50-letni Potrebuješ priznava, da mu praznovanje okroglih obletnic ni blizu. Foto: BoBo/Borut Živulović
50-letni Potrebuješ priznava, da mu praznovanje okroglih obletnic ni blizu. Foto: BoBo/Borut Živulović
Svoj 50. rojstni dan je proslavil z veliko zabavo, kjer so se mu pridružili številni družinski člani, prijatelji in kolegi. Foto: BoBo/Borut Živulović

Tudi poglejmo, koliko drugih skupin je želelo narediti kaj v narodno-zabavnih vodah, pa tudi ni vsem uspelo. Ko smo šli mi v narodno-zabavno glasbo, so nam številni rekli, da bomo zdaj propadli. Ker je bila okoli leta 2000 ta glasba zelo podcenjena. Ampak zgodilo se je nasprotno – ta naš projekt je povlekel celo sceno za sabo. Danes ni nič nenavadnega, da Jan Plestenjak ali Nuša Derenda združita moči z narodno-zabavnimi ansambli ali pa da Big Foot Mama posname skladbo s Slaki. Pred 20 leti je bil to velik tabu, kot da bi se pogovarjali o spolnosti ob 13.35.Ampak za nekatere je bil to eden glavnih naglavnih grehov, ki smo jih Čuki plačevali in jih še plačujemo v 'mainstream' medijih. Pa smo le naredili to, kar delajo vsi narodi, folk, v tem primeru narodno oz. narodno-zabavno glasbo, pripeljati do tega, da je to ena izmed normalnih glasbenih zvrsti. In da imaš to rad ali pa ne. Ni pa se je treba sramovati ali pa celo sovražiti.

Skupina Čuki je leta 1988 najprej delovala kot trio, kjer so poleg Potrebuješa nastopala še Vinko Cankar in Marjan Malovrh. Foto: BoBo/Borut Živulović

Čuki in podobni glasbeniki so bili veliko let med najbolj predvajanimi izvajalci na Valu 202, potem pa je nekdo v trenutku rekel, da isti posnetki, kar naenkrat niso več primerni za nacionalno radijsko postajo. Pa to se seveda ni zgodilo samo nam. Neki priznani glasbenik je zadnjič rekel, da je to glasbeni genocid. To se v Sloveniji seveda ni zgodilo zgolj Čukom. Zdaj se podobno dogaja tudi na drugih radijskih postajah nacionalnih radijskih postaj, recimo na Radiu Maribor, Radiu Koper ... Nekdo enostavno reče: "Mi pa ne vrtimo Kingstonov, Nuše Derenda, Dejana Vunjaka, Adija Smolarja ..." Ne glede na to, kakšno skladbo ti posnameš. Se vam to zdi v redu? V bistvu te izvajalce lahko slišite le pri čestitkah, ko ljudje plačajo za to. Ampak ti ljudje že tako plačujejo tudi RTV-naročnino. Do teh skladb pa v resnici ne pridejo. Pa si upam ugibati, da je ljubiteljev ohoho odstotkov Slovencev. Samo poglejte, kateri glasbeniki imajo največ nastopov.

Šele leta 1989 se je skupini pridružil Marko Vozelj, s katerim se je Potrebuješ prvič srečal pri vojakih. Foto: BoBo/Borut Živulović

Če obžalujem, da sem se v določenem trenutku postavil na stran avtorjev? Ne. SAZAS sam po sebi ni nič slabega. Tovrstne organizacije obstajajo po vsem svetu. Narobe je samo to, da smo v državi, kjer sama država ne ve, kaj je njeno delo. Državne institucije ne vedo, da bi morale skrbeti za avtorsko zaščito. To je intelektualna lastnina naroda. Če v to ne vlagaš, če ljudje v tem ne prepoznajo določenega potenciala, se nikoli ne bodo resno ukvarjali s tem. Ampak kaj ti pomaga, če je v Sloveniji statistično dokazano, da je iz dneva v dan manj slovenske glasbe. Kar se mi zdi popolnoma logično. Sem eden redkih, ki sem že vnaprej predvidel, da se bo to zgodilo. Ampak najlažje je samo opazovati od strani, tožiti in nič narediti ali se pa ne izpostaviti. Seveda pa kdor se izpostavi, jo dobi po "buči".

Leta 1992 je bilo za Čuke prelomno. Uspeli so s skladbo Krokodilčki in posneli videospot. Pozneje so posneli še skladbe Vsepovsod ljubezen, Ta vlak, Poletna in Hugo. Leta 1994 so posneli videospot za skladbo Zanzibar. Foto: BoBo/Borut Živulović
V vseh teh letih ga je podpirala žena Andreja. Foto: BoBo/Borut Živulović

Do zdaj se je izkazalo, da je bila velikokrat kakšna stvar kar vizionarska v primeru Čukov. Se pa sam zavedam svetovnega privilegija, ki ga kot avtor in kot čuk uživam. Veliko hodim po koncertih tako pri nas kot v tujini in spremljam glasbeno sceno in vem, da na svetovnem glasbenem prizorišču ne obstaja skupina, ki ji je dovoljeno, da lahko skače med tako različnimi žanri oziroma je tako žanrsko široka, kot smo mi. Od popa do narodno-zabavnih, celo otroških, fanka, kantrija, španskih ritmov ... In zdaj vem, da je za to treba pač nekako tudi plačati določeno ceno. Mi smo jo tako, da smo v določenem obdobju ostali na obrobju 'mainstream' medijev. Ampak veliko Slovencev je na naši strani.

