Glasba
Skupina javnosti predstavlja že osmi studijski album. Foto: Borut Peterlin
Pravijo, da je astronavt lahko vsakdo, da pa predstavlja prispodobo za izgubljenost. "Marsikdo je izgubljen, včasih celo doma, ko gleda televizijo oz. v krogu družine ali na ulici. To je nekakšna prispodoba ali recimo temu tematika tega albuma, ki smo jo želeli izpostaviti. Življenje je minljivo, nismo neskončni in treba je živeti tukaj in zdaj." Foto: Borut Peterlin
Pravijo, da pri ustvarjanju ne čutijo nobenega pritiska, saj to delajo z veseljem. Foto: Borut Peterlin
Za album Astronavt so približno leto dni posvetili postprodukciji. Foto: Borut Peterlin
Ponosno gledajo tudi na razvoj novomeške glasbene scene, ki je že nekoč veljala za "glasbeno meko", tako pa je tudi v zadnjih letih, saj od tam izhaja kar nekaj glasbenikov, ki aktivno delujejo na slovenski sceni. Foto: Borut Peterlin
Izpostavljajo, da v Novem mestu močno pogrešajo Lokal Patriot, ki je glasbenikom zelo veliko dal. Foto: Borut Peterlin
Koncerti se jim zdijo najpomembnejši del benda. Foto: Borut Peterlin
"Mlajši so zamudili obdobje kupovanja glasbe in tudi plačevanja za koncertne vstopnice, kar se lahko kmalu pokaže kot velika težava preživetja glasbenikov. Glasba je kot kilogram kruha. Je izdelek, v katerega je vloženega veliko dela in če jo hočeš poslušati ali ob njej uživati, jo moraš kupiti. Predstavljajte si diskoteko brez glasbe." Foto: Borut Peterlin
Glasbo si želijo ustvarjati, dokler bosta duša in telo zmogla. Foto: Borut Peterlin
Kot eno večjih težav slovenske pop rock scene vidijo pomanjkanje glasbenih oddaj. Foto: Borut Peterlin
Ploščo bodo 21. novembra ob 20.00 predstavili v SiTi Teatru. Foto: Borut Peterlin

Dodaj v

Društvo mrtvih pesnikov: Slovenščina v popularni glasbi počasi izumira

MMC-jev pogovor z novomeško zasedbo
20. november 2018 ob 06:30
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zasedba Društvo mrtvih pesnikov, ki je morda najbolj znana po pesmih, kot so Rabm, Me že ma, da bi te in Ti si vse, je pred kratkim izdala že osmi studijski album, ki so ga naslovili Astronavt.

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s pevcem Alanom Vitezičem in kitaristom Petrom Deklevo, poleg njiju pa skupino sestavljajo še basist Tomaž Koncilija, klaviaturist Boštjan Artiček in bobnar Marko Zajc.

Pravijo, da je astronavt lahko vsakdo, da pa predstavlja prispodobo za izgubljenost. "Marsikdo je izgubljen, včasih celo doma, ko gleda televizijo oz. v krogu družine ali na ulici. To je nekakšna prispodoba ali recimo temu tematika tega albuma, ki smo jo želeli izpostaviti. Življenje je minljivo, nismo neskončni, in treba je živeti tukaj in zdaj," je pojasnil Vitezič.

Začetki skupine segajo v jesen leta 1987, kljub dolgi karieri pa pravijo, da se nimajo namena ustaviti ter da si želijo glasbo ustvarjati, dokler "bosta duša in telo to zmogla".

Celoten pogovor z Alanom Vitezičem in Petrom Deklevo si lahko preberete spodaj.


Kdo je astronavt in kako ste z njim v tem obdobju kariere povezani vi?
AV: Astronavt je lahko vsakdo. Naš astronavt je prispodoba za izgubljenost in marsikdo je izgubljen, včasih celo doma, ko gleda televizijo oz. v krogu družine ali na ulici. To je nekakšna prispodoba ali recimo temu tematika tega albuma, ki smo jo želeli izpostaviti. Življenje minljivo, nismo neskončni, in treba je živeti tukaj in zdaj.
PD: Gre za to, da je večina ljudi na veliko različnih načinov povezanih in hkrati izgubljenih med sabo.

