, ki ga imamo tu, zato ostajamo toliko časa v studiih na toplem, kjer vadimo in igramo na inštrumente (smeh).

Je tudi lepo, če si kanadska skupina in se imenuješ Nickelback? Vemo, da so si nakopali precej težav, ko so se razglasili za najboljšo rockskupino na svetu.
Ja, seveda. Zakaj pa ne (smeh). Saj veste, ko želite postati največji na svetu, si boste nakopali tudi veliko sovražnikov. To pride z željo po večnosti.

Kakšen je vaš recept, da vztrajate skupaj že toliko časa?
Prijateljstvo in zaupanje. Vsi smo imeli iste cilje, ko smo začenjali svojo glasbeno pot. Nihče izmed nas ni želel na skrivaj postati zobozdravnik in nam tega ni povedal. Ko smo šli na pot, smo vsi vedeli, da si to želimo. To je prava redkost. V skupini je najtežje najti posameznike, ki si delijo iste cilje. Namreč enkrat, ko en košček razpade, je težko najti nekoga drugega. Je pravi boj. In še dejstvo, da smo potrebovali deset let bojev, samo da smo prišli do nastopov, nas je še bolj povezalo.

Vaše sporočilo mladim skupinam bi bilo …
Nikoli ne obupajte in poiščite ljudi, ki bodo z vami delili cilje in bodo z vami na isti valovni dolžini.

Ste pred evropskim delom svoje turneje. Kanadski del je za vami. Ali obstaja kakšna bojazen, da se boste morda predčasno vrnili v studio? Na primer No Doubt so se le nekaj mesecev po izdaji novega albuma lani odločili, da se znova vrnejo v studio, češ da nikoli prej niso imeli toliko navdiha za ustvarjanje kot zdaj.
V studio se bomo vrnili prej ali slej. To je vse, kar lahko rečem v tem trenutku. V bistvu se nismo še pogovarjali o tem, ker smo tako zaposleni s turnejo. Toda zametki novih skladb so se že začeli. Nekaj se že poigravamo z novimi melodijami na tonskih vajah. Slišim Iana, kako igra dubstep. Zame je najboljša stvar v skupini prav to poigravanje in ustvarjanje novih skladb in zvoka.

Dubstep?
Ja, zakaj pa ne (smeh).

Ko poslušamo zadnji album Dead Silence lahko slišimo precej bolj zrel zvok in besedila. Je bila to načrtovana poteza?
Ne bi rekel, da je bila načrtovana. Je nekaj naravnega, kar se mora zgoditi, toda potrebuje neki sprožilec. Je to logično, kar sem povedal? Ben in Ian sta veliko časa preživela za pisanje besedil. V njih sta zbrala teme, o katerih se ti lahko pogovarjaš s prijatelji v gostilni. Oba je prav zanimivo spremljati, kaj se bosta spomnila. Sicer pa najprej skupaj sestavimo melodijo in šele nato pridejo besedila. Vedno je vznemirljivo slišati, kaj si izmislita.

Znani ste po svojih energičnih nastopih. Ampak, kako ujeti to energijo na studijski posnetek?
Radi igramo v živo. Da greš lahko na oder, moraš res znati nastopati. Ne moreš samo stati tam in igrati na svoj inštrument. Nekaj se zgodi, ko naše skladbe pripeljemo iz studia na oder in vidimo, kako ljudje reagirajo na njih. Pravi ogenj našim nastopom dajejo obiskovalci. Gledamo jih, kako plešejo in kako prepevajo z nami. Ob tem se samo trudimo, da damo vse od sebe vsak večer.

Poleti prvič prihajate v Slovenijo in na Rock Otočec …
Zelo se že veselimo prihoda na festival, saj ga - kot sem slišal - prvič prirejajo v mestnem okolju. Mislim, da bo zakon.

Imate še kakšno sporočilo za slovenske oboževalce pred prihodom na festival?
Ne jejte rumenega snega! Oni bodo že vedeli, kaj to pomeni (smeh).

Klavdija Kopina

Potrebovali smo kakšnih deset let, ko smo bili sami stari okoli 27, 28 let, da smo prvič okusili malce uspeha. Prav zato smo ga toliko bolj cenili in ga nikoli nismo jemali v zakup.

Vedeli smo, kako si ne želimo, da bi se uspeh končal in smo trdo delali, da smo obstali na prizorišču. Takrat se je šele dobro začela učna ura o glasbeni industriji, kjer je treba sprejemati prave odločitve. Mislim, da nam gre kar dobro od rok. Sicer pa se še vedno vsak dan učimo.

Veliko dobre glasbe imamo povsod po Kanadi. To se nam zdi zelo 'kul'. Včasih smo nastopali po festivalih in na njih ni bilo nobene kanadske skupine. Bili smo edini. Zdaj pa smo na odrih s Sum 41 in podobnimi. Res je lepo, če si kanadska skupina danes.

Vsi smo imeli iste cilje, ko smo začenjali svojo glasbeno pot. Nihče izmed nas ni želel na skrivaj postati zobozdravnik in nam tega ni povedal. Ko smo šli na pot, smo vsi vedeli, da si to želimo. To je prava redkost. V skupini je najtežje najti posameznike, ki si delijo iste cilje.

Pravi ogenj našim nastopom dajejo obiskovalci. Gledamo jih, kako plešejo in kako prepevajo z nami. Ob tem se samo trudimo, da damo vse od sebe vsak večer.