Leta 1998 je skupino zapustil klaviaturist Marjan Malovrh in Jože Potrebuješ je k skupini povabil svojega bratranca Matjaža Končana. Foto: BoBo/Borut Živulović
Leta 2008 jih je zapustil Marko Vozelj, ki se je podal na samostojno glasbeno pot. Nadomestil ga je Jernej Tozon. Februarja 2017 je skupino zaradi upokojitve zapustil Vinko Cankar. Namesto njega se jim je pridružil Miha Novak, do tedaj član Ansambla Štajerski fakini. Kmalu po njegovem prihodu so posneli videospot za novo skladbo Ruzak. Foto: BoBo/Borut Živulović
Pred svojim koncertom v Gallusovi dvorani so združili moči s Kvartopirci. Foto: BoBo/Borut Živulović

Če v Sloveniji lahko živi – govorim na pamet – tisoč tesarjev, tisoč polagalcev ploščic, dvajset tisoč državnih uradnikov, 10 tisoč računalničarjev, zakaj ne bi moglo v Sloveniji še sto ali vsaj 50 avtorjev? Samo od tega dela. Samo iskal sem odgovor, ali lahko čim več ljudi, ki se noč in dan ukvarjajo z glasbo, od tega preživi? Lahko živiš od intelektualnega dela, če vsi prepevajo tvoje pesmi? Par let jih je nekaj lahko. Ampak jaz zdaj že nekaj časa nimam nič več s tem. Dokazali pa smo, da se marsikaj da. Ni pa to moje življenjsko poslanstvo. Birokracija in podobne stvari niso zame. Se mi pa recimo zdi grozno za en narod, da se mora recimo en Dejvi Hruševar pri svojih letih boriti za svojo osnovno eksistenco, pa je napisal uspešnice, ki jih poje ves narod. A ni to grozno? Kako bodo verjeli mladi, da je dobro vložiti ves svoj čas in denar v sanje, v vrhunsko opremo, izobraževanja ...?

Leta 1994 so posneli videospot za skladbo Zanzibar. Šlo je za tisti čas enega najdražji slovenskih videospotov, ki so ga v treh dneh posneli v studiu Viba film. Glavni vlogi v spotu sta odigrala Potrebuješ (kot zapeljivec iz parka) in Vozelj (kot zapeljivec iz Zanzibarja). V vlogi statistov so pomagali tudi prijatelji in sorodniki članov skupine. Foto: BoBo/Borut Živulović
Leta 2000 so posneli kaseto z narodno-zabavno vsebino z naslovom Narodni Čuki. Prav tako so istega leta posneli Ferrari polko, pri kateri je sodeloval športni komentator Miran Ališič. Foto: BoBo/Borut Živulović
Leta 2003 so posneli pesem Komar, pri kateri je sodelovala Pika Božič, prav tako so istega leta posneli muzikal Božič s Čuki. Leta 2004 so posneli uspešnico Hubba Bubba in istoimenski videospot. Leta 2005 so posneli pesem Ena po domače, leta 2006 so posneli videospot Pancer Tanc, pozneje pa poletni hit Mi gremo pa na morje. V oddaji Spet doma pa so predstavili pesem Gremo gor v hribe. Foto: BoBo/Borut Živulović
Čuki z gosti prihajajo 11. novembra v Gallusovo dvorano. Koncert bo snemala tudi Televizija Slovenija. Foto: BoBo/Borut Živulović

Zaveda se, da kar je naredil s Čuki, je privilegij. Nobena druga svetovna skupina nima možnosti, da bi lahko skakala iz žanra v žanr in ob tem še vedno zadržala svoje poslušalstvo. "Smo ena izmed skupin, ki ni bila nikoli nikomur konkurenca. Zakaj ne? Ker menim, da je Čuke težko razumeti, še težje pa slediti. Ker skačemo iz enega projekta v drugega. Zakaj? Ker smo to mi. Hočemo narediti skladbe, na katere bomo tudi čez 20 let ponosni," je poudaril Potrebuješ v pogovoru za MMC.

Lani je skupina preživela še eno kadrovsko menjavo, ko je baskitarist Miha Novak po 29 letih zamenjal Vinka Cankarja, ki se je odločil, da gre v pokoj. Ansambel danes poleg njiju dopolnjujeta še pevec Jernej Tozon, ki je pred desetimi leti nadomestil Marka Vozlja, ter klaviaturist in harmonikar Matjaž Končan, ki je pred dvajsetimi leti zamenjal Marjana Malovrha.

Skupina ob svoji 30. obletnici 11. novembra pripravlja velik koncert v Gallusovi dvorani, kjer se jim bodo pridružili glasbeni gostje. "Verjetno se bo slišalo neverjetno, ampak Čuki v 30 letih svoje kariere nismo imeli enega samostojnega koncerta, ki bi ga posnela Televizija Slovenija. Ljudje mislijo, da je drugače, ampak ni tako," je poudaril Potrebuješ.