Za seboj imate že kar nekaj albumov. Ali to pomeni manjši pritisk pri ustvarjanju nove glasbe ali morda celo večji?
PD: Mislim, da pri nas niti ne gre toliko za pritisk, ker je glasba naše življenje, tako da jaz tega vsaj z osebnega stališča ne vidim. Zame to ni delo. Vse stvari, ki sodijo zraven, tako logistične in psihološke, ne čutim kot pritisk. Ko imaš neko zgodbo, jo želiš ustvariti, deliti in narediti projekt, ki bo nekaj posebnega.
AV: Po albumu 20:00 smo se odločili, da z vsakim izdelkom želimo stopnico višje, se pravi glasbeno napredovati, predvsem pa besedila dvigniti na višjo raven. Slovenščino poskušamo nekako vpeljati v glasbeni jezik, ker se nam zdi, da v popularni glasbi počasi izumira. Vsi naši zadnji albumi, vključno z novim Astronavtom, imajo to kot vodilo. Če imaš dobre pesmi, je ustvarjanje za glasbenika neprecenljiva izkušnja.

Potem ravno zaradi tega, ker želite, da slovenščina postane pesniški jezik, niste podlegli – če lahko tako rečemo – nekim pritiskom ustvarjanja v angleščini?
AV: Ja, če dam primer – za to ploščo smo imeli eno pesem v angleščini, ki smo jo v studiu posneli. Odločili smo se, da angleška interpretacija nekako ne spada zraven, da mora biti album kompakten. Ker smo album zastavili kot nekakšen koncept, smo prišli do tega, da za to pesem potrebujemo slovensko besedilo. In ker smo precej zahtevni in nismo prišli do pravega besedila, zdaj pesem čaka na svoj boljši trenutek. Čeprav je v bistvu narejena, manjka mu samo še dobro besedilo.

Pravite, da si želite iti z vsakim studijskim albumom stopničko višje. Je torej sprememba zvoka na tem albumu ta stopnica višje ali si tega želite tudi pri besedilih?
PD: Pravzaprav smo za ta album malenkost spremenili način dela. V studio smo šli namreč praktično brez predhodnega aranžiranja. Rekli smo, da bomo na kraju samem iskali pravo kombinacijo za vsako pesem. Alan je imel pesmi v osnovi narejene, lahko bi na vajah prišli do aranžmaja in ga "tenstali" - recimo doma narediš en demo in potem čakaš, da se kaj zgodi in potem se vsi nekaj navežejo, potem to zvadiš in greš v studio, kjer to posnameš. Pri tem albumu smo delali bolj spontano. Od trenutka, ko je Alan pokazal pesem, do aranžmaja je trajalo približno en dan na posamezno skladbo. V studiu smo bili približno 10 dni, vzdušje je bilo super, nadkreativna in vsi smo sodelovali. Kot producent sem oblikoval končno idejo v neko smiselno celoto, vendar je vsak prispeval svoj del k temu albumu. Treba je tudi vedeti, da smo po studiu skoraj leto dni preživeli v postprodukciji in brusili ta album.
AV: V studiu smo igrali vsi skupaj brez žanrske omejenosti. Šlo je za to, da pesmi ne izgubimo, da aranžma sledi besedilu in melodiji in da "songwritingu" še nekaj dodamo. Ta kreativna seansa nas je peljala po različnih poteh – šli smo v indie folk, rock, tudi drum'n'bass, razne ideje so prišle na dan. Ko smo zapustili studio in poslušali material, smo bili izjemno zadovoljni s tem, kar smo ustvarili. To je bil eksperiment, ki bi se lahko končal slabo, ampak ker smo bili odprti in pripravljeni na vse, se je ta energija petih glasbenikov zlila v eno. Včasih se zgodi, da kakšna pesem ne uspe takoj ali pa ne najdeš pravega glasbenega polja, kamor bi jo umestil. Ko zajahaš ta val, nisi nikoli več zadovoljen. Pri tem albumu smo imeli srečo, da je 10 pesmi res dobrih in delujejo kompaktno kot celota. Šele, ko smo razvrstili pesmi po vrstnem redu, smo dojeli, da imamo konceptualen album. S Petrom, ki mi je kot avtorju zelo soroden in je kreativno prevzel produkcijo, sva se izjemno dobro ujela.

