"Lahko letim in vetru vse prepustim. Lahko sedim in v srcu se izgubim. Lahko stojim in vedno vse oprostim, lahko sem srce in lahko sem kvadrat. Lahko sem ti tujec, lahko sem ti brat," s temi rimami Čedahučiji napovedujejo svoj tretji studijski album – drugi dolgometražni. Svetilnik je konceptualni album, kjer Čedahučiji poslušalca odpeljejo v svoj svet. Svet, ki je daleč od hektičnega vsakdana. "Mislim, da je ta prostor v vsakem izmed nas. Lažje je, če ga daješ. Če ga hočeš obdržati zase in ga iščeš v sebi, se ti zelo izmika. Če ga deliš in bi ga rad delil z drugimi, je lažje dostopen," je v pogovoru za MMC dejal pevec, kitarist in avtor skladb Blaž Učakar.

Folkrokerji po vzoru idolov Arcade Fire slikajo svoj svet skozi melodije in besedila. Še naprej nadaljujejo z značilnim prepletom glasov, ki jih spremljajo akustična in električna kitara, banjo, klaviature, violina, mandolina, klarinet, bobni in tolkala. "Avtentičnost je to, da nisi obremenjen s tem, kar bi moral narediti. In se ne sprašuješ, kaj je v trendu," je poudaril kitarist in pevec Matjaž Jakin. Pred njimi je izid novega albuma, za katerega so znova poskrbeli sami. Še več – poleg izdelave ovitkov za CD-je so tokrat pripravili tudi poseben žig, s katerim bodo puščali odtise Svetilnika na ovitkih.

Cel pogovor z Učakarjem in Jakinom si lahko pred njihovim dvojnim koncertom v SiTi Teatru preberete spodaj.

Kako zveni vajin dan? Če se oprem na naslov vaše skladbe Kako zveni tvoj dan.
MJ: Čedahuči dnevi so bolj vezani na vaje, izdelovanje ovitkov za CD-je in snemanje, tako da je vedno vse povezano z glasbo. Kako pa zveni dan vsakega posebej, pa ni lahkega odgovora. Zelo smo si različni med sabo. Ni skupne točke.
BU: Vaje in koncerti so tkivo, ki nas povezuje. Tam se srečamo. Ali pa nas družijo aktivnosti, ki so vezane na glasbe. Drugače pa je podobno kot v filmu Orkester, kjer gredo člani ruskega orkester na koncert v Pariz in se razbežijo po mestu. Komaj jim uspe, da se zberejo na enem mestu in so vsi nestrpni, kako bo uspel koncert, toda zgodba ima srečen konec.

Zdaj se mi je malo razblinila predstava, da ves čas preigravate ali po koncertih ali v studiu.
BU: Zadnje čase smo bili ves čas v studiu, čeprav smo zelo kampanjski ustvarjalci. Ko smo se odločili, da naredimo do jeseni album Svetilnik, smo začeli intenzivno delati. Vsak dan smo bili v studiu. Pred tem pa so koncerti spodbujali dogajanje v studiu.

Kakšno vlogo igra prijateljstvo, ko si član skupine? Kaj vama predstavlja Čedahuči? Je to krog prijateljev, ki skupaj preigrava glasbo? Je to firma? Blagovna znamka?
MJ: Firma zagotovo ni, ker smo premalo podjetni (smeh). Še vedno nas najbolj povezuje prijateljstvo. Je pa glasbeni vidik vedno v ospredju. Najpomembneje je, da delamo dobro glasbo in da jo radi preigravamo. Če ne bi bili prijatelji, bi to težko dosegli. Pomembno je, da si obkrožen s skupino ljudi, ki so ti všeč in s katerimi se ujameš. To ne pomeni, da se morate ves čas družiti med sabo.
BU: Meni je všeč to, da je druženje redko kdaj nepovezano z glasbo. Ne dobimo se z namenom, da bi šli skupaj na morje.
MJ: Ne vsi skupaj (smeh).
BU: Ko smo na kupu, igramo. Glasba je središče druženja. Ampak, ker smo tako dobri prijatelji, je preigravanje in ustvarjanje glasbe toliko prijetnejše.

Glasba in narava sta v vašem primeru zelo povezana pojma. Yann Tiersen je celo snemal svoj album, kjer je igral klavir, v gozdu. Kako se ta stik z naravo kaže v vašem primeru? Zgolj v besedilih?
BU: Mogoče je narava ta del glasbe, ko se ne udejstvujemo v glasbi. Je ta kos tišine. Odmor med ustvarjanjem. Mislim, da imajo vsi člani skupine aktivnosti v naravi. Tam se umirimo.
MJ: Če bi lahko, bi se vsi preselili v neko kočo v gozdu. Vsi smo naravnani na to. Ampak je za zdaj še nedosegljivo. Narava je bolj navdih kot kar koli drugega. Neka želja. Nekaj članov skupine prihaja z bolj odročnih krajev, kjer je to še bolj poudarjeno. Tisti, ki smo iz Ljubljane, pa smo najbolj veseli, ko lahko gremo iz nje (smeh). Narava igra vlogo na ta način.

