S kampanjo, ki jo bodo začeli 22. januarja v Kinu Šiška, vabijo na brezplačen koncert. "Metalu pripadnejši obiskovalci kot tudi vsi, ki podpirajo razvoj kakovostne in raznolike slovenske glasbe pa bodo ob vhodu lahko donirali v podporo zasedbi, ki načrtuje evropsko turnejo," je pojasnil logiko za kampanjo kitarist skupine Roman Fileš.

Noctiferia rohni po domačih odrih in z novim studijskim albumom Pax prinaša toliko pozitivnih sporočil kot še nikoli prej. "V ospredju je sporočilo o osebni rasti," je za MMC zatrdil kitarist in umetniški vodja skupine Igor Nardin.

Peti studijski album kaže razvoj, pri katerem izginja mladostniška zaletavost. Za to sta predvsem zaslužna Nardin in novi član skupine Dame Tomoski, ki je zvoku dodal novo dinamiko, hkrati pa poskrbel še za bogatejše vokalne linije.

Poslušalca Noctiferia na Pax pozdravi s temačnim hipnotičnim uvodom, ki ga pripravi - vsaj tako on misli - na udarno potovanje. A to ne gre več po ravni avtocesti (če malo karikiramo), vendar z vložki, kot so menjavanje ritma in jakosti vokala, ki prehaja vse od šepetanja (Sleeper is Awake) do skoraj plemenskega petja in klavirskih vložkov (Su Maha Ghora), gre za hitro cesto s številnimi zavoji. A ohranjajo cinizem in igrivost, ki jih ločuje od drugih svetovnih skupin in postavlja na prvo mesto doma.

Ob izdaji novega albuma smo se pogovarjali z Nardinom, Filešem in baskitaristom Urošem Lipovcem.

Pax ali po slovensko mir. Kaj simbolizira Pax za vas? Stanje miru, opominjanje nanj, nostalgija po njem?
UL: Stremimo k temu, da bi radi živeli v miru. V današnjem svetu, kjer ga ni.
IN: Po drugi strani gledamo na mir cinično: zdaj smo varni in vse je pod nadzorom, po drugi strani nas oblegajo z informacijami o teroristih, vojnah in krizah. In tudi nostalgično gledamo nanj, ker se zgodovina spet ponavlja: umetno ustvarjena kriza in pritisk na ljudi. V strahu smo vsi sužnji in nekreativni. Zato že naslovnica albuma simbolizira notranji mir in ponos, ne glede na to, da je okolje popolnoma raztreščeno. Gre za manjšo igro simbolov in besed.

Je najboljši simbol za mir kip, ki je pristal na naslovnici albuma?
IN: Ne. Človek. Pri naših naslovnicah se vedno pojavlja v osnovi človek. Na albumu Death Culture je bila v ospredju kultura smrti – človek, družba, ki časti smrt. Tudi na tej plošči smo izhajali iz človeka - poudariti smo želeli pozabljeno mirno, ponosno, jasno držo človeka. Ni toliko pomemben kip in ne, album nima nobene zveze s komunizmom ali NOB, kar je prvi vtis ob kipu Karla Putriha. Gre za držo, za odklonilno stališče do svetovnega terorja in opomin, da je človek sposoben biti več kot zgolj ovca.