Več o Čukih, njegovem pogledu na spremembe in stanje na slovenskem glasbenem prizorišču si lahko preberete spodaj.


Do danes ste zamenjali vse člane. To že meji na franšizo. Kako vi gledate na skupino?
30-letna doba kontinuiranega ustvarjanja skupine je pripeljala do tega, da je Vinko pri 60. letih šel v pokoj, Marjan se je nehal ukvarjati z glasbo ... Na vsakih deset let se pri Čukih naredi generalna sprememba. Ali bodo Čuki na 40. obletnici brez mene, pa še ne vemo. Delo v ansamblu Čuki ni bilo nikoli plansko, češ da bomo delali deset ali dvajset let in potem bo konec. Pri nas so se stvari razvijale spontano. Začeli smo igrati iz čistega veselja, a kmalu so prišle prve uspešnice – Rdeča mašna, Krokodilčki – in smo si rekli, naj zdržimo zdaj, saj bo kasneje vsega manj. Toda prišle so nove uspešnice, Zobar, Kavbojci in Indijanci, Hozentregerji, Komar … In to se je iz leta v leto samo še stopnjevalo. Vsi smo in so mislili, da to ne more prav dolgo trajati. Mi imamo res naporen tempo vsa ta leta. Samo enkrat mi je rekel en novinar, da to pa že ne more biti tako hudo, in sem ga povabil, naj nas spremlja en konec tedna in se samo z nami pelje na nastope, intervjuje, snemanja. Vmes pa sem ga prosil, naj posname kakšno fotografijo. Ko me je poklical v ponedeljek, je rekel: "Dovolj vas imam, Čuki vsaj za eno leto, prehud tempo je to zame." Ta naša ni enostavna.

Ko je Marjan zapustil skupino, je bilo razumljivo: ustvaril si je veliko družino, študiral je in še hodil v službo. Težko je bilo vzdrževati ta tempo. Marko je pred desetimi leti šel po svoje – po poti, ki naj bi bila svojevrstna glasbena pot z glasbo, ki je s Čuki menda ne bi mogel realizirati. Vinko pa je šel čisto preprosto v pokoj. Je eden redkih slovenskih glasbenikov, ki se je normalno upal reči: "Z glasbo sem dočakal pokoj." Kar se mi zdi zelo lepa gesta. Zakaj bi morali biti vsi obsojeni, da 'drgneš' pri eni skupini do 87. leta in po možnosti še izdihneš na odru?! Je pa res, da sem od začetne postave samo še jaz, s tem, da smo Čuki začeli kot trio. Marko se nam je pridružil pozneje. Prvi nastop smo imeli 11. novembra 1988, točno na isti datum, kot bomo letos s koncertom v Cankarjevem domu praznovali svoj jubilej.

Se boste pridružili Vinku in se pravočasno upokojili?
Nimam pojma. Sem tudi tak človek, ki ne ve, kaj me bo veselilo in s čim se bom ukvarjal čez nekaj let. Vsekakor sem v teh letih spoznal, da brez glasbe ne morem živeti. Ali bom 'špilal' še za širše občinstvo ali zase, ne vem. Sem glasbeni uživač in se verjetno ne bom nikoli nehal ukvarjati z glasbo. Do kdaj pa se bom z njo ukvarjal resno in do kdaj bodo obstajali Čuki, pa bomo videli.

Bi lahko rekli zase, da ste bolj podjetnik v glasbenih vodah ali glasbenik v podjetniških vodah?
To se mi zdi ena najbolj smešnih stvari, ki se je zadnja leta začela govoriti o skupini Čuki.

Ne moremo oporekati, da glasbena in ekonomska povezava na neki način ne obstaja.
In lahko je celo tako videti. Tisti, ki pozna malo glasbeno pot skupine Čuki, ve, da smo začeli iz čiste ničle in brez vsakih poznanstev. In vse, kar smo naredili, smo naredili izključno s svojim znanjem, z znanjem naših glasbenih prijateljev in z lastnim denarjem. To je naša pravica, da vlagamo denar kamor koli, pa čeprav v kitare ali pregrešno drage videospote. Ali koga zanima, da sem hodil v službo in vse svoje prihranke dajal v glasbo? Pa ne le jaz seveda. Mogoče se redki spominjajo, kaj smo Čuki naredili za slovensko videoprodukcijo, ko smo snemali prve visokoproračunske videospote – Ta vlak, Krokodilčki, Zanzibar, Kavbojci in Indijanci ... – tako da so se vsi glasbeniki samo držali za glavo, saj so vedeli, da ni poti nazaj. Zdaj že več kot 25 let ni izdelka, ki ne bi bil podkrepljen z videospotom. Takrat so se nam pa številni smejali. To, da vedno sodelujemo z najboljšimi studijskimi glasbeniki in studii, to pač stane. In to je treba nekako pokriti. Nikoli nismo šli na kulturno ministrstvo in prosili za denar. Tudi za projekt ob 30. obletnici bi marsikdo drug napisal kakšno prošnjo. Je pa res, da so nam sploh v začetnih letih močno podporo predstavljali mediji. V današnjem svetu je mladim skupinam verjetno še veliko težje.

