Soavtor skladb, kot so Hvala za vijolice, Iskrice ... Gregor Stermecki se predstavlja kot Brodolomec na istoimenskem avdioizdelku. Foto: Jure Plešec
Soavtor skladb, kot so Hvala za vijolice, Iskrice ... Gregor Stermecki se predstavlja kot Brodolomec na istoimenskem avdioizdelku. Foto: Jure Plešec
Za svoj prvenec je Stermecki napisal vsa besedila in glasbo. Njegova soproga Maja Pihler Stermecki - Bilbi mu je priskočila na pomoč pri spremljevalnih vokalih in tolkalih ter aranžmaju. Foto: Jure Plešec

Maribor pa je vedno veljal za drugi Liverpool, toda nekje med Liverpoolom in Gradcem se je zgodilo nekaj, kar si ne znam prestavljati. Meja. Zdi se mi, da je zdaj vse malo pomešano. Ampak v mojih časih, ko sem bil srednješolec, si moral biti roker. Poslušala se je rockglasba in je tudi res, da se zdaj vrača mariborski rock. Imamo klube in mariborske skupine, ki so odlične. Je pa zanimivo, da je študentska populacija hodi na koncert ansamblov Gadi in na Big Foot Mamo. To mi je nepredstavljivo.

false
Stermecki je znan po sodelovanjih s svojo ženo Majo Pihler Stermecki, ki jo bolje poznamo po vzdevku Bilbi, ustvarjanje za Severo Gjurin, skupino Patetico, mariborsko skupino allstar Papir ali za več kot desetletje stara ustvarjanja v dvojcu Libido. Foto: BoBo

Moški misli, da ve, kako bodo besede zvenele iz ženskih ust. Ampak vedno, ko napišem besedilo za pevko, dobi čisto drugo dimenzijo. Tega sem se moral priučiti. Moj učitelj pa je bil Rok Vilčnik. On prav uživa v tem. Občudujem ga, kako lahko pove besedilo za žensko, ki takšno tudi izpade. Ampak zelo rad se igram z vlogami. Veliko razmišljam o liku že med samim pisanjem, tako da se zdijo verodostojne.

Bilbi
Pri ustvarjanju albuma je imel največ težav z usklajevanjem časa, saj je med načrtovanjem novega albuma Bilbi vrinil svoj solo projekt. Foto: BoBo
Bilbi. Foto: Jani Ugrin
Pri Brodolomcu mu je Bilbi pomagala pri aranžmajih in Peter Dekleva s končno produkcijo. Foto: Jani Ugrin

Res sem zagovornik minimalizma, toda ne za vsako ceno. Pri minimalizmu se lahko poudari melanholija. Hkrati pa sem zagovornik tega, da vsak inštrument odigra točno določeno vlogo – da ne nasoliš v skladbo milijon not, ki so nepomembno. Ne igrajo več v korist glasbe, ampak ji že škodujejo.

Za album Brodolomec je Stermecki povedal, da gre za lirično izpoved sodobnega človeka, čigar barka življenja se zlomi pod težo in vse bolj hitrim ritmom modernega sveta. Izgubljen na samotnem otoku kuje svojo "brodolomsko poezijo" in premišljuje o smislu in nesmislih bivanja. Foto: Jure Plešec

Vsak album je tvoja nova postaja oz. otrok. Želim pokazati še en del svojega avtorstva. Tu je moj pogled na minimalistično glasbo, ki mi je zelo všeč. Sem zelo velik oboževalec Kings of Convenience. Nimam nobenih pretiranih ambicij z albumom, bom pa zelo vesel, da pride do ljudi. Za to je glasba – da jo ljudje slišijo. Nisem eden tistih umetnikov - čeprav sovražim to besedo -, ki menijo, da je dovolj, če ustvarjaš v svoji sobi.

false
Izid prvenca Brodolomec je napovedal s singlom Reklame stran. O skladbi je povedal: "Življenje postaja majhen ekran, v katerem se družimo in preko katerega nekritično reklamiramo svojo zasebnost. Živimo in dojemamo se večinoma samo še prek spleta, ki je poln t. i. sebkov, neonskih nasmehov in praznih pogledov. Napredka zagotovo ne moremo ustaviti, lahko pa se za trenutek ustavimo sami, zamenjamo ekran telefona ali računalnika za kaj drugega in si privoščimo kak dan ‘brez reklam’." Foto: Jure Plešec

Še več: sam se je preimenoval v Brodolomca. "Zdelo se mi je prav, da se umaknem od svojega imena. Sem pa hotel tudi povedati, da se včasih počutim kot brodolomec, ker ne sledim vsem spremembam v svetu. Ne sledim jim," je pojasnil za MMC.

