Poudarki

• The National s petim albumom
• Navdušeni poslušalci in kritiki

Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 5,0 od 7 glasov Ocenite to novico!

The National - ne še eni 'lepkani', poštirkani pop rockerji.

Sveži High Violet.

Sorodne novice

12. maj 2010

The National: High Violet

Dodaj v

Tweet

Facebook

Na sceni že 11 let. Vroči šele danes.

Matt Berninger ima dober teden. Popravek, odličen teden. Njegovemu malemu bendu The National, ki ima za seboj sicer že kar nekaj kilometrine in hvalospevov kritikov, je končno uspelo.

Berninger je te dni zaposlen kot še nikoli: ob večerih obdeluje vse pogovorne šove, od Davida Lettermana do Jimmyja Fallona, čez dan je v polnih pripravah na ameriško turnejo.

Ob tem pa še z začudenjem in iskreno skromnostjo spremlja, kako se novi album The National, "najljubše nove stare skupine ta hip", vzpenja in vzpenja po lestvicah.

Indie rock skupina, ki se je sestavila v Ohiu leta 1999, do danes pa izdala že pet albumov, je na presenečenje vseh, še najbolj pa njih samih, z zadnjim albumom zadela v polno. In to, ne da bi se pri tem kakor koli prodala ali se odrekla svojemu prepoznavnemu, nekomercialnemu zvoku.

Ko indie poseže v mainstream
The National so svojo turnejo po ZDA začeli z dvema razprodanima koncertoma v losangeleškem Wiltern Theatru, High Violet, njihov prvi album po treh letih, pa je debitiral na 3. mestu Billboardove lestvice, tik za precej bolj oglaševanima (in komercialno pop) izdajama najstniške senzacije Justina Bieberja in Lady Antebellum. Od skupine, za katero so slišali le glasbeni sladokusci in malodane ekstatični glasbeni recenzenti, je petčlanska zasedba tako rekoč čez noč pridobila status resničnih rockovskih zvezd.

Berninger je v nedavnem intervjuju za San Francisco Chronicle dejal, da je čutil, da je skupina na pragu nečesa velikega, še preden so se sploh podali v domači studio kitarista Aarona Dessnerja, kjer so posneli High Violet. Ampak uspeh na lestvicah? Ta je bil popolnoma nepričakovan. "Vedno se mi je zdelo, da gre pri lestvicah za popolnoma drugačno glasbeno industrijo od tiste, v kateri plavamo mi," priznava frontman. "Ne zdi se mi logično. Kot da bi raca nosila kostum medveda."

Tej "raci" je bilo treba več kot desetletje polžjega premikanja po malih klubih - in "dobronamerni" nasvet Michaela Stipa iz R.E.M., naj "samo napišejo že poppesem" - a zdi se, da The National zdaj dejansko postajajo najljubši katarzični rock band vsakogar.

Prvi single: Bloodbuzz Ohio
Tipično čemerni, a sočni, polni in veličastni komadi z nove plošče, kakršen je prvi singel Bloodbuzz Ohio (v na replay rotaciji pri alter radiih NME in Q) ali Afraid of Everyone sicer ne prihajajo iz istega vira kot California Gurls, vseeno pa zajamejo tisti njihov prepoznavni vsesplošni občutek strahu, utesnjenosti in hrepenenja. Seveda ne škodi, da je tokrat vseobsegajoča in doneča melanholija pevca pospremljena z nekaj najbolj doživetimi, celo živahnimi melodijami, kar jih je skupina kdaj posnela.

"Mislim, da nisem preveč temačen, če se primerjam z izvajalci, kot so Leonard Cohen ali Nick Cave ali Morrissey," pravi Berninger. "A ko poslušaš glasbo in pišeš besedilo in piješ vino, je res zabavno iti globoko v te vode."

V preteklosti so The National dobili sloves skupine, katerega glasba potrebuje nekaj časa, da se usidra v poslušalce. Tak je bil, denimo, izjemno hvaljeni Boxer iz leta 2007, ki ob prvem poslušanju ne prime nemudoma, po tretjem pa te zasvoji z brezčasnimi čudovitimi komadi kot Slow Show. High Violet, ki ima večjo raznolikost melodije in glasbe, se začuti hitreje, tako so The National verjetno s tem prebili tisto magično mejo med všečnostjo poslušalcem in všečnostjo kritikom.

Spodaj prvi single Bloodbuzz Ohio.

K. Sajovic (delno po San Francisco Chronicle)