Kako ste danes zadovoljni s predvajanjem na radijskih postajah? Koliko je predvajanje na radijskih postajah v korelaciji z nastopi po koncertih oziroma koliko je to ustvarjanje neke lažne priljubljenosti?
Radijski medij je za glasbo po mojem mnenju še vedno glavni medij. Radio je glasba in govor. Seveda imajo radijske postaje zelo veliko moč. Se je pa v zadnjih letih medijska krajina neverjetno spremenila. Jaz in drugi glasbeniki na to ne moremo veliko vplivati. Je pa absurd oziroma vprašanje za kakšno drugo institucijo, na katerih glasbenih postajah bi se morala predvajati recimo sredinski pop, kot ga v osnovi delamo Čuki in podobni glasbeniki. Saj to menda že vemo, da so določene radijske postaje profilirane.

Čuki in podobni glasbeniki so bili veliko let med najbolj predvajanimi izvajalci na Valu 202, potem pa je nekdo v trenutku rekel, da isti posnetki kar naenkrat niso več primerni za nacionalno radijsko postajo. Pa to se seveda ni zgodilo samo nam. Neki priznani glasbenik je zadnjič rekel, da je to glasbeni genocid. To se v Sloveniji seveda ni zgodilo zgolj Čukom. Zdaj se podobno dogaja tudi na drugih radijskih postajah nacionalnih radijskih postaj, recimo na Radiu Maribor, Radiu Koper ... Nekdo preprosto reče: "Mi pa ne vrtimo Kingstonov, Nuše Derenda, Dejana Vunjaka, Adija Smolarja ..." Ne glede na to, kakšno skladbo ti posnameš. Se vam to zdi v redu? V bistvu te izvajalce lahko slišite le pri čestitkah, ko ljudje plačajo za to. Ampak ti ljudje že tako plačujejo tudi RTV-naročnino. Do teh skladb pa v resnici ne pridejo. Pa si upam ugibati, da je ljubiteljev ohoho odstotkov Slovencev. Samo poglejte, kateri glasbeniki imajo največ nastopov.

Ste se vprašali, zakaj se je to zgodilo?
Govoril sem z nekaj ljudmi in oni pravijo, da imajo vso pravico odločati o življenju in smrti te glasbe na določenih radijskih postajah in da oni že ne bodo polagali računov glasbenikom. Sam se sicer prav posebej ne razburjam in ne gojim osebnih zamer do njih. Vem pa, da veliko ljudem to ni prav. Sam se sicer veliko bolj spoznam na televizijski medij in glede na dolgoletno delo vam lahko zelo natančno povem, kateri glasbeniki ali pa katere glasbene točke so pri poslušalcih bolj priljubljene. Težko me bo kdo prepričal, da sta si ta dva medija tako zelo različna.

Ob zadnjem izplačilu honorarjev od avtorskih pravic se je oglasilo kar nekaj glasbenikov, ki so poudarjali, da je znesek s strani SAZAS-a precej nižji kot v preteklosti. Je bilo tako tudi v vašem primeru? Ste občutili to zmanjšanje?
Ne. Zakaj se to ni zgodilo pri nas? Ker igramo veliko po terenu in ker naša glasba ni bila nikoli privilegirana kot obvezno dejstvo za te kvote. Tudi v časih, ko so slovensko glasbo predvajali v nočnih terminih, nas niso zato nič več. Vem, da imajo vse skupine svoja nihanja in obdobja. Težko je sprejeti dejstvo, da se to dogaja vsem. To, da Čukov nekatere radijske postaje ne predvajajo, je pač tako. Jih pa druge toliko bolj. Toda, oprostite, kdo je 'frajer', ki lahko reče, da ne bo predvajal recimo skladb Jana Plestenjaka, Nuše Derenda, Andreja Šifrerja, Pop Designov, kar tako apriori, zaradi principa.

Koliko vas je v preteklosti stala povezava s SAZAS-om?
Preveč.

Obžalujete?
Če obžalujem, da sem se v določenem trenutku postavil na stran avtorjev? Ne. SAZAS sam po sebi ni nič slabega. Tovrstne organizacije obstajajo po vsem svetu. Narobe je samo to, da smo v državi, kjer sama država ne ve, kaj je njeno delo. Državne institucije ne vedo, da bi morale skrbeti za avtorsko zaščito. To je intelektualna lastnina naroda. Če v to ne vlagaš, če ljudje v tem ne prepoznajo določenega potenciala, se nikoli ne bodo resno ukvarjali s tem. Ampak kaj ti pomaga, če je v Sloveniji statistično dokazano, da je iz dneva v dan manj slovenske glasbe. Kar se mi zdi popolnoma logično. Sem eden redkih, ki sem že vnaprej predvidel, da se bo to zgodilo. Ampak najlažje je samo opazovati od strani, tarnati in nič narediti ali se pa ne izpostaviti. Seveda pa, kdor se izpostavi, jo dobi po "buči".

Če v Sloveniji lahko živi – govorim na pamet – tisoč tesarjev, tisoč polagalcev ploščic, dvajset tisoč državnih uradnikov, 10 tisoč računalničarjev, zakaj ne bi moglo v Sloveniji še sto ali vsaj 50 avtorjev? Samo od tega dela. Samo iskal sem odgovor, ali lahko čim več ljudi, ki se noč in dan ukvarjajo z glasbo, od tega preživi? Lahko živiš od intelektualnega dela, če vsi prepevajo tvoje pesmi? Nekaj let jih je nekaj lahko. Ampak jaz zdaj že nekaj časa nimam nič več s tem. Dokazali pa smo, da se marsikaj da. Ni pa to moje življenjsko poslanstvo. Birokracija in podobne stvari niso zame.

