Britanska pevka in multiinštrumentalistka je svojo kariero začela, ko je spoznala producenta Starsmitha, kaj hitro pa jo je opazil tudi Jamie Lillywhite, ki je pozneje postal njen menedžer. Foto: Reuters
Britanska pevka in multiinštrumentalistka je svojo kariero začela, ko je spoznala producenta Starsmitha, kaj hitro pa jo je opazil tudi Jamie Lillywhite, ki je pozneje postal njen menedžer. Foto: Reuters
Leta 2010 je postala druga umetnica, ki je prilezla na vrh BBC-jeve ankete Sound of …, hkrati pa je osvojila nagrado po izboru kritikov na nagradah brit. Prvi studijski album Lights je luč sveta ugledal še isto leto, Ellie pa je v Veliki Britaniji prodala več kot 850 tisoč izvodov albuma. Foto: Reuters
Po podpisu za Polydor Records julija 2009 je Ellie izdala svoj prvi EP An Introduction to Ellie Goulding. Foto: Reuters
Album Lights je izšel v ZDA marca 2011, pristal na drugem mestu Billboardove lestvice Hot 100 in dosegel trojno platinasto naklado. Aprila 2011 je imela Ellie čast, da je nastopila na poročnem slavju princa Willama in Kate Middleton v Buckinghamski palači. Foto: Reuters
Drugi studijski album Halcyon je izšel oktobra 2012. Singel Anything Could Happen je napovedal album, ki je osvojil drugo mesto na glasbenih lestvicah v Veliki Britaniji in se po 65 tednih povzpel na prvo mesto. Halcyon Days, prenovljena izdaja albuma Halcyon, je izšel avgusta 2013, vključno s singlom Burn, ki je takoj zavzel prva mesta glasbenih lestvic v Veliki Britaniji. Foto: Reuters

28-letna pevka se je v svetu uveljavila šele s svojim drugim albumom Halcyon, kjer je pustila vtis s komercialnim klubskim izdelkom, ki se spogleduje z utripom "pocukrane" plesne glasbe, a si hkrati prizadeva, da bi se približal utripu alternativnih množic, ki na predvajalnikih ponavljajo skladbe Robyn in podobnih.

Vstopnico za prvi razred popzvezdnikov ji je poklonil Calvin Harris, ki je produciral njeno prvo večjo uspešnico I Need Your Love. Sodelovanje sta nadgradila s skladbo Outside. Toda nihče ni slutil, da bo Gouldingova zadela glavni dobitek šele s skladbo Love Me Like You Do (odmikom od dotedanjega dela), ki je postala naslovna skladba filma 50 odtenkov sive.

Na trenutke raskavi glas je našel svoje mesto na radijskih postajah, poslušalci so jo vzeli za svojo, toda še vedno ni dosegla takšnega odmeva kot na primer njena najboljša prijateljica Taylor Swift. Pri Gouldingovi se je zgodilo nekaj zanimivega. Pet njenih skladb je do zdaj pristalo na lestvici 20 največjih uspešnic, pred njo je velika svetovna turneja (v sklopu katere najbližje Sloveniji prihaja januarja na Dunaj), ljudje imajo radi njene skladbe, a vprašanje se postavlja: ali imajo radi tudi njo?

Postala je zagotovilo za ustvarjanje uspešnic, a njena pojava ni sprožila kolektivne obsesije in jo povzdvignila v popbožanstvo. Uspešnost na radijskih postajah ji je uspelo prenesti na teren, toda oboževalce ni spustila v svojo zasebnost tako, kot je recimo Swiftova. In prav to je danes postal dejavnik, ki ustvarja popzvezde.

Namesto da bi govorila o nekdanjih zvezah s Skrillexom, Edom Sheeranom ali Niallom Horanom iz One Direction, se je obkrožila s producentskimi veljaki in se zaprla v studio. Rezultat dela je pred nami - tretji studijski album. Zanj je pritegnila najmočnejše snovalce uspešnic zadnjih let.

Zvezdniška producentska ekipa
Greg Kurstin
je ustvaril skoraj polovico njenih skladb, pod njih se podpisujeta tudi Ryan Tedder (prvi mož OneRepublic in ustvarjalec Adelinih uspešnic) ter Max Martin (krivec za uspeh zadnjega albuma Taylor Swift). Med producenti najdemo tudi Savana Kotech (mojstra za skladbami Can't Feel My Face, ki ga izvaja The Weeknd, in Bang Bang, ki jo izvaja Jessie J). V melodičnem in strukturnem smislu tretji album prinaša njene najmočnejše skladbe do zdaj.

Že uvodna skladba na albumu Aftertaste in singel, s katerim je napovedala album, On My Mind (ne gre zanemariti, da za njim stoji Sheeran), postavita album v okvire živahnih, do ušes prijaznih melodij. Žal pa Delirium pokaže tudi negativno stran vseh moči, vloženih v album. Gouldingova se pogosto znajde zgubljena v svojem lastnem delu. Kot da bi bila opazovalka dela svojih sodelavcev.

Tako, recimo, pri disko nastrojeni Holding On For Life zveni, kot da poskuša slediti tempu skladbe, a ta jo prehiteva, ko skuša obdržati svojo značilno vokalno linijo. Večjo ranljivost pokaže med baladami, kot je Army, kjer ji zmanjka, da bi ustvarila takšno atmosfero, kakršno bi lahko Katy Perry ali Pink.

Težava Gouldingove je, da se je oborožila z istimi orožji kot največje popzvezdnice ta hip in v tem primeru je ne more rešiti le njen glas. Delirium je kljub vsemu prepričljiv popalbum s potencialnimi radijskimi uspešnicami, kjer se Goulldingova nagiba bolj v smer diskovibracij, ki smo jih vajeni pri La Roux. Prav tako pa še vedno ohranja delček značilne ležernosti (Keep on Dancin') In tako ohranja delček svojega alternativnega izraza.

Nikakor ji ne gre očitati, da je zanemarila vplive plesne glasbe iz 90. let, s skladbami, kot je Around U in Lost and Found (pri omenjeni skladbi spoznamo morda še verjetno njen najbolj pristen glas - brez pretirane hripavosti) se je približala pop-rocku novega vala. Še najbolj ji ležijo skladbe s počasnim stopnjevanjem, kot je Scream It Out oz. Coses, toda z njimi ne preseže svojega preteklega dela. A na koncu je vse odvisno, kako bo svoje novo delo predstavila.