Še preden poslušalec pride do novih skladb na albumu Pax, vi postrežete z uvodom, kjer ga s sporočili v smislu, "zaprite oči, vse, kar vidite, je absolutna resnica", popeljete v svoj svet. Zakaj takšen pristop, s katerim se spogledujete z množično hipnozo?
UL: Na neki način zelo močno simbolizira to, pred čimer vsi bežimo danes. Stvari, ki jih ta oseba v intru omenja, so stvari, ki ogrožajo mir – kar je naslov plošče. Nismo nič inteligentno pakirali, ampak smo si prizadevali za atmosfero. Ob poslušanju dobiš občutek nelagodja, utesnjenosti – občutki, ki jih vsak izmed nas doživlja vsak dan.
IN: Vse na tej plošči je povedano neposredno. Nočemo pakirati v poetične stavke, vse povemo neposredno. Veliko uporabljamo tudi cinizem: "Pazite, ne hodite ven, mi vas bomo čuvali." Namreč okolica nam vsiljuje občutek varnosti, v resnici pa je ravno obratno.
UL: Lahko bi bili še bolj neposredni, a nočemo prevelikih preskokov. Skladba Gaga People je morda še najbolj neposredna.
IN: Po drugi strani pa imamo skladbe, kot je Su Maha Ghora, ki je edina poetična in osebna.

Ravno pri tej skladbi uporabljate že skoraj plemenski, zborovski način petja, Poposki v skladbah večkrat poseže po šepetanju, ki se bolj kot s hrupom, spogleduje s tišino, nato stopnjuje v krike. Zakaj takšna dinamika?
IN: Gre za razvoj. Včasih je bilo pri nas vse zaigrano hitro, na polno, brez akustičnih delov in brez dinamike. Ta pa je zelo pomembna v glasbi in moraš delati tudi z vokalom na dinamičen način. Če imaš miren del, potem močen vokal toliko bolj udari. Naš novi član Dame Tomoski, študira v Ljubljani kompozicijo in skrbi za spremljevalne vokale v skupini. Mojstrsko obvlada harmonije in je veliko pripomogel k temu, da tudi vokali zvenijo bolj polni. Bistvo Noctiferie je temen, mogočen ambient. In vokali veliko pripomorejo k ustvarjanju tega, tako kot osemstrunka, s katero smo prvič posneli več kot polovico albuma. To je skoraj eno oktavo nižje kot navadna kitara in zato toliko bolj pripomore k občutku, ki ga želimo izraziti s svojo glasbo.

Skladbe imajo tudi več vrhov, kjer se v solažah izmenjujejo, recimo, basboben in v naslednjem delu električna kitara. Kako to izmenjevanje pripomore k dinamiki?
UL: Glasba se razvija, s tem pa se tudi učiš, kako ustvarjati glasbo, da je zanimivejša in manj monotona. Pri aranžmajih je bil tokrat glavni Dame. Vsi elementi v glasbi se morajo med seboj prepletati in razvijati. Smo prepričanja, da, če ena stvar zaostaja, vedno vleče nazaj celoto.

Kje ste spoznali Tomoskega?
UL: Leta 2010 smo igrali v Skopju in on je bil takrat naš oboževalec. Kot predskupina je igral pred nami na tistem nastopu in z Giannijem sta obdržala stike, saj sta oba Makedonca. Ko se je Dame odločil, da bo študiral, je prišel v Ljubljano.
IN: Bil je "die hard" oboževalec Noctiferie. Ko smo začeli skupaj igrati, je znal vse, tako da se mu je na neki način uresničila želja. Delo pa smo začeli tako, da smo pripravili 80 odstotkov materiala, samo vrteli smo se okoli aranžmaji. Težave so bile s časom in ni bilo nastavljeno, da bi snemanje teklo kot po maslu. Potem je prišel Dame, začeli smo delati skupaj in se neverjetno ujeli, tako dobro, da smo ga povabili k sodelovanju.
V Noctiferii se pogosto zgodi, da v določenem obdobju v skupino pride član, ki ga potrebujemo.

Nekaj motivov in naslovov na novem albumu prihaja iz hinduizma. Od kod izvira navdušenje nad njim?
IN: Od nekdaj sta mi sedla ta harmonični mol in estetika, ki izhaja iz hinduizma. Še bolj pa njihova filozofija. Na vsakem albumu se najde nekaj. Hinduizem mi daje neki čisti, starodavni občutek najstarejših civilizacij, ki so izhajale iz osnovnih sporočil. Tudi vera, ki izhaja iz te filozofije, se mi zdi najbolj naravna. In vse skupaj se zelo lepo prilega h glasbi.