Se mi pa recimo zdi grozno za en narod, da se mora recimo en Dejvi Hruševar pri svojih letih boriti za svojo osnovno eksistenco, pa je napisal uspešnice, ki jih poje ves narod. A ni to grozno? Kako bodo verjeli mladi, da je dobro vložiti ves svoj čas in denar v sanje, v vrhunsko opremo, izobraževanja ...?

Ste očiten primer, kako je skupina, ki je na začetku igrala popglasbo, zamenjala koncept in se približala občinstvu, ki mu je bližje narodno-zabavna glasba. Koliko je bil ta premik načrten?
(Smeh). Tu ni posebne filozofije. Če sem enkrat naredil pesem Sonce, ki je menda najboljša fank skladba, zakaj bi moral nekemu glasbenemu uredniku ali ljudem dokazovati, da to znam narediti? Zakaj bi moral narediti še enkrat kantripesem, če je Ta vlak ena večjih kantriuspešnic? Zakaj bi moral narediti še eno Ferrari polko, če je ena najpopularnejših turbo folk skladb? Zakaj bi moral narediti novo popskladbo, če je skladba Vsepovsod ljubezen ali pa Komar takšna, ki ji nič ne manjka? Zakaj bi se moral dokazovati glasbenemu uredniku, ko naredim skladbo Mi gremo pa na morje, da znam ustvarjati otroške skladbe, če je pa že to skladba, ki je preživela nekaj generacij mladine? Nimam težav, da bi moral nekomu nekaj dokazovati. Tudi v narodno-zabavni glasbi se nismo hoteli nikomur dokazovati. Naredil sem recimo skladbo S kitaro po stari Ljubljani in smo začutili, da deluje dobro v narodno-zabavni glasbi z orkestrom in smo ga posneli. In je postala najbolj predvajana inštrumenalna skladba – poleg Golice – pri nas. Edina razlika pri Čukih in mnogih drugih izvajalcih je, da si Čuki pač upamo nekaj narediti, drugi pa velikokrat ne. Nič hudega.

Velikokrat je tudi tako, da veliko popizvajalcev dela tudi otroške projekte. Ampak jim zelo redkim uspelo. Nam pa hvalabogu je. Tudi poglejmo, koliko drugih skupin je želelo narediti kaj v narodno-zabavnih vodah, pa tudi ni vsem uspelo. Ko smo šli mi v narodno-zabavno glasbo, so nam številni rekli, da bomo zdaj propadli. Ker je bila okoli leta 2000 ta glasba zelo podcenjena. Ampak zgodilo se je nasprotno – ta naš projekt je povlekel celo sceno za sabo. Danes ni nič nenavadnega, da Jan Plestenjak ali Nuša Derenda združita moči z narodno-zabavnimi ansambli ali pa da Big Foot Mama posname skladbo s Slaki. Pred 20 leti je bil to velik tabu, kot da bi se pogovarjali o spolnosti ob 13.35.

Ampak za nekatere je bil to eden glavnih naglavnih grehov, ki smo jih Čuki plačevali in jih še plačujemo v 'mainstream' medijih. Pa smo le naredili to, kar delajo vsi narodi, folk, v tem primeru narodno oz. narodno-zabavno glasbo, pripeljati do tega, da je to ena izmed normalnih glasbenih zvrsti. In da imaš to rad ali pa ne. Ni pa se je treba sramovati ali celo sovražiti. Glasbo, ki je v svetu edino zares prepoznavna s tega malega končka sveta. Tudi zato sem kar nekaj let ustvarjal televizijske oddaje, kot je Na zdravje!, ki je združevala glasbene zvrsti: od Slakov do Perota Lovšina in vse vmes. In bila je ena najbolj gledanih oddaj v Sloveniji. To so dejstva. Se pravi, ljudje, gledalci, poslušalci, niso tako zelo popredalčkani, kot bi nekateri radi prikazali.

V določenem obdobju ste na nastopih preigravali skladbo Cela ulica nori, celo večkrat kot skupina Kingston.
Zagotovo smo zaigrali tudi Bicikel večkrat kot Leteči potepuhi in marsikdaj kakšno skladbo od Big Foot Mame, kot so jo oni sami.

Zakaj ste jih?
Seveda imamo sami tako dolg repertoar svojih pesmi, da nam skladb drugih izvajalcev ne bi bilo treba igrati. Nam je pa to všeč. In še danes se iskreno razveselim vsake dobre slovenske skladbe. Je pa res, da to danes počnejo številni: igrajo skladbe drugih slovenskih izvajalcev. Hvala bogu, da je tako. Bolje kot izvajalci, ki cel večer igrajo samo tujo glasbo. Ampak nočem izpasti kot nestrpnež. Mi smo posneli priredbe od Avsenikov in Slakov. Iz spoštovanja do tega. Imamo zelo dobre odnose s slovenskimi izvajalci iz številnih glasbenih zvrsti. Smo ena izmed skupin, ki ni bila nikoli nikomur konkurenca. Zakaj ne? Ker menim, da je Čuke težko razumeti, še težje pa slediti. Ker skačemo iz enega projekta v drugega. Zakaj? Ker smo to mi. Hočemo narediti skladbe, na katero bomo tudi čez 20 let ponosni.

