Vaša ocena: 
Ocena 4,4 od 33 glasov
Ocenite to novico!
Žalosten je prizor, ko vidiš skupino, ki si upa poseči po v Sloveniji nepreverjeni formuli, ki jo razglasijo za "slovenske Interpole", ki v Srbiji polni klube in ki jo glasbeni kritiki z olajšanjem sprejmejo kot žarek upanja na sceni, zasičeni s poceni popom in kvazirockom, igrati nekje med kranjskimi bloki in pesjaki pred mlačno množico bolj ali manj naključnih domačih obiskovalcev.
Vpišite to v še en odstavek "Blišča in bede" slovenskega glasbenega prizorišča.
Zgoraj napisano se nanaša na ponedeljkov "double-bill" koncert skupin Gutti in The Tide v sklopu Tedna mladih v Kranju. Guttiji so tisti, ki jih je naša vrla mladina po ogledu njihovega videa This Love, ki so ga predvajali na MTV, odpravila kot "prezamorjene", The Tide pa tisti, ki morajo vsakič znova pojasnjevati, da niso (širši javnosti bolj domači) Tide. Skupaj sestavljajo najboljši približek tistemu, čemur v bolj glasbeno ozaveščeni tujini pravijo "indierock".
Obe skupini skušata biti boj z mlini na veter, ko trmasto, čeprav rahlo vdano in vedno dvomeče o uspehu na rodni grudi, ki ju "ne razume", ko pojeta izključno v angleškem jeziku, v glasbeno podlago tketa elemente sodobnega alterja s primesmi neizogibne retrozapuščine Joy Divisionov, synthpopa in britpopa 90. let, v besedilih pa ne omenjata "žura", "miganja z boki" in "nacukati se ga".
Zveni kot še en poenostavljen stereotip, a skupini Gutti in The Tide sta v merilih mednarodne scene v koraku s smernicami, za Slovenijo pa kakšnih 10 let pred časom. Morda pa jim ravno ta brezupen, frustrirajoč položaj vedno znova poraja angst, neki temačno-zagrenjen element, ki preveva njihovo glasbo.
Fantje - prvi živeči v Litiji, drugi v Kranju - so že vajeni igrati skupaj na manjših prizoriščih, skupno pa jim je tudi, da nameravajo še pred koncem leta izdati nov album.
Nehvaležni status prvega nastopajočega je v ponedeljek pripadel Guttijem, ki jih je glasbeni poznavalec Miroslav Akrapovič ob izidu prvenca All Eyes on You pospremil z besedami, da gre za "glasbenike s samozavestno držo, ki se glede zvoka in angleške lirike nikakor ne obremenjujejo z majhnostjo domačega tržišča in prizorišča".
To, ali se fantje sami dve leti po izidu plošče in takratni zamujeni priložnosti "uspeti na velikem odru" še strinjajo s tem, je sicer zgodba zase. Optimizem vliva dejstvo, da se spet zapirajo v studio, od koder naj bi še letos prinesli svež izdelek. Še temačnejši. Še vedno brezkompromisni.
Manjši vpogled vanj smo dobili s komadi Penguins, Sometimes in Every Single Time, sicer pa nam je peterica postregla še z Oceanlikes, Secrets, Oslo, This Love in Satellite. Če ima material Guttijev na plošči precejšno produkcijsko (via Peter Penko) okrepitev in synth-poppreobleko, pa v živo zvenijo manj "spolirano", tako da instrumentalna sekcija in sama kvaliteta pesmi prideta bolj do izraza.
Občinstvo, ki je bilo sprva malce zadržano na "varnostni razdalji" - Guttijev asistent in fotograf (ali, če vprašate člane, "naša edina groupie") Goran Mlakar je pripomnil, da so bili fantje veliko toplejšega odziva deležni v tujini (med drugim so se predstavili v Berlinu in se podali na krajšo srbsko turnejo) -, se je po nekaj pesmih vendarle ogrelo in se približalo odru, tako da je bila do prihoda domačinov The Tide na prizorišču že precejšnja gneča.
Ti so imeli prednost domačega terena, kar se je poznalo tudi v odzivu občinstva, ki se je v primerjavi s prvonastopajočimi bolje odzvalo na malce bolj znane ("znane" je tu sicer uporabljeno precej relativno) pesmi, kot sta Desire in Snow.
