Glasba

Poudarki

  • Predskupina kanadski elektroničar Caribou
  • Koncert trajal 2 uri 15 minut
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 25 glasov Ocenite to novico!
Koncert je uvedla pesem Lotus Flower z zadnjega albuma Radioheadov. Foto: Branka Resnik
Thom Yorke z izjemno vizualizacijo, sestavljeno iz 18 LCD-zaslonov. Foto: Branka Resnik
       Repertoar:       
 
Lotus Flower
Airbag
Bloom
The Daily Mail Myxomatosis
The Gloaming Separator Climbing Up the Walls Pyramid Song
Nude Weird Fishes/Arpeggi
Reckoner
There There
The National Anthem Feral
Paranoid Android

Bis 1:
How to Disappear Completely
Planet Telex
Staircase
Morning Mr. Magpie Street Spirit (Fade Out)

Bis 2:
Give Up the Ghost Everything In Its Right Place (s Small Axe, Bob Marley)
Idioteque
Množica je koncert zamaknjeno, skoraj popolnoma tiho spremljala od začetka do konca, le sem in tja se je slišal kak, predvidevamo, izraz navdušenja - 'putana'. Foto: Branka Resnik

Dodaj v

Radiohead v živo: perfekcija rockintelektualcev

Koncert v Villi Manin, Videm
27. september 2012 ob 17:53
Udine - MMC RTV SLO

Julijski koncert Radioheadov v Vidmu je bil odpovedan zaradi zrušenja odra v Torontu. In čeprav je povsem črno nebo nakazovalo povodenj biblijskih razsežnosti, smo na srečo poslušalci v Villi Manin sinoči dobili epsko dimenzijo le v glasbi.

Za slabe tri mesece prestavljen koncert je pritegnil sicer manj ljudi, kot se jih je napovedovalo (tam nekje med 8.000 in 10.000 jih je bilo, daleč od polne kapacitete 20.000), a so, lahko rečemo, vsi odšli potešeni. Radiohead nikdar niso bili skupina za množice - še več, iskreno priznavajo, da turnej ne marajo kaj preveč, Thom Yorke pa tako ali tako velja za morda največjega asocialca med rockerji.

"Vem, da sem paranoičen in nevrotičen, iz tega sem naredil kariero," je dejal nekoč rockerski filozof z Otoka. In njegova, njihova glasba je vedno oddajala ta močan občutek prelepe tesnobnosti, ki te prevzame in ponese v neko povsem drugo, skorajda zunajzemeljsko izkušnjo.

Sinočnji koncert v krasni Villi Manin je, morda tudi s pomočjo grozečega vremena, znova dokazal, zakaj so Radiohead verjetno največji rockovski band, ki se te oznake že vseh svojih 27 let kariere otepa z vsemi štirimi.

Njihovi rojaki Muse imajo ognjemet, queenovsko pompoznost in ambicije, postati prva skupina, ki bi nastopila v vesolju. A Radioheadom uspe le z vrhunsko glasbo in čudovitim, izvirno skonceptualiziranim ozadjem 18 dvigajočih in spuščajočih se LCD-zaslonov brez težav preseči vso konkurenco.

Brez uspešnic
So ljudje, ki "javkajočega in jamrajočega" vokala Thoma Yorka organsko ne prenesejo - tisti ne bodo nikdar razumeli zvočne popolnosti, kot smo jo doživeli včeraj. Potem so ljudje, ki bodo od 2 uri in 15 minut trajajočega koncerta pričakovali vsaj, da bodo dočakali Creep, Karmo Police, No Surprises ali katero drugo izmed največjih uspešnic peterice iz Oxforda. Pa jih niso.

Najbližje, kar so se v repertoarju 24 pesmi približali "hitu", je bil uvodni Lotus Flower z najnovejšega albuma The King of Limbs in Street Spirit (Fade Out) z drugega albuma The Bends. A za goreče oboževalce Radioheada (tistih nekje v sredi tako ali tako ni kaj dosti) je bil koncert v Villi Manin več kot vreden tistih precej zasoljenih 60 evrov (plus 5 evrov za pivo, 30 evrov za majico in kar nekaj za pot).