Na katero skladbo iz najnovejše plošče sta najbolj ponosna?
PD: Meni so vse skladbe zelo blizu in težko bi izpostavil prav eno. Res težko. Vseh deset pesmi je dobrih in morda bodo vse postale tudi singli.
AV: Ko sem pisal skladbe, sem bil v nekakšnem obdobju izgubljenosti, ko ni več vse rožnato in se okrog tebe dogajajo stvari, ki jih ne moreš nadzorovati. Besedila se navezujejo na ta občutek minljivosti in sam sem se poistovetil z idejo astronavta. Zato je ta pesem izjemna in nekako povzame idejo albuma. Ko smo snemali videospot, sem dva tedna hodil s čelado na glavi. Ljudje na ulici so me gledali, kot da nisem s tega sveta. Sam pa sem začutil, da sem to jaz. Podobno je, ko si natakneš sončna očala. Pridobiš samozavest.

Kako to, da ste se odločili za snemanje tega videospota v tujini? Zakaj ravno Nizozemska?
AV: To je bila bolj slučajnost kot načrt, saj smo vse skupaj povezali z dopustom. Astronavta smo želeli postaviti v okolje, ki našim poslušalcem oziroma gledalcem ni domače, da deluje, kot nekakšen drug planet. Nizozemska je znana po arhitekturnih dosežkih, sodobnih mestih, obala je drugačna, vse skupaj deluje bolj eksotično. Podobo astronavta smo vpeljali tudi v druge komunikacijske elemente, npr. ploščo, spletno stran, morda se pojavi tudi na kakšnem koncertu.

Vas je kdaj strah, da bi vas oboževalci obtožili, da niste več zvesti sami sebi oziroma ali imate kdaj težave s pridobivanjem občinstva, ki ni odraščalo z nekaterimi izmed vaših največjih uspešnic?
PD: Ta skupina je že od samega začetka eklektično zastavljena. Lotevamo se različnih projektov, pri katerih želimo vključiti različne elemente – sodelovali smo že z orkestri, zbori, akustično priredili pesmi, veliko različnih smeri. Mislim, da kdor pozna in razume DMP, s tem nima nobenih težav. Astronavt je celota, ki opisuje čas, v katerem je album nastal.
AV: Peter se nam je pridružil leta 2010. Osem let je že z nami, prav tako tudi klaviaturist Boštjan Artiček. In tu smo še trije staroselci. Poleg mene še Marko Zajc in Tomaž Koncilija. Zasedba, ki ustvarja danes, je najboljša doslej. Tako glasbeno, koncertno, idejno kot tudi osebnostno smo si zelo blizu. Zdaj vemo, kdo smo. Za Astronavtom trdno stojimo. Začetki benda pa so bili pa bolj dramatični. Prva kaseta se je imenovala Iskanje in že naslov pove, da nismo vedeli, kdo in kaj smo. Začeli smo že pri 14 letih in za nami je že dolga kariera. Na začetku se iščeš, ne veš, kam te vodi pot. Imeli smo hite, kot so Rabm, Me že ma, da bi te, po katerih nas ljudje poznajo. Pri koncertih nam to pomaga, ampak danes se vidimo v drugi vlogi. Smo glasbeniki in avtorji, ki imamo veliko povedati in želimo slovenski glasbi dati nekaj več. To je osnoven koncept, ki kaže na neko odraslost benda. Mogoče je to Društvo mrtvih pesnikov 2.0 – prvi del je bil že za nami, zdaj smo v drugi fazi.

Kako ste mlade oboževalce na svojo stran pridobivali, ko ste začenjali, če to primerjamo z današnjo kulturo?
AV: Ko smo mi začenjali, so popularni izvajalci igrali v športnih dvoranah, potem se je scena preselila v diskoteke, kjer je prevladoval playback, kar je bilo za bende zelo slabo. Tudi mi smo prestali obdobje diskotek, vendar smo igrali v živo. Z zatonom glasbenih oddaj se je scena nekoliko umirila, preživeli smo le starejši bendi. Danes se prebujajo mlajši bendi z drugačnimi pogledi na svet, in to je svetla prihodnost. Novo mesto je znano kot nekakšna meka glasbe. To obdobje smo poimenovali novomeška jesen, ker so izšli štirje albumi v zadnjih dveh mesecih – MRFY, Generator, Dan D in DMP. Novo mesto živi z glasbo, diha z živimi bendi in ima tudi poslušalce, ki so mlajši in hodijo na koncerte. Žal pa je večina današnje mladine usmerjena v angleške pesmi, konzumirajo precej drugače kot takrat, ko smo mi začeli, takrat si kupil ploščo, ki si jo potem en mesec poslušal naprej in nazaj. Danes gre vse bolj hitro. Najboljše stvari pa se vseeno primejo in ostanejo. Naš cilj so brezčasne pesmi, ki bodo tudi čez deset let ostale v predvajalnikih ali na telefonih. Primeri so Ti si vse, Komu zvoni ali Nebo nad Berlinom. Ravno pred kratkim smo na FB-ju vprašali sledilce, katera naša pesem jim je najljubša. Ne boste verjeli, ampak največ glasov je za Nebo nad Berlinom, ki nikoli ni bila radijska uspešnica.

