Festivalski ljubitelji so med 20. in 23. avgustom svoje zatočišče iskali v Avstriji. Od četrtka do sobote so lahko izbirali med elektronskim Lake Festival ali med 15. izvedbo festivala FM4 Frequency v mestu St. Pölten. Mesto, približno 66 kilometrov oddaljeno od Dunaja, je podobno kot že sedem let pred tem zaživelo s festivalom. Z več kot 40.000 obiskovalcev na dan se je prebivalstvo mesta St. Pölten med festivalom skoraj podvojilo.

Trgovci si znova manejo roke, saj so po poročanju avstrijskih medijev s prodajo zaslužili okoli 14 milijonov evrov. Najbolj zaželene destinacije zunaj festivalskega prizorišča so bila znova nakupovalna središča in trgovine. Tam so lahko obiskovalci okrepili svoje zaloge po normalnih cenah (omenimo, da samo pivo stane 4,5 evra) in okupirali stranišča.

Frequency preprosto ne sodi med festivale za vsak žep (čemur prikimajo tudi domačini, če jih vprašate, ali bodo šli na festival) - razlog za to je že v sami sestavi nastopajočih. Letos so organizatorji na svoje odre pripeljali 120 izvajalcev. Obiskovalec je za tridnevno vstopnico moral odšteti 150, za enodnevno 90 evrov. Če temu dodamo še vsaj 20 evrov za hrano in 35 evrov za pivo, je bila denarnica na koncu razbremenjena vsaj za 300 evrov. Zato so bila letos priljubljena mesta za prostovoljce na festivalu. Ti so za pobiranje smeti (precej truda je bilo vloženega v ekološko ozaveščanje, toda rezultat po treh večerih je bil vse prej kot optimalen) prejeli brezplačno festivalsko vstopnico.

Spremenjena infrastruktura
Toda kljub temu so ob 15. izvedbi organizatorji naredili nekaj korakov naprej, da bi upravičili svoje visoke cene. Poleg klasičnih ponudnikov hitre prehrane so letos postregli z lokalnimi ponudniki hrane. Močno pa so skrajšali tudi dolgo razdaljo med dnevnim in nočnim parkom, do katerega je bilo v preteklih letih moč priti le z avtobusom ali po daljšem sprehodu. Letos pa so ga postavili v neposredno bližino glavnega (Space) odra. Natančneje v vojašnico. Ta je pod svojo streho združevala tri odre, a kljub imenom, kot so Diplo, Gorgon City (DJ Set), Klangkarussell, organizatorji niso mogli premagati največje težave selitve v industrijsko stavbo - akustike.

Prizanesljive temperature ponoči (gibale so se okoli 16 stopinj Celzija) in odsotnost dežja zadnja dva dneva festivala (četrtek je zaradi padavin v sredo podobno kot pretekla leta spremenil festival v svojevrstni poligon za škornje vseh barv in oblik) so tako večino obiskovalcev po zaprtju dnevnega parka okoli druge ure zjutraj spodbudile, da so se vrnili kar v kamp, namesto med vroče zidove vojašnice. Za vse, ki so prerasli dni, ko so preživljali svoj festivalski čas v šotorih, pa so tudi letos poskrbeli organizatorji, ki so za njih organizirali posebni avtobus iz središča mesta na obrobje, kjer je potekal festival - za tridnevno karto je bilo treba odšteti sedem evrov.

Prvi dan: Alt-J, Goulding, The Chemical Brothers
Nočni park je bil tako še najbolj poln prvo noč, ko so se čez dan zvrstili izvajalci, kot so Bad Religion, The Script, Alt-J, Casper, Ellie Goulding in The Chemical Brothers. Uvod v večer je z odliko uspel z britom nagrajeni indierock skupini Alt-J. Fantje iz Leedsa so obiskovalce spravili v manjši trans s skladbami, kot so Hunger of the Pine, Fitzpleasure, Something Good, Bloodflood, nepogrešljiv Taro, Leaving Nara, Breezeblocks ... Vse skupaj pa še nagradili z igro luči. A Joe Newman in druščina kljub svoji resni drži še vedno pustijo prostor improvizaciji. "Malo smo se ušteli. Imeli smo manjši jam session," se je pošalil Newman pred izvedbo Fitzpleasure.