Prerez albumov
Repertoar je tekoče, prekinjen le z Yorkovimi "grazie" in "grazie mille" ter perfekcionističnimi ponovnimi začetki zaradi zamujanja enega ali drugega člana, prehajal od eksperimentalnejšega The King of Limbs, prek prelepe depresivne Pyramid Song (večkrat uvrščene na sezname najbolj samomorilskih komadov) in There There, ki naj bi ob dokončanju leta 2003 spravila v jok celo samega Yorka, do opevane Paranoid Android in z elektrom prežete Idioteque, ki jo Radiohead sicer nikdar niso izdali kot single, jo pa zato uvrstijo v skorajda vsak koncertni repertoar od leta 2000 naprej.

Vmes so postregli še z Daily Mail, pesmijo o mrhovinarstvu britanskega tabloidnega tiska, ki Yorka tako slavno nervira, tokrat pa je niso posvetili osramočenemu medijskemu magnatu Rupertu Murdochu, ampak že nekdanjemu italijanskemu premierju Silviu Berlusconiju, ki si je v letih na oblasti povsem podredil medijem.

Veliki mali bend
In čeprav je bilo opolnoči, ko so izzveneli zadnji zvoki strun bratov Greenwood, slišati kar precej opazk, kot "škoda, da niso zaigrali moje najljubše", dejansko nismo potrebovali Creepa. Bil je preprosto koncert brez napak, perfekcionizem do poslednjega akorda, skorajda matematično zgrajena zvočna slika, v kateri je celo zadnji, ne najbolj priljubljeni album The King of Limbs prišel do pravega izraza.

Radiohead so, ne glede na to, ali so to želeli ali ne, nekje na svoji samotarski poti "hladnih" mož rocka postali veliki bend. Še vedno se sicer zdi, da njihova glasba bolj sodi v kakšno intimnejšo atmosfero kot na blaten travnik, obdan s kemičnmi stranišči, rešilci za prezgodaj omagane in tovornjaki s panini in "porchetto", a ta vlak je, kot kaže, že davno odpeljal.

Kaja Sajovic, (foto: Branka Resnik)
Prijavi napako
Komentarji
zike
# 27.09.2012 ob 23:49
V današnjem času večina glasbenih kritikov želi bolj opozoriti nase kot pa dejansko napisati neko "objektivno" kritiko. Radioheadi so po svojem glasbenem intelektu floydi današnjega časa, samosvoji, furajo neki svoj film in prav je tako!!!
MarsVolta
# 27.09.2012 ob 20:45
ne grejo mi na živce radiohead ampak hipster novinari, ki jih prekomerno poveličujejo, njim enakovredne skupine pa zaničujejo!
bluppo
# 27.09.2012 ob 20:14
Lepo zaokrožen povzetek koncerta, ki pa meni bolj spada med osebne bloge, kot pa neke recenzije.

Ampak vseeno, kaj imajo Muse tukaj veze? Moti njihova glasba, njihov stil? Resno ne vidim zakaj so Muse sploh tukaj omenjeni, predvsem njihova queenovska pompoznost? WTF naj bi to pomenilo?

izvirno skonceptualiziranim ozadjem 18 dvigajočih in spuščajočih se LCD-zaslonov brez težav preseči vso konkurenco.

A sedaj so glasba in koncerti tekmovanja, kjer se dogaja konkurenca, ki jo je treba preseči? Brez zamere, ampak to je kr neki način dojemanja in sprejemanja glasbe. Sam sem bil na koncertih, ki niso imeli 18 premikajočih-se LCD zaslonov (iz slik je lepo razvidno da so LED zasloni, ne LCD ...), pa so mi bili zaradi performansa glasbenikov nepozabni in se jih vedno spominjam z nasmehom. Dejansko se mi ob ogledu fotografij št. 8 zdi vse prej kot ne-pompoznost.

So ljudje, ki "javkajočega in jamrajočega" vokala Thoma Yorka organsko ne prenesejo - tisti ne bodo nikdar razumeli zvočne popolnosti, kot smo jo doživeli včeraj.

Spet, WTF, a če nekomu Radiohead ne sedejo, potem ni sposoben razumeti zvočne popolnosti (kar koli naj bi to že pomenilo) nekega benda?