Omenjate, da se novomeška glasbena scena prebuja. Kako na to gledate kot, recimo temu, veterani tamkajšnje scene?
AV: Za Novomeščana je izjemno lepo opazovati preboj dolenjskih bendov na slovensko sceno. Mi nismo konkurenti. Treba je reči, da novomeška scena ni več scena tekmecev. Ko smo začenjali, smo imeli rivalski bend, s katerim smo tekmovali, kdo bo imel več koncertov in podpornikov. Novomeška zgodba je kar dolga. Obstaja lep glasbeni dokumentarni film Novo mesto glasbe, ki začne zgodbo s skupino Rudolfovo, ki je za večino Novomeščanov kultni bend, saj se je prvi podal v tovrstno glasbeno sceno in je bil vzor marsikomu, tudi nam. Za nas pa pravijo, da smo bili prvi, ki smo si upali zapeljati čez karteljevski klanec – ker včasih je bilo pomembno, da si prvi v mestu, da te ima scena za svojega. Z zmago na festivalu Pop delavnica leta 1993 smo podrli zidove, da je domača glasbena ustvarjalnost omejena na Novo mesto. Sledili so Dan D in ustvarili izjemno kariero, vmes pa se je pojavilo veliko bendov, vsak s svojo zgodbo in lastno hrbtenico. Nihče ni kopija drugega benda. Pomagamo si med sabo, jaz včasih napišem besedilo za katero od skupin.

Ste imeli kdaj občutek, da je Novo mesto izgubilo svoj glasbeni potencial oziroma da je scena zamrla?
AV: Seveda je, obdobje diskotek je bilo res neugodno, ker dvorane so se takrat pač nehale. K sreči smo študenti ustanovili Lokal Patriot, naš Mare je tisti, ki ga je zagnal. Lokal Patriot je v slovenskem merilu za glasbenike pomenil zelo veliko in vsak dober bend je nastopal tam.

Zdaj pa tudi tega ni več.
AV: Res je. Upam, da ga spet odprejo, ker klube bendi oziroma glasbeniki potrebujemo. Tam se poslušalci spoznavajo z glasbeno kulturo, pridobivajo koncertne izkušnje in poslušajo tudi glasbo, ki je ni na radiu ali na televiziji. Novo mesto ima odlično okolje za glasbo, največji studio v Sloveniji, ozvočevalca, imeli smo tudi Rock Otočec, ki je trenutno v predalu.

Kako se vam zdi, da se okolje za mlade glasbenike razlikuje od vaših začetkov? Veliko je instantne glasbe, prevladuje pretočno predvajanje …
PD: Te instantne glasbe je bilo vedno veliko, v 80. in 90. letih je bil italo disco, ki je morda soroden današnji ameriški oziroma angleški pop glasbi. Ampak to nima neke vloge pri tem, kako poslušalci dojemajo glasbo. Ali je težje ali je lažje, ne vem, ker nisem več star 14 ali 15 let. Je pa glasba danes vsekakor dostopnejša, tudi viri zaslužka za glasbenika so drugi. Ko smo mi začenjali, nismo imeli pojma o avtorskih pravicah, danes pa to je eden izmed virov dohodka, ki jih imamo. Kdor želi najti dobro glasbo, jo bo vedno našel.
AV: Težava slovenske pop rock scene je predvsem pomanjkanje glasbenih oddaj, kjer bi lahko igrali v živo. Tam pokažeš, če si iz pravega testa ali ne. Narodno-zabavna glasba ima oddajo že 15 let, in danes se vidi, da je ta zvrst precej bolj priljubljena, kot je bila pred 20 leti. So pa poslušalci samosvoji, večina, ki jih hodi ven, se želi zabavati. Danes se najdejo v latino ritmih ali v balkanski glasbi, ki je recimo za nas kot bend popolnoma tuja in je ne poslušamo, čeprav smo aktivni poslušalci različnih zvrsti. Meni se zdi dobro druženje glasbenikov na slovenski sceni, ki se je začelo v zadnjem obdobju. Če bomo skupaj pihali v isti rog, bodo tudi poslušalci prišli pod oder in doživeli koncertno dobrega benda. Mlajši so zamudili obdobje kupovanja glasbe in tudi plačevanja za koncertne vstopnice, kar se lahko kmalu pokaže kot velika težava preživetja glasbenikov. Glasba je kot kilogram kruha. Je izdelek, v katerega je vloženega veliko dela in če jo hočeš poslušati ali ob njej uživati, jo moraš kupiti. Predstavljajte si diskoteko brez glasbe.