Devet skladb, ki so se "valjale" po predalih in na računalniku, je spravil k življenju. Na albumu se tako predstavi kot avtor glasbe in besedil, hkrati pa tudi vse skladbe odpoje sam. Hodi po meji med melanholijo in življenjskimi prigodami. Hkrati pa išče ravnotežje v svetu, kjer deluje kot glasbeni ustvarjalec in kot glasbeni urednik na Radiu Maribor.

Pogovor si lahko preberete spodaj.


Gregor, lahko bi bili Ali Enov Stremetzsky, pa ste se odločili za Brodolomca. Zakaj takšna izbira vzdevka?
Lahko bi bil. Ta skladba je precej spremljala, čeprav ni moja. Bil sem najstnik, ko jo je Ali En izdal in sem jo znal celo zarepati na pamet. Spomnim se, da sem skladbo igral s kitaro ob tabornih ognjih. Mimogrede: pesmica je napisana za mojega bratranca Andreja.
Takrat me je to zabavalo. Mislim, da je moj oče klical Andrejevo mamo, da obstaja skladba, ki je posvečena njenemu sinu. In zdelo se mu je lepo, toda ni poznal njene vsebine (smeh). In sem mu samo rekel: "Ati, ne delaj tega." Velikokrat me še danes vprašajo, ali sem jaz ta Stermecki iz skladbe, ampak jih razočaram. Sem pa pred kratkim končno spoznal Andreja. Prišel je v Cankarjev dom, kjer sva imela z Bilbi koncert ob izidu albuma. In moram priznati, da je super človek.

Umetniško ime je bilo položeno na pladnju …
Lahko bi bili Stermetzsky Stermetzsky (smeh).

Ime Brodolomec je vaš odgovor na čas, v katerem živimo – kjer je toliko nepomembnih informacij, ki nas napolnijo z neskončno praznino. Toda zakaj ravno izbira te besede kot sinonim za vaše nezadovoljstvo nad svetom, v katerem živimo?
Ni blazne filozofije za tem – rekel sem, da ne bom Gregor Stermecki, ker se tako podpisujem pod druge skladbe. Ko sem začel iskati material, ki je pozneje pristal na albumu, se mi je zdela dobra primerjava z brodolomcem. Tokrat sem delal sam aražmaje, glasbo in besedilo – med ustvarjanjem, sem bil brodolomec v svoji sobi. Zdelo se mi je prav, da se umaknem od svojega imena. Sem pa hotel tudi povedati, da se včasih počutim kot brodolomec, ker ne sledim vsem spremembam v svetu. Ne sledim jim. Nočem zveneti učiteljsko, toda ne razumem popolnoma tega sveta. Primerjava se mi zdi dobra, ker se počutim malo izgubljen. In ko se mi zdi, da se neka stvar obrne na bolje, se pokaže, da je slabše. Ko se pojavi neki nov obraz, za katerega misliš, da bo prinesel spremembo, se izkaže drugače.

Če citiram delček vaše skladbe: "Lepo si prišla v to življenje. Nikoli ne boš del mene." Ste po definiciji melanholik?
Navdih za svoje pisanje že celo življenje črpam iz svoje melanholije. Zdi se mi vedno močnejša in vedno bolj se odraža v meni. Ves čas imam občutek, da ne morem nadzirati tega sveta – kaj šele svojega osebnega prostora. Imam občutek, da se ne moremo nadzirati in da ne moremo biti za vse odgovorni - po drugi strani pa nas silijo, da smo.

Nekatera besedila, kot je Reklame stran, so takšna, ki bi jih lahko zapela tudi kakšna pevka. Niso vezana na spol. Se lažje vživite v žensko vlogo? Je sploh kakšna razlika pri pisanju?
Težava je v tem, ker je moških izvajalcev manj na sceni kot ženskih. Po drugi strani pa so moški izvajalci tudi avtorji po navadi. In to dobri. Bil sem primoran, da se vživim v žensko vlogo (smeh). In to se mi zdi zelo zanimivo. Moški misli, da ve, kako bodo besede zvenele iz ženskih ust. Ampak vedno, ko napišem besedilo za pevko, dobi čisto drugo dimenzijo. Tega sem se moral priučiti. Moj učitelj pa je bil Rok Vilčnik. On prav uživa v tem. Občudujem ga, kako lahko pove besedilo za žensko, ki takšno tudi izpade. Ampak zelo rad se igram z vlogami. Veliko razmišljam o liku že med samim pisanjem, tako da se zdijo verodostojne.