Kaj pa obratno? Kolikokrat ste slišali Krokodilčke ali podobne skladbe v izvedbi drugih popskupin?
Velikokrat.

So Kingstoni igrali skladbe Čukov?
Mislim, da so Komarja, Rdečo mašno. Tu ni težav. Veliko skupin igra našo glasbo in na tak način bo tudi naša glasba ostala.

Kako bi bilo, če bi danes še vedno ustvarjali skladbe, kot so Na licu bela solza, Pozdrav s planin …? Skladbe, za katere marsikdo ne ve, da so vaše.
To je bilo eno izmed obdobij skupine. To so bile popskladbe, ki so bile takrat nekaj posebnega. V obdobju usnjenih jaken in netov. Vem, ko smo prišli prvič na Televizijo Slovenija, leta 1989, ko so nas povabili s skladbo Na licu bela solza, so nas gledali kot sedmo čudo. Ampak nisem tak glasbenik, ki bi se sramoval kakšnega koraka v svoji karieri. Tudi če je recimo videospot za Ta vlak stal toliko, da si nisem upal povedati niti doma. Za dva dni smo hoteli najeti celo kompozicijo muzejskega vlaka, in ko smo prišli na Slovenske železnice s to idejo 22-letni mulčki, so nas samo čukasto gledali. Ampak smo dosegli tudi to in nastal je eden kultnih videospotov. Sodelovali smo tudi z Đurom v videospotu Kavbojci in Indijanci. Vedno smo dobili ljudi, ki so dali tudi za nas vse od sebe in so verjeli, da delamo nekaj finega, edinstvenega, izvirnega. Tudi če se je z leti pokazalo, da vse le ni bilo tako genialno.

Ste mogoče kdaj prešteli, koliko nastopov ste imeli največ v enem letu?
Nekaj čez 150 nastopov. Imeli smo jih že tudi po šest na dan. Kar tri leta sem delal po 120.000 kilometrov na leto. Samo po Sloveniji …

Kako zdržite ta tempo?
Uf, zame to ni težava. Uživam v tem. Je pa sčasoma to v zasedbi lahko razlika. Zato tudi v različnih ansamblih lahko pride do razhajanj. Meni je recimo 'fora', da se zapeljem do meje. Ko tečem na hrib in ko igram nogomet, to delam na polno. Obstajajo pa tudi člani v ansamblu, ki drugače gledajo na svet kot jaz. Priznam, da sem tudi sam v zadnjih letih začel bolj gledati na okolico in ljudi. Imam pa zelo veliko srečo, saj imam res krasne fante v skupini že vsa ta leta.

Obstaja pri Čukih sindrom večne mladosti? Spomnim se, kako ste ob izdaji skladbe Zvočnik na pločnik prišli oblečeni v najstniških oblačilih. Kaj ste želeli takrat sporočiti s tem?
Tisto je bila ulična skladba in takrat se nam je pridružil Jernej, zato smo se oblekli tako. To da smo se midva z Jernejem in Matjaž oblekli v najstniška oblačila. O. K. ... Ko pa smo dali Vinka na rolko, je bila 'fora' (smeh). Mi smo se sami s seboj sprijaznili, da uživamo in v prvi vrsti delamo za sebe. Že kot avtor vem, da bom idejo, če sam verjamem vanjo, tudi z veseljem izpeljal do konca. Nisem jezen na glasbene urednike, ki mi rečejo, da jim kakšna skladba ni všeč. Normalno. Ampak nam pa mora biti všeč. Drugače nima smisla.

Do zdaj se je izkazalo, da je bila velikokrat kakšna stvar kar vizionarska v primeru Čukov. Se pa sam zavedam svetovnega privilegija, ki ga kot avtor in kot čuk uživam. Veliko hodim po koncertih tako pri nas kot v tujini in spremljam glasbeno sceno in vem, da na svetovnem glasbenem prizorišču ne obstaja skupina, ki ji je dovoljeno, da lahko skače med tako različnimi žanri oziroma je tako žanrsko širok, kot smo mi. Od popa do narodno-zabavnih, celo otroških, fanka, kantrija, španskih ritmov ... In zdaj vem, da je za to treba pač nekako tudi plačati določeno ceno. Mi smo jo tako, da smo v določenem obdobju ostali na obrobju 'mainstream' medijev. Ampak veliko Slovencev je na naši strani. To se pa v vseh teh letih menda že vidi. In veseli me, da smo vsa ta leta v vrhu slovenske glasbene scene in lahko še po toliko letih ustvarjamo vseslovenske hite praktično na vseh področjih. Ni jih prav veliko takih glasbenikov, a ne?