Zakaj ste se odločili posneti album na uglasbitvi 432 hz? Že skoraj pozabljeni "normalni" frekvenci?
Skozi raziskovanje zvoka za nov album smo se ukvarjali tudi s tem, kako uglašenost vpliva na glasbo oziroma na človeka. Tudi znanost nam govori o tem, da je vsa materija v osnovi vibracija in glasba potuje skozi nas, zato je uglašenost bistvenega pomena. Ker je bilo iz literature na spletu nemogoče izvedeti, kaj je res in kaj ne, smo se odločili, da to raziščemo z izkušnjo. Tako je celoten album posnet v uglasitvi na A = 432 Hz, z izjemo skladbe Zavese, ki je uporniška in družbenokritična, zato je za kontrast posneta po današnjem standardu A = 440 hz. Zdaj pa bomo videli, kako bodo album doživljali poslušalci.

Na albumu se večkrat pojavi motiv svetilnika. Zakaj vas je tako navdihnil? In kdo je v vašem primeru svetilnik v skladbi Svetilnik I?
BU: Svetilnik v skladbi je druga oseba, ki ti da oporo, ko jo potrebuješ. Je tista oseba, ki te dvigne, ko ti je težko. Te objame. Oskrbi. Svetilnik I je skladba o odnosih. Ko ti gre vse po načrtih, pozabimo na te ljudi, ki nam vedno nudijo oporo. Ko pa si na tleh in ko si sam (smeh), pa začutiš, kako je lepo, da imaš nekoga ob sebi. In koliko ti to pomeni.

"Jaz posejem, ti obrodiš. Ko padeva, me uloviš." Ta besedna igra se zdi zelo preprosta. Pa je res?
BU: To je skladba Kako zveni tvoj dan in ta kitica je narejena kot uganka. Zato je ne bom razlagal (smeh).

Ampak kar se tiče besedil: jih je lažje pisati, ko imaš za sabo že izdane albume ali je vedno težje najti navdih in rdečo nit?
BU: Mogoče je prav rdeča nit tak izziv. Rad si ga postavljam, ker moram priznati, da mi je album Suburbs skupine Arcade Fire spremenil življenje. Ko sem poslušal skladbe, sem se preselil tja in sem začutil skozi njihovo glasbo, kakšno je odraščanje v ameriškem predmestju. Navdušil me je format, kjer ima album skupno temo, ki se izraža skozi različne skladbe in morda zaradi tega vpliva zelo rad tematiziram. Je pa na neki način izziv, ker nekatere besede pridejo same od sebe, če si vzameš neko temo in jo želiš povedati skozi različne skladbe. Potem pa nastopi obrtniško delo, ko sediš za papirjem in črtaš oziroma spreminjaš besede.

Vaše skladbe popeljejo poslušalca v popolnoma drug svet – svet, ki predstavlja odmik od hektičnega vsakdana. Za vas, ki ste del tega sveta – kot vsi mi –, kako najdete delček oaze, ki ga predstavljate drugim kot neki odmik?
BU: Mislim, da je ta prostor v vsakem izmed nas. Lažje je, če ga daješ. Če ga hočeš obdržati zase in ga iščeš v sebi, se ti zelo izmika. Če ga deliš in bi ga rad delil z drugimi, je lažje dostopen.

Skladba Kamor zapiha, kamor me da ima zelo filmski uvod. Glasba pripoveduje svojo zgodbo. Je to zaradi raznovrstnih glasbil, ki se prepletajo v vaši glasbi – od violine do banja?
BU: Če z dvema prstoma na klavirju odigraš harmonijo in melodijo, poskušaš ugotoviti, kaj je potencial te skladbe. To je načelo pri studijskem snemanju. Poskušamo izpolniti potencial, če to pomeni ogromno violin, to pomeni, da bodo v skladbi.

Johnny Marr je v enem izmed intervjujev dejal, da ga avtentičnost v glasbi ne zanima preveč. Ob tem pa je poudaril, da ljudje zamenjujejo avtentičnost s čustvenostjo. Kakšen je vaš pogled na avtentičnost – sploh, ko je govor o vaši glasbi?
JK: En del je ta, da se ne bojiš narediti to, kar ti ustreza v nekem trenutku. Avtentičnost je to, da nisi obremenjen s tem, kar bi moral narediti. In se ne sprašuješ, kaj je v trendu. Ko delaš aranžma, vložiš vanj sebe prek neobremenjenosti. Če zveni dobro, se ne sprašujemo več, ali lahko ostane v skladbi. Ne smeš se bati raziskovanja. Tega ne govorim z vidika pisanja besedil, ampak glasbe.

Kako pomembno je v procesu pisanja, da se pokažeš, da si ranljiv?
BU: To po mojem mnenju ni tako pomembno, ampak se lahko zgodi. Neprijetno se počutim ob tistih delih skladb, ki so zelo iskreni, da se počutiš nag. Najraje bi jih kar prečrtal in napisal nekaj drugega. Ali pa mi je težko pokazati. Če pokažem komu, kaj sem napisal, imam zraven neprijeten občutek. Velikokrat kakšna zelo iskrena misel, ki jo močno čutiš, pride zelo neposredno in v smislu poezije zveni banalno. In se vzpostavi ta boj med tem, da napišeš tako, kot je, in med obrtnikom, ki ocenjuje poezijo. Hkrati pa si še gol. Gre za zabaven proces (smeh).