Kateri del v besedilu Hvala za vijolice je vaš?
"Ta tvoja žena mi je že prijatel'ca. Ne vem, če ne bom ti kar vse povedala …" Potem pa sva z Majo potrebovala refren. Nekega dne je prišla domov iz tujine in sem ji rekel, da hočem, da se za nekaj zahvaljujemo. In je rekla: "Seveda, za vijolice." In sem bil navdušen nad stavkom. Bil sem prepričan, da ne potrebujeva nič drugega. Imela sva sicer veliko več besedila, ampak sva ga morala zreducirati.

Komplimente "Grega, s tabo bilo je res mega« v skladbi Iskrice, ste si napisali sami?
Ne (smeh). Ta del je napisala Maja. Sam večino skladb napišem v zelo neprimernih trenutkih – ko se mi kam mudi, pred sestanki, med sestanki … Iskrice so nastale, ko me je obiskala nekdanja sošolka, s katero sva še vedno prijatelja in je bil zelo kratek obisk. Končal se je pri vhodnih vratih. Maja me je vprašala, kdo je bil. In sem ji samo rekel: "Vse je v redu šlo, samo iskrice ni blo."

A vam ni bilo dovolj, da ste bili prvi steber obrambe za Bilbi? Ali ste globoko v sebi trpeli, ker je bila v ospredju Maja oz. Bilbi?
Globoko v sebi sploh nisem trpel. Raje sem človek v ozadju in tudi Brodolomec ni projekt, ki je namenjen, da z njim razprodamo Križanke. Je srčen projekt. Zdaj, ko sem sprejel vlogo vokalista, ne znam niti pojasniti, zakaj. Maja je rekla, da je zelo hitro prišla druga puberteta. To je njena teorija (smeh). Mene pa so preprosto prepričale skladbe, ki so se valjale po računalniku. Na večini demoposnetkov odpojem sam in sem si rekel, da enkrat pa moram skladbe tudi sam dokončati. Namreč takoj, ko daš skladbo nekomu drugemu, ta ni več tvoja. Pri Brodolomcu pa slišim na radijskih postajah sebe, in to me zabava.

Najstarejša skladba, ki je pristala na albumu, je Klovn. Kakšna je zgodba za njo?
Ko sem napisal to skladbo, mi je prirasla k srcu, toda nikoli je nisem nikomur ponudil. Verjetno zaradi osebne note: "Rad bi bil vesel kot klovn." Tu je spet poudarjena moja melanholija. Skladba je nastala ob koncu mojega študija, ko sem se ukvarjal z večnimi vprašanji študentov kompozicije: "Zakaj sploh ta študij? Študij, ki ne pomeni nič." Skladbo sem skrival. Nihče je ni slišal, razen nekaj mojih najtesnejših prijateljev. Vesel sem, da je pristala na albumu. To je moj pogled na kantavtorstvo. Kantavtorstvo, za katerega je dovolj kitara, vokal, morda kakšen spremljevalni vokal.

Je kitara primerna za kakršno koli spremljavo?
Kitara je vedno dovolj za dobro skladbo. Ko imaš slabšo – kar je večina – sam imam 99 odstotkov takšnih, ki se valjajo po računalniku -, pa potrebuješ nekaj več.

Kako se ljubitelj demoposnetkov znajde v "overproduced" družbi?
Meni je to najtežje. Demo ni samo zapis tvoje ideje, ampak zapis časa ob nastanku skladbe, in to je tista čarovnija. Vsi imamo občutek, da je "overproducing" nujen. Toda vedno več je izvajalcev, ki stremijo k mišljenju, da je manj več. Tudi glasba, ki zveni nesproducirana, je zelo dobro sproducirana. Zame je najlepša naloga, kako na albumu ohraniti občutek demoposnetka – kako in zakaj je skladba nastala.