Kakšen je občutek, ko otroci prepevajo Komarja, Kavbojce in Indijance?
Vem, na kaj ciljate. Ampak to res ni zloraba otrok skozi naša besedila. Ko sem ustvarjal skladbo Kavbojci in Indijanci se je pisalo leto 1996. Pred državnozborskimi volitvami. Bili smo na vrhuncu priljubljenosti. Imeli smo pet platinastih plošč zaporedoma. Vse, kar smo izdali, je bil hit. Veliko smo se pojavljali po televiziji. In razne politične stranke so nas začele obmetavati: če smo igrali na enem shodu, drugim ni bilo prav in tako naprej. Pred enimi volitvami smo igrali na skoraj 50 shodih raznih strank. In potem so oni začeli obsojati nas. Pa sem začel razlagati v medijih, naj nas ne mešajo v to. Mi igramo ljudem. Nikogar ne sprašujem, kakšne narodnosti je ali s kom spi. Ko sem v nekaj intervjujih to povedal, me niso jemali resno. Potem sem vzel naše osnovno poslanstvo – glasbo – in napisal Kavbojce in Indijance, ki je še danes po 22 letih žal vse preveč resnična. Ampak ne bom pisal še ene politične parodije. Tam sem povedal vse: "Eni beli, drugi rdeči, nič ni važn', sam' da 'mamo mir."

Če bi vas danes poklicala politična stranka s povabilom za igranje na njihovih dogodkih, bi se odzvali?
Seveda. Na začetku kariere smo imeli isto dilemo: ali delamo to ali ne? Potem se je zgodilo, da smo nekajkrat rekli ne, čez kakšen mesec pa smo recimo igrali na dobrodelnem koncertu, kjer je bilo 3.000 ljudi, in videli, da smo v resnici igrali za iste organizatorje in to še zastonj (smeh).

Razrešiva še eno večjih dilem v vaših besedilih: "V Zanzibarju že sonce zahaja, pri nas je še noč." Kaj je avtor – se pravi vi – s temi besedami želel povedati o svojem znanju zemljepisa?
Skladba Zanzibar je nastala leto in pol pred Kavbojci in Indijanci. To je bila odlična šola zame (smeh). Zemljepis sem seveda imel v osnovni šoli vedno pet. In tudi kar veliko hodim po svetu, tako da menda ja kdo ne misli, da gre za napako. Takrat sem napisal skladbo Zanzibar, v katero sem zapakiral stvar, za katero sem bil prepričan, da bodo vsi to nebulozo ugotovili, vendar pa bi me seveda v isti sapi vprašali, kaj sem s tem mislil povedati. Leta 1994 oz. 1995 je šla Slovenija precej v svojo smer – precej spremljam politično dogajanje –, ko so se pojavili zametki tajkunizacije. In sem pričakoval, da me bodo pri Zanzibarju vsi vprašali, kaj sem mislil v besedilu, in sem imel pripravljen odgovor: "To, da je Slovenija za Afriko in še in še sem imel pripravljeno." No, potem bi me vprašali, zakaj, in bi jim razložil. Ampak! Kaj se je zgodilo? Ta skladba je čez noč postala uspešnica in nihče se ni vprašal, zakaj je tako. To se je šele čez leta, ko je skladba postala na pol zimzelena. In takrat sem spoznal, da se v Sloveniji glasba posluša vse preveč površinsko. Pri naslednji skladbi Kavbojci in Indijanci sem povedal, kaj si mislim o politični situaciji veliko bolj neposredno. To je bila ena prvih tovrstnih šol.

Druga pa je bila?
Kavbojci in Indijanci, ki so jo takoj razumeli. Ko v Sloveniji rečeš: "Eni beli, drugi rdeči." To takoj polovico ljudi dvigne v zrak in se vprašajo, kaj avtor misli s tem.

Kako gledate na 30. obletnico? Na mejnik? Na nujno zlo?
Verjetno se bo slišalo neverjetno, ampak Čuki v 30 letih svoje kariere nismo imeli enega samostojnega koncerta, ki bi ga posnela Televizija Slovenija. Ljudje mislijo, da je drugače, ampak ni tako. Ko bo enega čuka enkrat na hitro stisnilo in bodo novinarji želeli v svoje prispevke vključiti naše posnetke s kakšnega koncerta, pa jih ne bo. Zato na ta koncert gledamo kot na poklon delu ljudem, ki so nam skozi leta pomagali, z nami odraščali, se ob naših pesmih zaljubljali in odljubljali, se rojevali, pa tudi umirali.

Ne želimo si postaviti spomenika, ampak želimo potegniti eno črto. Sam nisem ljubitelj osebnih niti drugih obletnic. To mi ni blizu. Šele pri 50 letih sem prvič praznoval rojstni dan tako, kot je treba. Meni se ne zdi noben dosežek, da tečejo leta. Čuki so – kakor koli pogledaš – ena najpopularnejših skupin v samostojni Sloveniji že po statistiki. Je pa stvar okusa, če pač komu nismo všeč, super, okusi so različni. In zdaj, ko se malo ukvarjamo s svojo preteklostjo in delom, ki smo ga v teh letih opravili, lahko zares z veseljem tudi komu rečem, poglej tole pa le ni 'hec'. Pa ne govorimo le o številnih nagradah, hitih nastopih. Delo, ki bo za nami ostalo, je kar impresivno, to se pa zdaj že da slutiti.