Kljub veliki žanrski raznolikosti na festivalu je v negativnem smislu prvi dan najbolj izstopala britanska popzvezdnica Ellie Goulding, sicer ljubljenka komercialnih radijskih postaj (v zadnjem času predvsem zaradi skladbe Love Me Like You Do, ki je hkrati 'soundtrack' filma 50 odtenkov sive).

Zadržana, skoraj sramežljiva je skakala na mestu in se od časa do časa sprehodila od leve do desne strani odra. Prvega vtisa ni popravila niti s svojimi zahtevnejšimi skladbami (predvsem za festivalskega obiskovalca) Ritual, Goodness Gracious, Animal, Starry Eyed, Stay Awake, priredbo Powerful ali Figure 8. Komunikacije z občinstvom ni bilo. Gouldingova je bila preprosto usmerjena v svojo vokalno izvedbo (vmes je sicer zaigrala nekaj taktov na kitaro in na bobne). Rešujejo jo uspešnice, kot so Anything Could Happen, I Need Your Love, Lights, Burn in že prej omenjena Love Me Like You Do.

A pred nočjo, polno elektronike, je na glavnem odru zadnja beseda pripadla The Chemical Brothers. Brez Eda Simonsa (ki ne nastopa na turneji), toda s Tomom Rowlandsom in dolgoletnim vizualnim partnerjem Adamom Smithom v glavni vlogi so bili obiskovalci priča sprehodu čez dolgoletno kariero skupine, podkrepljeno z osupljivo vizualno spremljavo. Za začetne krike je poskrbela klasika Hey Boy Hey Girl, manjkale niso Do It Again, Star Guitar, Go, Sometimes I Feel So Deserted z napadom laserjev, Chemical Beats ... Bolj kot sta se približevala koncu seta, večji je bil poudarek na igri luči - vse pa je vodilo k najbolj pričakovani skladbi večera Galvanize. Toda dejstvo je tudi, da je konec počakalo precej manj obiskovalcev, kot jih je bilo na začetku.

Drugi dan: Simple Plan, Nero, The Prodigy
Drugi dan je pripadel bolj kot ne ljubiteljem komercialnega pankrocka, saj so imeli na izbor tako New Found Glory, Simple Plan kot The Offspring. "Vi ste razlog, da so naša življenja tako zanimiva," je vzkliknil pod močnim soncem pevec NFG Jordan Pundik, potem ko se je potrudil, da bi nekaj sto ljudi pod odrom spravil skupaj in organiziral vsaj en "stage diving". A vseeno je dobil svojo mero občudovanja od obiskovalcev ob še vedno največji uspešnici skupine My Friends Over You (čeprav jo počasi dohiteva najnovejši singel Vicous Love, ki so jo izvedli skupaj s pevko Paramore Hayley Williams).

Američane, ki so nastopili na t. i. green odru, so na glavnem nadomestili kanadski Simple Plan. Pierre Bouvier in druščina so v dobri uri še najbolj od vseh večjih imen na festivalu razgibali zbrane, in sicer s presekom največjih uspešnic v svoji karieri. Niso izostale skladbe, kot so Jet Lag, Jump, ki je podkrepljen z vložkom I Gotta A Feeling (od Black Eyed Pease), Welcome to My Life, Shut Up, Summer Paradise (z obmetavanjem napihljivih žog med občinstvom) in I'm Just A Kid. Vmes so si člani vzeli čas, da bi basistu Davidu Desrosiersu poiskali pravo dekle vsaj za petkov večer. Ni pa manjkal niti sprehod Bouvierja do prvih vrst.

Med večjimi presenečenji drugega dne je bil elektronski trio Nero na čelu s pevko Alano Watson (sicer povratniki na festivalu). Daniel Stephens in Joe Ray s svojo mešanico dubstepa in d'n'b-ja ohranjata pozornost poslušalca od prve minute nastopa. Plavolasa pevka - ki se vrača na oder, a nikoli ne ostane na njem za več kot dve skladbi - deluje kot nekakšna popestritev "napadov", ki jih proizvaja dvojec, in hkrati razlog, da set ne postane dolgočasen. Watsonova s premišljenimi počasnimi gibi in doživetim petjem pred mešalno mizo daje tisti stik elektronke z občinstvom, ki pogosto izostane pri klasičnih didžejih. Izrazit vokal, odpet v živo, še najbolj pride do izraza pri skladbah, kot so Promises, Guilt, Two Minds, The Thrill in Me and You.