Vir druženja oziroma tudi žura so bili nekoč festivali, kot sta bila Rock Otočec in Schengenfest, danes pa tudi tega ni več.
AV: Nekateri festivali res zaradi usmeritve niso preživeli, so pa prišli drugi festivali in zapolnili praznino. V Sloveniji je kar veliko možnosti, da doživiš koncertno izkušnjo. Seveda je pa tudi pohod festivalov, ki so usmerjeni predvsem na svetovno glasbo in so žanrsko omejeni – recimo Metal Days, Punk Rock Holiday, kjer stavijo na uveljavljene formate. Za slovenske skupine je največja težava to, da ne znamo pogledati čez rob Slovenije in smo ujeti v majhnost te dežele. Če bi pokukali čez mejo, bi se nam prej ali slej odprla obzorja. To je prihodnost slovenske glasbe.
Še vedno radi koncertirate ali na koncerte gledate bolj kot na neko nujno zlo?
PD: Koncerti so najpomembnejši del benda. Prej smo govorili o pritisku. Koncerti niso noben pritisk, to radi delamo in želimo igrati čim več oz. dokler se bo le dalo.
AV: Če glasbenika uvrstimo med umetnike, imamo to srečo, da ima naše delo neposredni učinek, ko ti občinstvo pove, ali je nekaj v redu ali ne, s teboj poje. Slikar ali kipar tega občutka množic ne poznata. Zaradi tega mnogi omenijo, da je služba glasbenika najboljša »job«, ki ga lahko imaš. Če seveda lahko preživiš iz dneva v dan.

Kako si želite iti naprej? Kakšno pot ste si začrtali?
PD: Koncerti, videospoti, nove plošče, ustvarjali bomo.
AV: Smo na pol poti do upokojitve, ampak ta upokojitev je še daleč (smeh). Ob 25. obletnici benda smo rekli, da se vidimo na 50. obletnici, tako da bomo igrali, dokler bosta duša in telo zmogla.

Polona Brajkovec, polona.brajkovec@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
mmeeddoo
# 20.11.2018 ob 07:52
Kaj drugega lahko pričakuješ, če pa pol TV in Radio spikerjev govori Magnifikštino, 1/4 zavija v lokalni spakedrajščini. Zadnji pa so, po liniji "minimalca na S.P.", motivirani ravno toliko, kolikor jim "plača" zdrži.

Včasih so govorili, da moramo brati knjige. Berem knjige, ki jih imajo otroci sedaj v šoli in ugotavljam, da so vsi slavisti na minimalcih oz. da je za ta denar tudi kdo drug dovolj dober. Morda snažilka malo pofuša ... važno, da je čim ceneje.
Celt
# 20.11.2018 ob 07:02
Dobro besedilo in dobra glasba vedno užge... ne glede na jezik. Tako da so "izgovori" o izumiranju slovenščine v glasbi le odraz nesposobnih glasbenih producentov. Nič drugega.
ElTorro
# 20.11.2018 ob 09:16
Če s spakedrajščino misliš lokalno govorico, potem te obveščam, da so dialekti jezikovna kontinuiteta tega prostora, zborni jezik pa umetna spakedranščina. Če še tako pogledaš na stvar, nisi v bistvu nič drugačen kot tisti, ki bi zahtevali angleščino in se zmrdovali nad "lokalno spakedranščino". Da pa si ne bi bili preveč različni, se jaz zmrdujem nad vsemi "finimi" spakedranščinami, ki knjižne niso, narečne pa tudi ne.