Ironično je članek na rumeni strani MMC.
Bl@ckmore
# 27.09.2012 ob 20:36
" perfekcionističnimi ponovnimi začetki zaradi zamujanja enega ali drugega člana"

kakor sem jaz videl, se je izklopil majk za kick (tehnična težava), ne pa zamujanje in samo takrat so ponovil začetek.
bluppo
# 27.09.2012 ob 20:29
Ravno nasprotno, vsebino "ogled koncerta idolov, ki so absolutno perfektni" razumem.

Ampak ob stavku " perfekcionističnimi ponovnimi začetki zaradi zamujanja enega ali drugega člana", ki je v svojem bistvu absolutni paradoks, sestavka ne morem jemati kot nekaj merodajnega.

Sicer jezikovne zanke so novinarski standard pri recenziranju, zaradi tega jih je potrebno uporabljati zelo premišljeno.

Je pa res, lažje je kritizirati revijo tujih kritikov ...
Nikec3
# 27.09.2012 ob 17:59
Nikoli jih ni sem preveč maral, jih pa zelo spoštujem. Pred časom sem se spravil poslušati OK Computer, pa nisem zdržal do konca. Drugače pa mi je od njih najbolj všeč Fake Plastic Trees. Za Creep pa so sami rekli, da ga sovražijo. :D
Jezni Smrk
# 28.09.2012 ob 09:11
Sovražim kritike.
DirtyHarry
# 27.09.2012 ob 20:14
Radiohead nikoli ne razočarajo, bi jih blo fajn enkrat vidt in slišat v Sloveniji
sajovick
# 27.09.2012 ob 19:35
@detelca: ups, hvala, popravljeno,

lp ks
detelca
# 27.09.2012 ob 19:28
Zelo spoštujem Radiohead, ker so verjetno najbolj družbeno-kritičen band vseh časov, poleg tega še glasbeno perfektni. Kid A je bil razglašen za najboljši album 00ih, po kriterijih ugledne Rolling Stone revije.

@Kaja: queenovsko *pomopoznost
AljažNM
# 27.09.2012 ob 18:07
Videm*
Jasminelle
# 27.09.2012 ob 21:13
jep, lažje in bolj plemenito je biti Nedežurni Kritik Revije Kritikov.

nekritična uporaba besedne zveze "absolutni paradoks" je tudi nekako hecna.

kolikor sem slišal o koncertu in kot stoji v zapisu, mislim, da je bila mišljena estetska nepompoznost, neprisotnost kiča. v kontekstu "zvočne popolnosti" je potrebno poudariti: da, ljudje, ki se (konstantno) pustijo sprovocirati goli barvi glasu in način petja, ju organsko ne prenesejo, jo bodo težko razumeli. to je pač dejstvo. to je zelo plitev nivo razumevanja glasbe. seveda pa ne gre nasploh reči, da ljudje, ki ne marajo Radiohead, nimajo okusa. mislim, da je v tem primeru namen avtorice precej jasen.