Pri Čedahučijih je zanimiva vez z občinstvom. Sama glasba zahteva poslušalstvo, ki ima večjo mero koncentracije za poslušanje in tega se obiskovalci koncerta tudi zavedajo. Kako se je izoblikoval ta krog? Je občinstvo našlo Čedahučije ali obratno?
JK: Morda je to povezano z avtentičnostjo, ker nikoli nismo ciljali na nikogar in nismo niti pričakovali, da nas bo kdo poslušal. Nismo imeli agende, kaj želimo. Vedno smo samo igrali – od samih začetkov. In tako se je razvila ta simbioza. Verjetno so to slišali tudi ljudje. Prišli smo preigravat glasbo, ki nam je všeč, in to smo hoteli narediti dobro. Brez rokerskega šova in česar koli, kar naj bi stereotipno počele skupine. Za nas je v prvi vrsti glasba. In ljudje, ki podobno čutijo kot mi, tudi pridejo na koncerte.
BU: Mi se poskušamo na vsakem koncertu zavedati, da pridejo ljudje na koncert, da poslušajo. In si poskušamo predstavljati, kako bi naredili za en večer čim bolj prijetno vzdušje za nas in za njih. Strmimo k temu, da to tudi izvedemo. Naj bo to na račun spremenjenih aranžmajev, scene ... Tudi če nekdo hodi na naše koncerte redno, mu lahko ponudimo nekaj novega. In to prispeva k temu, da se ljudje radi vračajo na naše koncerte.

Mislita, da lahko glasba še vedno spremeni, kako ljudje razmišljajo? Lahko danes glasbenik postane glas generacije? In katere generacije?
JK: Mislim, da ne. Lahko pa pomagaš posamezniku, ki najde v glasbi nekaj. Tako kot je Blažu spremenilo življenje poslušanje albuma Suburbs. Mali trenutki so lahko zelo pomembni. Toda da bi spremenil mišljenje nekoga ali pa ga preusmeril, pa ne gre. Mogoče mu lahko samo malo pomagaš, da vidi, da nekdo drug razmišlja podobno kot on. In to je ta povezava z glasbo, ki je lahko zelo močna. Slišiš, da nekdo poje točno o tem, kar ti misliš ali celo nisi vedel, da tako misliš in spoznaš sebe prek glasbe nekoga drugega. Upam, da imamo na ljudi tak vpliv, da odnesejo nekaj od naše glasbe. Tako kot so drugi albumi spreminjali naša življenja.

Kako to, da ste se odločili, da na album umestite skladbo v angleškem jeziku? Gre za Simple song.
BU: Starejši prijatelj, ki ga ne bi rad izpostavil, je zelo navdušen nad ameriško radijsko postajo Radio Paradise. Že od nekdaj nas je zelo podpiral, saj je ljubitelj glasbe. Ko nas je slišal na Radiu Paradise, me je klical vsak teden in nagovarjal, da začnemo pisati v angleščini, saj se še ni zgodilo, da bi na omenjeni radijski postaji predvajali skladbe, ki niso angleške ali instrumentalne. Da so umestili evropsko skupino, ki poje v slovenskem jeziku, je velik dosežek. Mi pa se nikoli nismo ukvarjali s tem. Seveda smo bili hvaležni, da so nas predvajali. Zgodba za skladbo Simple Song pa je o tem prijatelju. Začetne besede so mi prišle na misel v angleščini in potem se mi je posvetilo, da bi mu lahko posvetil to skladbo.

Kako je kvadrat v vašem primeru postal nasprotje srca?
BU: Tu gre za vpliv neposrednega prevoda iz angleščine. Angleži in Američani pogosto uporabljajo besedno zvezo: "Don't be such a square." Ampak se mi zdi, da če nekomu rečemo, naj ne bo tak kvadrat, nimamo pojma, kaj je povedal, se pa strinjamo, da vemo, za kaj gre (smeh).

Za zaključek: kaj je Huči Muči?
BU: (Smeh) Huči Muči je ena od zafrkancij, ki izhaja iz variacij našega imena. Od Tamaguči, Čamahuči, Čehaduči ... Ena izmed teh je bila tudi Huči Muči, ampak je bila vezana na eno izmed plišastih igračk, ki smo jih dobili za darilo. Prejeli smo štiri plišaste vzglavnike, ki jih lahko objameš in jih je ena prijateljica bolj nehote poimenovala Huči Muči (smeh). Simpatična beseda (smeh). Pri opisu spletne strani pa smo jo dodali, ker sem bil radoveden in na spletu vpisal v iskalnik besedo Čedahuči. Prvi zadetek je bil: Čedahuči - uradna spletna stran. Pomislil sem, da je to preveč resen opis, zato sem spremenil v Čedahuči: Huči Muči (smeh).