Ste zagovornik minimalizma za vsako ceno?
Res sem zagovornik minimalizma, toda ne za vsako ceno. Pri minimalizmu se lahko poudari melanholija. Hkrati pa sem zagovornik tega, da vsak inštrument odigra točno določeno vlogo – da ne nasoliš v skladbo milijon not, ki so nepomembno. Ne igrajo več v korist glasbe, ampak ji že škodujejo.

Če se malce vrneva na skladbo Reklame stran – zanimiva predispozicija, glede na to, da živimo v času, ko se nova glasba še najbolje "prime" med poslušalci prek oglasnih sporočil – kot njihova kulisa. Torej – če so bili nekoč oglasi sredstvo za podaljševanje življenjske dobe skladb, so zdaj platforma za njihovo promocijo. Kakšen je vaš pogled na to?
Težko rečem , kaj je dobro za pesem in kaj ni. Ampak verjetno ni fajn, da ljudje, ko slišijo tvojo pesem, najprej pomislijo na novi mehčalec … Je pa res, da se reklama za mehčalec večkrat pojavi na televiziji, kot pa bi se skladba zavrtela na radiu. Tako da očitno prihaja, do neke bizarne simbioze med reklamo in skladbo. Kaj pa vem, slabo sledim novim promocijskim trikom.

Bilbi je v enem izmed intervjuju izjavila, da mulci sploh ne poslušajo več slovenske glasbe. Kot glasbeni urednik in izvajalec imate pogled iz obeh vidikov. Kaj je šlo narobe?
Nočem izpasti učiteljsko, toda ko smo bili mulci, smo glasbo raziskovali, čeprav ni bilo YouTuba. Imeli smo dosti manjšo izbiro, ampak smo izbrali izbrano. Šli smo v trgovine z zgoščenkami, kjer smo se ustavili in tam smo imeli obrede. Spomnim se, kako sem iskal Bramsovo prvo simfonijo v izvedbi Berlinske filharmonije ... In pri mlajših generacijah je tako, da živijo v potrošniški družbi: vzamejo, kar jim je ponujeno. In vemo, kako nastane ponudba.

Z algoritmi.
Tako. Glasba je postala prav to – algoritem. Če mladoletnik naleti na glasbo, jo bo vzel. Toda zgodi se, da jih najde glasba, ki jo veliko založbe že kar vsiljujejo. Saj slovenski mladi rod posluša slovensko glasbo. Takšen fenomen so Mi2. Toda za skupino je več kot dvajset let dela in garanja. Potem pa je tudi še drugi vidik, ki me zelo žalosti: tudi, ko imam kakšen intervju, mi mlajše skupine rečejo, da se v slovenščini ne da izražati. Vprašam jih, kako potem izpovedujejo čustva, ampak potem seveda povedo, da v slovenščini. Res je, da morda kakšnemu glasbeniku lepše zveni skladba v angleškem jeziku, toda le redki se vprašajo, kako zveni Angležu slovenska angleščina. Žal so zelo vsakdanja besedila.

Kaj je cilj Brodolomca – samo izpolnjevanje osebnega cilja?
Vsak album je tvoja nova postaja oz. otrok. Želim pokazati še en del svojega avtorstva. Tu je moj pogled na minimalistično glasbo, ki mi je zelo všeč. Sem zelo velik oboževalec Kings of Convenience. Nimam nobenih pretiranih ambicij z albumom, bom pa zelo vesel, da pride do ljudi. Za to je glasba – da jo ljudje slišijo. Nisem en tistih umetnikov - čeprav sovražim to besedo -, ki menijo, da je dovolj, če ustvarjaš v svoji sobi. Upam, da bo Brodolomec prišel med prave ljudi.

Moramo omeniti še en dejavnik pri tem albumu, in sicer Petra Deklevo. Kaj je vaju povezalo?
On ima naivni pristop do popa in zelo se strinjava, kaj pomeni ta beseda. Je ena najtežjih disciplin v tekmovanju – če lahko tako imenujemo to glasbeno juho. On ima to moč, da v mojo zmes doda sladkorčke – naj bo to zvok piščali, drugače odigrane kitare ... Ne poznam glasbenika, ki je tega sposoben v tem trenutku. In na zelo podoben način doživljava definicijo popglasbo – veva, kje so meje.