V nasprotju z Guttiji, ki se jim pri performansu (a nikakor ne v uigranosti) morda rahlo pozna pomanjkanje nastopov v živo, zaradi česar so kot skupina na trenutke preveč statični, je The Tidov frontman poosebljena vživetost v nastop.
Ta s svojimi manierističnimi gibi in obrazno mimiko drvi že skorajda v vode Toma Smitha (Editors), občasno pa ga še zanese v imitacijo Chrisa Martina (Coldplay). A kot vedno so se tudi tokrat izkazali kot ena kakovostnejših pop/rock/elektroakustičnih skupin pri nas, ki vedno znova navdušijo s spretnim ravnotežjem med romantično melodiko in svežino aranžmajev, ki poskrbijo, da komadi ne padejo čez linijo osladnosti.
Tretji album The Tidov (po Love & Trust in Live & Clean iz Izštekanih) pričakujemo to jesen.
Kaja Sajovic, A. K.
še več takih člankov.
še več podpiranja slovenskih mladih bandov.
to če pa so v koraku s časom, če so trendy, če so komercialni ali ne pa je brezveze debatirat.
delajo muziko, kot jo pač delajo, mi pa se lahko tukaj na zobe pomečemo in ne mormo ničesar spremenit...meni so všeč, to pa je vse, kar lahko napišem o tej temi...
glede dobih slo alter bandov pa - poskusite tukaj, zakon band... http://www.comastereo.com/
? tu gre za revival, ki na zahodu še zdaleč ni mimo. kar je že mimo, so razni klasični po grandž kopitu zažigajoči alter rock bandi. mislim, da si sfalil toitalno. obstajajo res novejše stvari, trendi se razvijajo, in ne moreš več delati glasbe kot je interpol. vendar to še ne pomeni, da je to mimo. ravno tako slovenija še povohala ni zadnjega desetletja v tglasbi. saj niti še do radiohedov ta narod ni prišel, kaj šele do interpola. si kar na prvo žogo napisal komentar, dvomim, da si sploh slišal ta dva banda.
76 - nisem v sloveniji nikjer videl množice ljudi, ki poislušajo, kar jim servirajo drugi, kar naj bi biilo moderno. sem pa videl množice, ki poslušajo guns n orses in bon jovije. to ni moderno. ti se verjetno tolažijo,d a so alternativa, er ne poslušajo modernega kot neosbtoječa množica, hehe. angleži in američani so za nas superiorni, kar se tiče rocka in v najboiljšem primerui vsaj 15 let pred nami (ne mislim, na svretle izjeme pri nas). očitno tako kot royalclub nisi videl, da gre pri omenjenih bandih za modernost. ah, ta nemuzikaličnost slovenskega naroda. še sreča, da sem južnjak.
Royalclub, ne strinjam se s teboj da so časi garažnih rokerjev minili. One hit wonder časi hitro minejo, neodvisna, marginalna produkcija pa vedno stopa po svoji poti, nekje paralelno z ostalo glasbeno navlako, ki nam jo radijski uredniki tlačijo v ušesa. In dobro je, da je tako, sploh v časih, ko nam tuji lastniki radijskih verig odmerjajo, kaj bomo poslušali in je VAL 202 pravi balzam za ušesa (če že moram poslušat radio).
Zadnji primeri z omenjenima bendoma + če damo sem še recimo Elvis Jackson, so dovolj zgovorni, da se človek resnično vpraša, čemu tako...?
Ko bojo pa po možnosti uspeli tako kot recimo Laibach, se bomo pa znal trkat po prsih, češ, lej jih, naše gore list... ;-)
Vsaka glasba ima svojo ero, era te je pač minila..
Sicer pa zelo dobro napisan članek, kot vedno!
P.S.: Če so pa v Srbiji takoooo zelo popularni naj pa dol špilajo, če si s tem zaslužijo za preživetje..
http://www.youtube.com/watch?v=6raPQ476F
VA
S temle komadom so mene kupli, da sem isti dan, ko sem video našel na Tubi, šel do založbe in nabavil njihovo plato... Od takrat jih redno spremljam in hud šov so naredili tudi na Izštekanih na Val202, če smem pripomnit! Number ONE skupina trenutno pri nas. Pa še video The snow od The Tideov bi lahko dali zraven.