Poslušaj malo ameriške in angleške izvajalce. So Beatli peli v angleščini ali liverpulščini? Ali Boss poje v angleščini ali v pitsburškem dialektu, ki je "kontinuiteta prostora"?

Poslušaj malo celovečerne risanke v originalu in potem našo sinhronizacijo. Originali so v lepi angleščini, dialekti so zraven kot začimbe. Pri nas je skoraj vse v spakedranščini.

Z lokalno govorico ni nič narobe, in je čisto primerna za komunikacijo v lokalnem okolju. Za izdelke, ki so namenjeni celotni slovenski javnosti, pa je primeren pravilen slovenski jezik.
Marko32
# 20.11.2018 ob 07:23
Sloventšina izumira, kdo bi si mislil to v teh multikulti in časih.

Sicer pa slovenščina je precej nacionalistična stvar.
malikaliber
# 20.11.2018 ob 06:58
Slovenština izginja in muzičarke so vedno bolj gole, torej tudi oblačila izginjajo...:-)
LaSalle
# 20.11.2018 ob 10:13
Če poslušaš stare pesme v Slovenščini veš da jim nič ne manjka in so super. Samo fantje se ne znajo ujet v tem "modernem" stilu. Bi raje english.

Nič ne manjka pesmicam v SLO jeziku, to je bolj mentalno dojemanje.
tomo098
# 20.11.2018 ob 08:27
"1/4 zavija v lokalni spakedrajščini. "

Če s spakedrajščino misliš lokalno govorico, potem te obveščam, da so dialekti jezikovna kontinuiteta tega prostora, zborni jezik pa umetna spakedranščina. Če še tako pogledaš na stvar, nisi v bistvu nič drugačen kot tisti, ki bi zahtevali angleščino in se zmrdovali nad "lokalno spakedranščino". Da pa si ne bi bili preveč različni, se jaz zmrdujem nad vsemi "finimi" spakedranščinami, ki knjižne niso, narečne pa tudi ne.
kar_nekdo
# 20.11.2018 ob 08:13
Meni so pa DMP en boljših slovenski pop bandov. Album Vojna in mir je pa za slovenske razmere nadpovprečen.
In tudi skingle Astronavt, ki sem ga slišal, ko sta ga pevec in kitarist predstavila na eni izmed TV, je tudi odličen. Komaj čakam, da slišim cel album.
Bravo fantje, Kar tako naprej... Se vidi, da delate glasbo z veseljem do le-te..
@mmeeddoo: tebi pa en velik plus za ta komentar...
Prius
# 20.11.2018 ob 14:19
Mogoče pa želijo povedati, da je to za naše razmere že dobra poezija?

DMP: Me že ma da bi te

Men je vseen, če si XXL,
jst si pravm, oh what a hell,
in ni mi važn, če si small,
bom pa skoz te gledu dol.
Tud vseen mi je če nosiš b,
čeprav sem bolj za c, d, e,
angleščina men ni pogoj,
francosko znanje je dovolj.

