Z novo iskro po nastopanju (pa četudi je v ozadju morda motivacija le finančna) je na odprtju festivala Outlook držala v šahu poln puljski amfiteater zgolj z glasom.

Hillova je začela evropski del svoje povratne turneje le dobri dve uri vožnje stran od Ljubljane, in sicer enajst mesecev po predčasni izpustitvi iz zapora, ki ga je v roku 24 ur kronala z izdajo novega singla. Ob podrobnejšem pogledu v zgodovino je nastop prišel 16 let od izdaje prvega samostojnega albuma - s katerim je v 90. letih prejšnjega stoletja pomagala zapolniti vrzel med hiphopom 'mainstreamom' - ter 22 let od ustanovitve enega najbolj udarnih hiphoperskih triov v zgodovini skupaj z raperjem Prasom Michelom in njegovim bratrancem Wyclefom Jeanom - bolje znanim kot Fugees.

Enigmatični lik popularne kulture, v katerega se je razvila na začetku novega tisočletja, ko se je enostavno umaknila iz javnega življenja, kjer je veljala za mednarodno superzvezdnico in ikono hiphopa (na primer revija Time je v 90. letih prejšnjega stoletja na naslovnici objavila zgolj 17 temnopoltih osebnosti, ena izmed njih je bila tudi takrat 23-letna Hillova), je pri 39 letih na odru še vedno videti kot glavni zadetek na loteriji.

Strelja rime hitreje kot v zvočnih zapisih, njen čustven soulovski glas pa je še zrelejši, malo bolj raskav, kar ga dela še bolj izrazitega. Edina opazna razlika je, da danes spreminja vse, česar se loti, v zlato samo zato, ker ji to dopuščajo oboževalci.

Štirideset minut po tem, ko so obiskovalci Outlooka, med katerimi so poleg hrvaških obiskovalcev prevladovali predvsem Angleži, znova oživeli - ironično ob glasbi iz matrice - po precej zahtevnih kompozicijah chillout reggaeja v izvedbi Andrewa Ashonga in še prej Fatime - je dvajset minut do enih zjutraj v Pulju završalo ob vprašanju povezovalca večera: "Ste pripravljeni na Ms. Hill?"

V ospredje je stopila bela funkovska kitara, klaviature so narekovale tempo, ki sta jim sledila baskitara in bobni v ozadju. Iz zaodrja pa se je oglasil glas Hillove: "Hrvaška! A veste, kaj pravijo o meni, da sem uporniška in da sem pustolovska." Besede so se spremenile v pesem Soul Rebel, ki jo je deloma odpela kar v zaodrju. Da, lastnica enega izmed najbolj izrazitih glasov v svetu glasbe danes začenja svoj slabi dve uri trajajoč repertoar s priredbo Boba Marleyja & The Wailers.

Niz uspešnic na drugačen način
Njen repertoar sloni na štirih podpornih stebrih: uspešnic s prvenca, akustičnih mojstrovin, ki jih je v živo predstavila leta 2002 v oddaji MTV Unplugged, uspešnic Fugees in priredb uspešnic njenega nikoli uradnega zeta Boba Marleyja (njegovega sina Rohana je v javnosti večkrat predstavljala kot njenega moža, a uradno naj ne bi bila nikoli poročena, skupaj pa imata pet otrok). Novega materiala, ki ga je deloma naznanila s singlom Consumerism, kjer se v slogu MC-jevke sooči predvsem s težavami sodobne družbe, ni v repertoarju. Prav tako Hrvaška ni slišala njene izvedbe Black Range, ki jo je izdala v podporo dogodkom v mestu Ferguson pred tedni.

Toda v nobenem trenutku se ne spusti v šablonaste okvirje avdiozapisov, ki so pristali na nosilcih zvoka. Mojstrsko, včasih celo preprosto, producirane skladbe z albuma The Miseducation of Lauryn Hill so v živo že skoraj aranžersko prenasičene kombinacije reggae ritmov, ki se spogledujejo z rockom, soulom, fankom in hiphopom.

Za Hillovo danes najbolj velja stavek, ki ga je izrekla v MTV-jevi oddaji Unplugged: "Ljudje želijo fantazijo, ampak potrebujejo realnost. Upokojila sem se od fantazije." In njena realnost je danes kaos. Kaos, ki ga izkazuje tudi z načinom glasbenega izražanja, ko se sprehaja po nostalgičnih stopinjah duha svoje preteklosti. Kar je precejšnja sprememba, če upoštevamo, da gre za izvajalko, ki so ji peli ovacije, ker je v hiphop vnesla delček topline s skladbami, kot je To Zion, v katerem je strnila svojo brezpogojno ljubezen do še nerojenega sina in razglabljala o žrtvah, ki jih je zahtevala njena kariera ter razkrila svoje propadle zveze v skladbi Ex-Factor, hkrati pa je pridigala o emancipaciji in veri.