Tudi poglejmo, koliko drugih skupin je želelo narediti kaj v narodno-zabavnih vodah, pa tudi ni vsem uspelo. Ko smo šli mi v narodno-zabavno glasbo, so nam številni rekli, da bomo zdaj propadli. Ker je bila okoli leta 2000 ta glasba zelo podcenjena. Ampak zgodilo se je nasprotno – ta naš projekt je povlekel celo sceno za sabo. Danes ni nič nenavadnega, da Jan Plestenjak ali Nuša Derenda združita moči z narodno-zabavnimi ansambli ali pa da Big Foot Mama posname skladbo s Slaki. Pred 20 leti je bil to velik tabu, kot da bi se pogovarjali o spolnosti ob 13.35.Ampak za nekatere je bil to eden glavnih naglavnih grehov, ki smo jih Čuki plačevali in jih še plačujemo v 'mainstream' medijih. Pa smo le naredili to, kar delajo vsi narodi, folk, v tem primeru narodno oz. narodno-zabavno glasbo, pripeljati do tega, da je to ena izmed normalnih glasbenih zvrsti. In da imaš to rad ali pa ne. Ni pa se je treba sramovati ali pa celo sovražiti.

Čuki in podobni glasbeniki so bili veliko let med najbolj predvajanimi izvajalci na Valu 202, potem pa je nekdo v trenutku rekel, da isti posnetki, kar naenkrat niso več primerni za nacionalno radijsko postajo. Pa to se seveda ni zgodilo samo nam. Neki priznani glasbenik je zadnjič rekel, da je to glasbeni genocid. To se v Sloveniji seveda ni zgodilo zgolj Čukom. Zdaj se podobno dogaja tudi na drugih radijskih postajah nacionalnih radijskih postaj, recimo na Radiu Maribor, Radiu Koper ... Nekdo enostavno reče: "Mi pa ne vrtimo Kingstonov, Nuše Derenda, Dejana Vunjaka, Adija Smolarja ..." Ne glede na to, kakšno skladbo ti posnameš. Se vam to zdi v redu? V bistvu te izvajalce lahko slišite le pri čestitkah, ko ljudje plačajo za to. Ampak ti ljudje že tako plačujejo tudi RTV-naročnino. Do teh skladb pa v resnici ne pridejo. Pa si upam ugibati, da je ljubiteljev ohoho odstotkov Slovencev. Samo poglejte, kateri glasbeniki imajo največ nastopov.

Če obžalujem, da sem se v določenem trenutku postavil na stran avtorjev? Ne. SAZAS sam po sebi ni nič slabega. Tovrstne organizacije obstajajo po vsem svetu. Narobe je samo to, da smo v državi, kjer sama država ne ve, kaj je njeno delo. Državne institucije ne vedo, da bi morale skrbeti za avtorsko zaščito. To je intelektualna lastnina naroda. Če v to ne vlagaš, če ljudje v tem ne prepoznajo določenega potenciala, se nikoli ne bodo resno ukvarjali s tem. Ampak kaj ti pomaga, če je v Sloveniji statistično dokazano, da je iz dneva v dan manj slovenske glasbe. Kar se mi zdi popolnoma logično. Sem eden redkih, ki sem že vnaprej predvidel, da se bo to zgodilo. Ampak najlažje je samo opazovati od strani, tožiti in nič narediti ali se pa ne izpostaviti. Seveda pa kdor se izpostavi, jo dobi po "buči".

Do zdaj se je izkazalo, da je bila velikokrat kakšna stvar kar vizionarska v primeru Čukov. Se pa sam zavedam svetovnega privilegija, ki ga kot avtor in kot čuk uživam. Veliko hodim po koncertih tako pri nas kot v tujini in spremljam glasbeno sceno in vem, da na svetovnem glasbenem prizorišču ne obstaja skupina, ki ji je dovoljeno, da lahko skače med tako različnimi žanri oziroma je tako žanrsko široka, kot smo mi. Od popa do narodno-zabavnih, celo otroških, fanka, kantrija, španskih ritmov ... In zdaj vem, da je za to treba pač nekako tudi plačati določeno ceno. Mi smo jo tako, da smo v določenem obdobju ostali na obrobju 'mainstream' medijev. Ampak veliko Slovencev je na naši strani.

Če v Sloveniji lahko živi – govorim na pamet – tisoč tesarjev, tisoč polagalcev ploščic, dvajset tisoč državnih uradnikov, 10 tisoč računalničarjev, zakaj ne bi moglo v Sloveniji še sto ali vsaj 50 avtorjev? Samo od tega dela. Samo iskal sem odgovor, ali lahko čim več ljudi, ki se noč in dan ukvarjajo z glasbo, od tega preživi? Lahko živiš od intelektualnega dela, če vsi prepevajo tvoje pesmi? Par let jih je nekaj lahko. Ampak jaz zdaj že nekaj časa nimam nič več s tem. Dokazali pa smo, da se marsikaj da. Ni pa to moje življenjsko poslanstvo. Birokracija in podobne stvari niso zame. Se mi pa recimo zdi grozno za en narod, da se mora recimo en Dejvi Hruševar pri svojih letih boriti za svojo osnovno eksistenco, pa je napisal uspešnice, ki jih poje ves narod. A ni to grozno? Kako bodo verjeli mladi, da je dobro vložiti ves svoj čas in denar v sanje, v vrhunsko opremo, izobraževanja ...?