Me že ma, da bi te.
Parlez vous francais?
Me že ma, da bi te.
Voulez vous couchez avec moi?
prizemljen
# 20.11.2018 ob 10:24
Narečja in zborni jezik, kakor vmesni splošno pogovorni ali knjižno pogovorni imenovan., VSE TO JE PRAVILEN SLOVENSKI JEZIK.
Še enkrat povdarjam, vse. Problem nastane na dveh nivojih:
1. Manjši, ko ne vemo prav točno kdaj je primerno uporabljati eno ali drugo obliko. Načeloma je zborni jezik, ki je predvsem zapisan, saj je zborna izreka vendarle stvar vaje, posluha in presneto težka... vedno primeren, enako tudi splošno pogovorni, ki je pravzaprav razrahljana oblika zbornega ali če hočete nekoliko lažja. Narečje je sicer pri uporabi bolj omejeno, vendar načeloma nikoli prepovedano (V šoli, na vseh uradnih položajih naj bi seveda uporabljali knjižne oblike. Pa vse pogosteje srečujem učiteljice in učitelje, ki se sploh ne trudijo s knjižno obliko, saj ne poučujejo slovenščine in fiziko ali telovadbo ali tehniko pabaje lahko poučujejo v ljublansko globalni spakedranščini ali kranjsko globalni mešedanci ali mariborski podobnici... Na splošno je prepogosto prisotno prepričanje, da je mestna govorica pa kar pravilna.), če gre za njegovo spoštljivo in mogoče tudi integrirano rabo, predvsem pa, če in ko izberemo narečje, ker smo v njem daleč najbolj suvereni. Tak primer je predvsem starejše, geografsko lokalno vezano prebivalstvo, katerih govor je v bistvu nadvse plemenita slovenščina. Pogosto niso imeli možnosti priučiti se bolj nevtralnih oblik, vendar so ohranili narečje brez pop spakedrank... Res pa je, da je take populacije že izredno malo, vsi dugi pa smo obiskovali šolo in bi se morali knjižnih oblik, v pisavi absolutno, v govoru pa vsaj osnovno, že davno priučiti in seveda skrbeti za ohranitev ali izboljšanje ravni njihove uporabe.
Enako bi bilo prav ali vsaj lepo ohraniti tudi narečje, vendar je to seveda vprašanja načina življenja.
2. Velikanski problem je nespoštovanje samega jezika in vseh treh zvrsti. Opravičevanje nepoznavanja pravorečnih in pravopisnih pravil s tem, da se jezik pač spreminja. Ja prav gotovo in zato se npr. zanikane oblike pomožnih glagolov pišejo kar skupaj, če se nam zljubi (nebi namesto ne bi, nebom namesto ne bom, tudi nevem namesto ne vem). Nespoštovanje do dvojine, ki je slovenska značilnost, in potem dobimo dva kolesa in še kaj hujšega. 'Saj je vseeno' stališče pri dvojini, sklonih in še čem. Tako nekateri srečajo njegovo mati, sosedova mater pa kuha kosilo. Zato se pozablja na rodilnik. Zanimivo, da je tako sklanjanje kot dvojina v pristnem narečju običajno pravilno. Pristnem narečju, ne spakedranščini.
Spakedranščina iz ostankov narečja, ki so se uspeli usidrati ob vse manj stikih s populacijo, ki posamezno narečje še obvlada in se pretihotapiti skozi vrtec in šolo, kjer jih je prepovršno sprejemanje elementov knjižnih jezikovnih oblik zmešalo v nekakšno solato. Za krono vsega pa se je ta solata srečala z vseobsegajočo popularno jezikovno nekulturo. To nam ponuja polovica medijev, od radia do forumov. In še ponašajo se s svojo "modernostjo", mi ovce pa tej modi veselo sledimo.
čak mal noris
# 20.11.2018 ob 12:49
V slovenski pop glasbi je ogromno slovenščine; aaaeeee, uou uou uou, aaaaaaáááá, jaz in tiiiiii, tiiiii in jaz, bejbiiiiii......
ishgilliath
# 20.11.2018 ob 10:54
pietetnik,
LaSalle
Ironično, da ravno najbolj zagreti borci za ohranitev jezika ne znajo najbolj osnovnih pravil pravopisa. Da pomagam, slovenščina se piše z malo, lol...
Vongobongo
# 20.11.2018 ob 10:01
Kr neki , ce nimajo dobre glasbe pac nebojo preziveli na trgu ;) Intervju pa se bere kot neko jamranje starih glasbenikov , ki jih je cas rahlo povozil ;p
pietetnik
# 20.11.2018 ob 08:20
Slovenščina ne bo nikoli izumrla iz popularne glasbe.

Obratno: prej bo izumrla popularna glasba!

Naj živi Slovenščina!
djdj
# 20.11.2018 ob 18:44
Glede na to kar se danes sliši, bi bilo potrebno poudariti, da izumira globok moški vokal. Neko piskanje nad drugim tenorjem, za preiskušanje visokotoncev. Za skladbo Vojna in mir, smo bili s kolegi nekaj časa prepričani, da jo poje pevka skupine Tabu. Ko sem izbrskal resnico smo se zgrozili, da moški tako piska. Še zelo hujši primer je Gušti.
DMP; prva albuma sta bila izjemna in popestritev za tiste čase. Nadaljevanja niso več to(res pa je da se staram in se moj gl. okus spreminja). Želim vam uspehov še naprej!
Prius
# 20.11.2018 ob 13:56
AV: ''............. Slovenščino poskušamo nekako vpeljati v glasbeni jezik, ker se nam zdi, da v popularni glasbi počasi izumira......... Če imaš dobre pesmi, je ustvarjanje za glasbenika neprecenljiva izkušnja. ''

Kanček samorefleksije?