Brez Watsonove na odru (za katero se zdi, da z vsakim prihodom na oder zamenja garderobo) je vodilo za Nero le eno: udarnost. Pa naj bo to prirejena (in posvojena) skladba The Jets, ki jo redno izvajajo na nastopu Crush on You. Ali pa "gre za konec sveta" dubstep himne (Doomsday in Etude), kjer svoje dodajo na matrici posneta brana besedila.

Za konec petkovega dogajanja na odru pa so poskrbeli The Prodigy. Britanski mojstri elektronske glasbe, ki vztrajajo na glasbenem prizorišču že od leta 1990, so preprosto ustvarjeni za festivalske odre. Okrepljeni z novim albumom The Day Is My Enemy so s skladbami z njega omogočili malce več predaha med živimi nastopi za Keitha Flinta in Maxima. Ta sta še vedno gonilna sila animacije občinstva, kjer - vsaj zdi se - za njiju ne obstajajo pravila. Na festivalu so se sprehodili čez uspešnice, kot so Breathe, Nasty, Omen, Firestarter, The Day Is My Enemy, Voodoo People, Invaders Must Die, Smack My Bitch Up in spravili obiskovalce v "circle pit" ob bisu, kjer nista manjkali Wall of Death in Take Me to the Hospital. Edino, kar lahko očitamo Britancem, so prehodi med skladbami, ki jih razdelijo s tišino in temo na odru.

Tretji dan: Lamar, Linkin Park in Martin Garrix
Tišina pa je bila izrazitejša zadnji večer, in sicer med nastopom najbolj opevanega raperja ta hip - Kendricka Lamarja. Kritiki so njegov zadnji album To Pimp a Butterfly sprejeli s pozitivnimi odzivi, prav tako poslušalci, a nekaj drugega je, ko se Lamar postavi pred pretežno avstrijsko občinstvo. Skladbe, kot so Money Trees, Backseat Freestyle, The Art of Peer Pressure in priredba Fuckin' Problems, so preprosto premalo znane avstrijskemu občinstvu, zato se je zdelo, da Lamar z vsako skladbo dela vedno večji razkorak med njim in zbranimi pod odrom. K boljšemu vtisu ni pripomogla niti skupina glasbenikov, ki spremlja raperja na odru - na čelu z didžejem.

28-letni Američan ima - realno gledano - v svojem rokavu od tri do štiri večje uspešnice: Swimming Pools (Drunk), i, King Kunta in Alright. "Rekel sem vam, da vas bom peljal na zahodno obalo. Dovolite mi, da to storim, začutite mojo energijo," se je trudil Lamar, a na koncu dobil kljub impresivnemu pridiganju (Alright je takor na primer podaljšal z nekajminutnim ponavljanjem refrena in 'freestyle' vložkom, v katerem se je dotaknil svoje mame, rodnega Chicaga in njegovega egotripa - da se ima rad - tik pred še zadnjim delom skladbe) le skromen odziv občinstva.

Precej več so ga kljub slabšemu ozvočenju prejeli Linkin Park s svojimi največjimi uspešnicami, kjer se je občinstvo dobro razgrelo šele v drugi polovici po skladbi Burn It Down (in nepogrešljivimi Numb, In the End, Faint, What I've Done, Bleed It Out). Na drugi strani prizorišča pa je zavidljivo število obiskovalcev zbral trenutno najbolj izpostavljeni evropski didžej Martin Garrix. Ta osvaja festivalske odre drugega za drugim - vedno z različnim setom. Tako obiskovalca ne more presenetiti niti, če se med njegovim setom pojavi delček skladbe Viva La Vida ali Rhythm Is A Dancer - a vedno s predvidljivim zaključkom: "Vsi skačite!" In vsi so skakali, tudi ko je 19-letni Nizozemec podaljšal svoj set za deset minut in končal dogajanje na glavnih odrih 15. izvedbe festivala Frequency.