Negotovi začetek krojile težave z ozvočenjem
Vratolomni tempo, ki ga je začela z mešanico Soul Rebel in Killing Me Softly v reggaejevski različici, kjer je njenega kitarista metalo iz ene na drugo stran odra, ter ogrelo neutrudno trojico spremljevalnih pevk, je bila le napoved, da Hillova ni prišla na karaoke. Pesem Everything is Everything je po uvodnem prednjačenju klaviatur zamenjala s hitrim in agresivnim podajanje rim ter se prelevila v svojevrstno različico cerkvenega rocka. Krila samozavesti so ji lomile le tehnične težave, zaradi katerih je prvih nekaj skladb nervozno pogledovala proti tonskemu mojstru in pred skladbo Final Hour celo odšla z odra do njega na krajši posvet.

A četudi so bile prav vse skladbe prearanžirane, kjer je lahko za trenutek obiskovalec celo pomislil, da gre za površno hitenje čez "še en nastop", je Hillova te misli uničevala z vokalnimi interpretacijami. V sam koncept festivala Outlook, kjer so obiskovalci komaj čakali, da so lahko poskočili na kakšen znan "beat" že med čakanjem na njen nastop (ko so ponoreli na Jesus Walks Kanyeja Westa ter Still D.R.E. Snoop Dogga in Dr. Dreja), je bil hitropotezni reggae-neosoul-hiphop idealna kombinacija.

Šov vokalnih zmožnosti
Ponavljanje "You might win some but you just lost one" je pri rapersko usmerjenem Lost Ones iz njenih ust ob pomoči spremljevalnega MC-ja spremenilo amfiteater v kolektivno hiphop seanso. Po drugi strani pa so samo pravilno odigrani začetni riffi To Zion (brez prehitevanj) v minimalizmu spravili veliko odobravanje občinstva, kar je podžgalo Hillovo, da so na koncu vložki "Marching!" variirali od reggae vokala do soulovskih, že skoraj trpečih, višav. A to le minute za tem, ko je skoraj v tišini izmenjevala verze s spremljevalnimi vokalistkami in se z njimi merila, kdo bo iz sebe iztisnil bolj šepetajoči vokal.

V nobenem trenutku pa ni pustila, da bi se njen glas podredil inštrumentalni zasedbi. Na primer Ex-Factor, ki ga je posvetila vsem ženskam (ki so zavzele prve vrste pod odrom), je kljub hitrejšemu ritmu sama odpela počasi. Zvok kitare se je dvignil, ko se je razživel, ga je prekinila z glasnim krikom in v naslednji sekundi pozvala: "Pst!" Spremljevalne pevke so znova vzpostavile tempo, ona pa se je spustila v ekspresionizem s ponovitvami "Cry, cry, cry, cry ... for me, cry for me ..."

Torej je še vedno blizu filozofiji izpred dvanajstih let, ko je v MTV Unplugged razlagala: "Nimam se več za izvajalko, delim glasbo, ki jo ustvarjam. Ampak če se ustavim ali dobim potrebo, da 18-krat ponovim 'baby, baby, baby', bom to storila." Koncert, kjer ni šlo nič po pričakovanjih, je umirila z akustičnim setom s skladbami z albuma MTV Unplugged 2.0, kjer je zaživela njena soulovska stran ob Mr Intentional in Oh Jerusalem.

Fugees in Marley za konec
"Hrvaška, nekdo mi je rekel, da imamo tu oboževalce Fugees. Dajmo to preverit," se je zadrla po mirnejšem sklopu in povzročila norijo s tako znanimi rimami, kot so "Another MC lose his life tonight" iz skladbe Zealots, "How Many Mic's Do We Rip on the Daily Say Me Say Many Moni Say me say manymanymany" iz skladbe How Many Mics. Vrhunec večera sta predstavljali klasiki Ready or Not in Killing Me Softly (seveda prearanžirani), ko je celotna arena sodelovala ob "One time! Two time!". V zameno pa dobili enega izmed najbolj ekspresivnih melodičnih vložkov Hillove pred zadnjim refrenom.

Že na splošno reggaejevsko navdihnjen nastop je sklenila z venčkom Marleyjevih skladb, ampak za slovo se je priklonila občinstvu s svojo Doo Wop (That Thing), kjer se je merila z didžejem za njo, kdo bolj doživeto 'scratcha' - njen vokal ali vinilna plošča.

Novo - še nenapisano - poglavje
Kljub vzponom in padcem Hillova ostaja edinstvena in brezkompromisna, ko se cela serija mlajših posnemovalk za pozornost - ki jo sama dobiva samo na račun vokala in talenta -, uklanja zahtevam industrije po obupnih poskusih, da bi prodajali glasbo na račun golote in trikov, kot je 'twerkanje'. Z vrnitvijo na odre je začela uresničevati le del pogodbe z založbo Sony, ki je tudi del rešitve za njeno finančno krizo. Le drugi del - torej izdaja novega albuma po več kot 14 letih - pa bo dal odgovor o dolgoročnosti obstoja Lauryn Hill med novimi generacijami poslušalcev, ki jo morda zgolj poznajo po vlogi v filmu Sestre pojejo 2.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate spodaj.