Društvo mrtvih pesnikov - DMP : Rabm
Avtor besedila in glasbe: Alan Vitezič

Rabm lepa jst dekleta
in rabm avto, da jim da zaleta.
Oriano, Katarino,
vedno rabm družbo fino.

Rabm tudi Mojco Mavec,
sem neodvisen TV-gledalec.
Lindo Cindy in Naomi,
da oslepijo kromosomi.

Jst rabm, ja, neki rabm, da te ne pozabm.

“Let´s do it babe yo yo!”

Rabm jazz in rabm rock,
rabm vino, rabm sok.
Kaj bi bli mi brez Prešerna?
Cankarju je zmankal cvirna.
magnapurga
# 20.11.2018 ob 09:43
Pa dobro enako je na vseh področjih.Svet se globalizira.Manjše kulture bledijo...

Spet bomo lahko bečki konjušari, saj smo se za to borili, ane.

Sicer pa res, kot so nekateri napisali (nekateri ne ravno v pravilni slovenščini ;) ...): bere se manj, sinhronizira se manj, denarja za nacionalno kulturo je manj (tako javnega kot zasebnega), kako naj bo drugače?

Predinu in Pengovu, da ne naštevamo dalje, je pomagalo tudi drugačno družbeno vzdušje, da so besedila zažarela in očarala.
BepaJoseph
# 20.11.2018 ob 06:44
Fantje, zakaj ?
uuuuu
# 20.11.2018 ob 14:00
Logično, da izumira, če Slovenci zaspijo za volanom, ko je na sporedu 90% slovenskih pesmi.

davek je previsok.

Kar zadeva pa skupino, bi morala že odnehati tam leta 2000 ali pa še prej, ko so bili na "vrhuncu slave" s svojim mrtvilom. No, vsaj ime so si dali pravo. To jim štejem v velik plus.
ti-ne
# 20.11.2018 ob 11:51
AV: Težava slovenske pop rock scene je predvsem pomanjkanje glasbenih oddaj.....

#####
Slovenski medijski prostor glede glasbe je obupen.
Sploh rtvslo, Val 202....
prizemljen
# 20.11.2018 ob 11:38
Komaj jih nekdo opozori na pravilno zapisovanje jezikv, torej z malo začetnico...
Regedit
# 20.11.2018 ob 10:55
Pač odvisno iz katerega vidika gledamo na glasbo.Z vidika kulturne dediščine je glasba v Slovenščini seveda pomembna. Iz vidika glasbe same pa niti ne,.ker glasba je umetnost.
Prebujanje
# 20.11.2018 ob 14:34
Edina uspešnica je priredba. Rollin.
Verjamem, da so ok glasbeniki, navdih...
Isti rang kot Nude, malce boljši.
Podgorska Panda
# 20.11.2018 ob 10:09
No, nasplošno je slovenska glasba nepopularna, ker je že 50 let isto dvo-taktno jamranje, z nekaj izjemami- govorim o ''mainstream'' radiu. Slovenščina ni lahek jezik za opesnit in se je potrebno kar potroduti za dobro pesem. Je nekaj primerov, ki so res fenomanlni, ampak večina ni pa za na pogreb.
Dobra glasba vedno najde mesto v srcu, slaba pa pač ne, tudi če je vsiljena.
Regedit
# 20.11.2018 ob 09:36
Pa dobro enako je na vseh področjih.Svet se globalizira.Manjše kulture bledijo...
firtoh
# 20.11.2018 ob 08:11
Na prvih dveh videih se pa vidi,da so snemali na Nizozemskem.Skunk press
cene vols
# 20.11.2018 ob 07:49
Pa ravno besedila mi pri tem bendu niso všeč. Sicer imajo nekaj ok komadov.
Nove note
link
Imset: Med slovenskimi glasbeniki ne čutimo rivalstva
19
14. november 2018 ob 09:38 Zasedba Imset, ki je pred kratkim izdala glasbeni prvenec z naslovom Persona, pravi, da z njimi na slovensko glasbeno sceno, ki je že potrebna prevetritve, prihaja nova, bolj mladostna energija.
Več novic ...
Kazalo