Če bi bil pop smučarska disciplina, katera bi bila pri nas?
Mislim, da je slovenski pop kot slalom po Pohorju navzdol. Nikoli ne veš, ali bo dež, ali bo tekma odpadla, ali sploh ne bo drugega teka. Vedno moraš biti pripravljen na vse in nikoli ne veš, kdaj bo tvoj trenutek. Toda, ko je, ga moraš svinjsko dobro izkoristiti. Ravno to je zanimivo pri popu. Sam ga obožujem in me žalosti, da ima v Sloveniji malce negativni prizvok. Mi dajemo v pop vso glasbo, ki je poslušljiva.

Da vas razsvetlim: imamo melodični pop, sredinski pop in tudi primorski pop.
Ne poznam sredinskega, melodičnega poznam zelo dobro (smeh). Všeč mi je izraz primorski pop. Zdi se mi, da so Primorci daleč največji rokerji. Naveza žal pokojnega Kocijančiča in Mefa je vredna za šolske učbenike. Onadva sta ustvarila neverjetno paleto uspešnic. Ne razumem pa oznake melodični pop – kakšno je njegovo nasprotje? Sploh ne vem, kdo spada vanj.

Če izpostaviva samo eno značilnost primorskega popa – na Primorskem ni nikoli prišla v ospredje harmonika. Oni so imeli diskoteke, kjer so bili v ospredju zgolj rokerji. Kako pa se je to razvijajo na Štajerskem?
Na Primorskem so hoteli pred pol leta ali letom dni narediti narodno-zabavni dogodek, toda vstopnic enostavno niso prodali. Ljudi tam to ne zanima v takšni meri. Maribor pa je vedno veljal za drugi Liverpool, toda nekje med Liverpoolom in Gradcem se je zgodilo nekaj, česar si ne znam prestavljati. Meja. Zdi se mi, da je zdaj vse malo pomešano. Ampak v mojih časih, ko sem bil srednješolec, si moral biti roker. Poslušala se je rockglasba in je tudi res, da se zdaj vrača mariborski rock. Imamo klube in mariborske skupine, ki so odlične. Je pa zanimivo, da je študentska populacija hodi na koncert ansamblov Gadi in na Big Foot Mamo. To mi je nepredstavljivo.

Tudi v svojem času so Čuki večkrat zaigrali Cela ulica nori kot Kingstoni.
Res je. Tudi Vijolice mislim, da sva midva najmanjkrat zaigrala od drugih, ki jih preigravajo.

Maribor pa je vedno veljal za drugi Liverpool, toda nekje med Liverpoolom in Gradcem se je zgodilo nekaj, kar si ne znam prestavljati. Meja. Zdi se mi, da je zdaj vse malo pomešano. Ampak v mojih časih, ko sem bil srednješolec, si moral biti roker. Poslušala se je rockglasba in je tudi res, da se zdaj vrača mariborski rock. Imamo klube in mariborske skupine, ki so odlične. Je pa zanimivo, da je študentska populacija hodi na koncert ansamblov Gadi in na Big Foot Mamo. To mi je nepredstavljivo.

Moški misli, da ve, kako bodo besede zvenele iz ženskih ust. Ampak vedno, ko napišem besedilo za pevko, dobi čisto drugo dimenzijo. Tega sem se moral priučiti. Moj učitelj pa je bil Rok Vilčnik. On prav uživa v tem. Občudujem ga, kako lahko pove besedilo za žensko, ki takšno tudi izpade. Ampak zelo rad se igram z vlogami. Veliko razmišljam o liku že med samim pisanjem, tako da se zdijo verodostojne.

Res sem zagovornik minimalizma, toda ne za vsako ceno. Pri minimalizmu se lahko poudari melanholija. Hkrati pa sem zagovornik tega, da vsak inštrument odigra točno določeno vlogo – da ne nasoliš v skladbo milijon not, ki so nepomembno. Ne igrajo več v korist glasbe, ampak ji že škodujejo.

Vsak album je tvoja nova postaja oz. otrok. Želim pokazati še en del svojega avtorstva. Tu je moj pogled na minimalistično glasbo, ki mi je zelo všeč. Sem zelo velik oboževalec Kings of Convenience. Nimam nobenih pretiranih ambicij z albumom, bom pa zelo vesel, da pride do ljudi. Za to je glasba – da jo ljudje slišijo. Nisem eden tistih umetnikov - čeprav sovražim to besedo -, ki menijo, da je dovolj, če ustvarjaš v svoji sobi.