Kako to, da vmes presekate to čistost s popolnim nasprotjem, odklonom starodavnih izročil in kultur, z Gaga People.
IN: Ne omejujemo se.
UL: Delamo po občutku in vedno prilagodimo besedilo glasbi, da postaneta homogena celota. Na Gaga People zagotovo ne spadajo globoke filozofije, kot tudi na Su Maha Ghora ne bi spadala agresija.
IN: Veliko raziskujemo v glasbi in zato nam očitajo, da ne vemo, kaj bi. Dobro vemo, kaj bi znotraj občutka Noctiferie, samo slogovno nismo tako ozko omejeni in zato nastane težava pri ljudeh. Gaga People je nastal v prostoru za vaje in gre za sarkastičen, 'groovy' riff že po občutku. Zato smo mu tudi dali sarkastično besedilo in kavbojski intro. Raziskujemo, jemljemo iz okolice in delamo novo celoto v slogu Noctiferie.

Kako gledate na tiste, ki ostajajo omejeni s ponavljanjem in se na primer ves čas zatekajo k tematikam poganskih bogov, naravnih pojavov …?
UL: Nismo diskriminatorni. Vsak naj dela, kar hoče, in verjame, v kar hoče, dokler s tem ne omejuje drugega.
IN: Osebno tega ne bi moral početi, ker me ubija, če si ves čas na istem mestu in se ponavljaš. Žene me raziskovanje novega in eksperimentiranje. Ne razumem skupin, ki igrajo ves čas v istem slogu, kjer prva in zadnja plošča zvenita isto, le produkcija je druga. So pa tudi med temi zasedbe, ki delajo dobro, četudi ves čas isto.

Po Death Culture – kritiko skozi glasbo – prihaja Pax. Kaj se je zgodilo s pozitivnimi sporočili pri Nocfiterii? Oz. kje so se zgubila vmes?
UL: Ta plošča je bolj pozitivna kot katera koli naša plošča do danes. To kaže že sam naslov. Vmes se niso zgubila, ampak če pogledamo besedila za Death Culture, so zelo naperjena proti sistemu in izpostavljajo konkretne težave, na Pax pa pristopamo do okolice drugače. Vrtimo se okoli podobne zgodbe, ampak na drug način. Ta besedila skušajo ozaveščati in pokazati neko pozitivno stran vsega, dajo celo upanje.
IN: I Am You je eden izmed skladb, ki je pozitivna – že refren to pove: "Jaz sem ti, ti si jaz." Vsi smo isti. Tudi The Falsifier.
UL: The Falsifier je skladba, ki sporoča, da je teža v dejanjih, in ne v praznih besedah.
IN: V ospredju je sporočilo o osebni rasti.
UL: Osveščamo. In album se konča drugje, kot se začne.

Kako je v to zgodbo prišla skladba Barai? Gre za zadnjo skladbo na albumu, ki kar malo izstopa od drugih.
IN: Barai v makedonščini pomeni iskanje, hkrati pa izraz dobro zveni, le da smo mi črko j spremenili v i. Tako kot pri vseh drugih skladbah, ki pri nas nastanejo iz 'riffa', ki ga nadgradiva Dame ali jaz, se v procesu nastajanja izoblikuje atmosfera skladbe. Naslove skladb izberemo glede na značaj posamezne skladbe. Barai je dober primer, saj gre za težko atmosfero. Že ob nastanku smo vedeli, da bo zadnji na albumu - nismo se obremenjevali z aranžmajem, album pa zaokrožuje dodatni, sklepni del skladbe.

Kakšna je razlika med Noctiferio danes in pred desetimi leti?
UL: Danes precej bolj vemo, kaj hočemo. Včasih smo prepuščali stvari naključjem.
IN: Ko si mlad, si naiven in pametnejši od vseh, zdaj pa vidiš, na kaj vse moraš paziti, kako pristopiti k delu. Ko izdaš album, moraš razmisliti, kako ga boš predstavil. Po izidu je še enkrat toliko dela, kot je bilo pri ustvarjanju skladb – in če prisegaš na princip "DYW", se lahko zgodi, da pokuriš energijo v ustvarjalnem procesu, za promocijo pa je zmanjka.

Imate občutek, da je metal postal preveč tehničen?
IN: Da, zaradi popolne računalniške obdelave zvoka in digitalnega procesiranja signalov - vse je 'zeditirano' in 'skompresirano' do največje vrednosti. Čisto matematično. V nekem trenutku ustvarjanja albuma smo imeli na izbiro ali bi šli v omenjeno digitalno smer ali analogno. Hvala bogu smo se odločili za slednje. Mimo trendov. Zvok je popoln, kot večni zvok starih plošč iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Naredili smo izvirno produkcijo za ta čas z osemstrunkami na analogno podlago.
UL: Noctiferia še vedno temelji na občutku. S tem, kot je pojasnil Igor, še vedno dobiš občutek. Pri digitalni produkciji, kateri smo se izognili, pa ne gre več za občutek, toda za tehnikalije, tekmovanje, kako nekaj ustvariti in ne kaj.

Ste uporabljali 'programming'?
IN: Seveda. Pred snemanjem smo v fazi 'pre production' vse posneli digitalno in to načrtujemo v letu dni objaviti na spletu, ker je dobro narejeno. Album pa je posnet analogno.

Koliko materiala je ostalo še neizdanega po koncu snemanja Paxa?
UL: Še za eno ploščo.
IN: Naredili smo 14 skladb, izdali smo jih devet, če ne štejem intra. Vse, kar je ostalo, je v glavnem že posneto in bo za nov album, ki ga bomo najverjetneje izdali že konec naslednjega leta.

Ko pridemo do opredeljevanja: lahko za vas rečemo, da gre za melodični death metal?
IN: Ne. Album je bolj melodičen kot Death Culture in Slovenska morbida …
UL: Težava, ko rečemo melodični death metal, te asociira s skupinami, kot je In Flames in Dark Tranquility, s katerimi se ne moremo poistovetiti.
IN: Mi smo metal. Mogoče extreme metal, ker se deremo (smeh).
UL: V glasbi združujemo veliko elementov, toda se ne opredeljujemo. A če nas kdo vpraša, kaj igramo, odvrnemo – metal.
IN: Mogoče je to slabost, kajti bolj kot si profiliran, bolj si poslovno uspešen. Mi pa radi ustvarjamo svoj slog, in to se mi zdi najbolj pomembno.

Pred vami je novo koncertno obdobje. Koliko bo v njega še vključena Slovenija – po seriji nastopov, ki ste jih zdaj imeli – in kakšne so ambicije v Evropi?
UL: Toliko koncertov, kot smo jih imeli v tem obdobju, jih v Sloveniji nismo imeli v nekaj letih skupaj. Glavni del se bo končal v Sloveniji 22. januarja s koncertom v Kinu Šiška. Poleti načrtujemo igranje po festivalih, jeseni pa evropsko turnejo, kjer bo Slovenija najverjetneje izključena (smeh). Toda ne bomo je zanemarili. Je veliko bolj prisotna, kot je bila včasih. Na koncertih, ki jih imamo zdaj, je zelo dober odziv in so nas zelo lepo sprejeli – s tem dobiš motivacijo in zagon.
IN: Slovensko občinstvo je bilo v preteklosti precej zadržano, prisotna je bila slovenska miselnost: "Poglejmo, kaj so zdaj naredili." Ni tako, kot v Evropi, kjer te sprejmejo odprto, in so ljudje za žur. S trenutno turnejo po Sloveniji pa vidimo, da je tudi domač prostor veliko bolj odprt. Včasih smo bili morda malo bolj distancirani, a ne več - pomembno je, da imaš podporo domačega občinstva.
UL: Če čutiš, da si nekje dobrodošel, lahko hitro vrneš to energijo. Če se pa počutiš nezaželenega, pa se temu kraju izogneš in izognil se mu boš za nekaj časa. Trenuten občutek, ko igramo po Sloveniji pa je odličen.
RF: Razmišljali smo, kaj narediti januarja na koncertu v Kinu Šiška. In glede na to, da opozarjamo na zakrnelost sistema tudi v glasbeni industriji, bomo naredili nekaj produktivnega. Ob upadu prodaje albumov so koncerti postali glavni vir zaslužka zasedb. Tudi naši. Hkrati pa se v zadnjih letih veča tudi upad obiska živih koncertov, saj so vstopnice za marsikoga predrage. Začeli bomo kampanjo "Metal za metal", ob kateri vabimo na brezplačen koncert. Metalu pripadnejši obiskovalci kot tudi vsi, ki podpirajo razvoj kakovostne in raznolike slovenske glasbe, pa bodo ob vhodu lahko darovali v podporo zasedbi, ki načrtuje evropsko turnejo. Konkretno: vsak, ki bo doniral deset evrov, bo prejel še brezplačen CD.
UL: Noctiferia je prilezla do točke, kjer smo - do prepoznavnosti v tujini -, brez pomoči kogar koli, razen naših družin.

Poznamo primere po Evropi, kjer države – prav metalskim skupinam – pomagajo s finančno podporo pri prodiranju v tujino in stojijo za njimi. Je sploh kdaj prišlo do pogovora z vami v Sloveniji?
UL: Ne.
RF: Sistem je deset let zastarel. Skandinavske in zahodne države so že pred desetimi leti predvidele, da bo prodaja CD-jev upadla, in se temu prilagodile. Ni matematike ali sredstev, da bi lahko zaprosil na razpisih in dobil takoj denar. Treba je obrniti sistem, in če to naredimo zdaj, bomo pobirali sadove čez pet ali deset let. Glasba je milijonski posel, od katerega država prejema davke in del ga vlaga nazaj v glasbo – v Sloveniji pa je to odsotno. Toda ne jamramo. Prav s kampanjo "Metal za metal" upamo, da začenjamo prakso in odpiramo priložnost tudi za druge skupine.

So bili obiskovalci vaših zadnjih koncertov po Sloveniji dobro testno občinstvo?
UL: Nekaj skladb z novega albuma igramo že kakšno leto in bolj kot testiramo, predstavljamo.
IN: Sploh ni bilo občutka, da igramo v Sloveniji, ampak v najbolj temperamentnih državah, kjer se občinstvu "meša".

Noctiferia in Metaldays oz. še prej Metalcamp. Kakšen odnos ste zgradili v preteklih letih?
UL: Ne vem, od kod ljudem občutek, da igramo na njem vsako leto. Na njem se pojavimo, ko imamo nekaj predstaviti. Mogoče mislijo, da smo vsako leto na odru, ker nas vidijo tam na dopustu.
RF: Amon Amarth so večkrat igrali od nas na festivalu. In še vsaj deset drugih skupin lahko naštejem. Igrali smo dvakrat, enkrat na malem, enkrat na velikem odru in enkrat na warm-upu, ki ni del festivala. Igramo, ko izdamo nov album, kot vsaka druga skupina.

Greste na evropsko turnejo sami ali se boste znova priključili drugi skupini, kot ste na primer šli po Evropi z In Flames?
UL: Eno evropsko turnejo smo morali na žalost že zavrniti. Povabili so nas osebno legendarni Američani Fear Factory, toda zaradi stanja in podpore države, ki je ni, smo morali to ponudbo zavrniti. Za jesen načrtujemo evropsko turnejo.