mene osebno moti (oz. bi rad izvedel) nekaj drugega; bolj kot ideologija okoli banda, fanovski pristop, ki se mi zdi smiselno očrtan, to, da premalo izvem o zvočni zgodbi koncerta, to, kako je zadeva pač zvenela in odzvenela, kar je sicer toliko težje opisati, če je koncert res dober. če sem banalen; rad bi izvedel, kaj je avtorica čutila ob stiku s soundom radioheadov, kakšne vibracije so ji pošiljali z odra, tisto specifično v njihovem koncertu itd. čisto izhajajoč iz subjektivnega. ampak takšna vrsta penetrativnosti je tako redka kot igle v skednjih. v veliki večini primerov so mi vse recenzije in ostale ekspresije in opažanja, tudi moja, totalno dolgočasna in nimam pojma, čemu natanko služijo.
Nikec3
# 27.09.2012 ob 20:58
Muso so omenjeni, ker obstaja ogromno fanatikov, ki menijo da so Muse dolga leta kopirali Radiohead. Tega ne bom nikoli razumel, saj jaz med Radiohead in Muse ne najdem nobene povezave.
Machete
# 27.09.2012 ob 19:47
men je In Rainbows ena mala mojstrovina
ivane
# 28.09.2012 ob 17:38
seržinho, res so igral kar nekaj komadov , ki jih sploh nisem pričakoval (npr. hunting bears) :O totalno pozitivno presenečenje
seržinho
# 28.09.2012 ob 14:21
CLIMBING UP THE WALLS!!! HOW TO DISAPPEAR COMPLETELY!!! LIVE!!! FAK, KAJ SEM BIL ZAMUDIL!!!
rubin
# 28.09.2012 ob 08:33
dandanes ne znajo več delat muzike..kaki radiohead, to je muzika:
http://www.youtube.com/watch?v=RyqbePeq0
pA
ščepec
# 28.09.2012 ob 07:41
Creep je vrhunksi komad sicer, je pa logično, da ga še sam bend ne mara, ker je prevelik hit za en nehitovski bend. Ampak v živo ga zapoje pevc za dol past.
bk1111
# 28.09.2012 ob 01:41
zakaj je treba v članku o koncertu Radiohead omenjat Muse? Resno, bi lahko že prenehal s tem?
popihola
# 28.09.2012 ob 00:01
Bilo je tako kot piše pod drugo sliko- bili smo v transu, sanjah, pod hipnozo Thomovega vokala in perfektne glasbe. Nepozabno.
Nikec3, jaz sem živela v isti zmoti, ampak če boš bolj preposlušal Radioheade, ti povezava ne bo ušla...V bistvu je škoda, da jih ne kopirajo več!:)
emlynhughes
# 27.09.2012 ob 23:33
Škoda, najljubšega komada (Just) pa niso zaigrali :/
Bl@ckmore
# 27.09.2012 ob 20:31
Sem bil na koncertu in je bilo super...zdej pravit, da je bilo brez napak je malo pretirano, ker bi jih sam lahko nekaj naštel. In za moje pojme je bilo preveč bobnov. Jap tudi jaz sem upal na Creep, Karma Police in 2+2=5. Kar pa so zaigral pa je bilo res hudo. Ah ja še ena stvar, italijanska publika je popolnoma nekulturna v primerjavi za našo ali avstrijsko pa še tisti šiptarji s pijačo, so se skos rinil skozi...ocena koncerta na splošno 8,5/10
Jasminelle
# 27.09.2012 ob 20:07
"Kid A je bil razglašen za najboljši album 00ih, po kriterijih ugledne Rolling Stone revije."

ma ja. kolikor so že lestvice absurdne, je vseeno bolje uporabiti za referenco kakšno drugo, na kateri so zmagali, ker ugled Rolling Stonea že nekaj časa strmo upada. ukvarjajo se z musko, ki je mladina ne posluša in se poskušajo prikopiti s promocijo rihanne in adele (ki je zmagala na njihovi letni lestvici naj albumov leta). prevladujoče tančine njihovega okusa so usmerjene k principu "čistejšega" kitarskega rocka, ki je preveč pussy, da bi ga poslušali stari mački. ujeti so nekje v mlakuži stare slave.

...

dialektika težaštva je zakon. kako uživam ob izjavah v stilu spoštujem/a so pretežki, ogabni so/ker so pretežki, so ultimativni kritiki/ker so težki. v prvi vrsti zato, ker gre čisto za izjave, ki ne povedo nič.
Alchemist
# 27.09.2012 ob 19:38
Zadnji albumi so sicer res nekoliko težavni, a so vseeno zelo kvalitetni. Najboljša (in tudi dovolj poslušljiva) pa za moje pojme sta OK Computer in KID A

Climbing Up The Walls = orgazem.
Grigna
# 27.09.2012 ob 22:12
@bluppo in @Jasminelle - vsaj vajine komentarje ni bilo dolgočasno brati. :)
bluppo
# 27.09.2012 ob 21:37
No z zadnjim stavkom se pa le strinjam.

Še vedno mi pa ni jasno, zakaj naj bi jaz bil dežurni, ti pa nedežurni? To so taka, nekritična hecna poimenovanja.
Jasminelle
# 27.09.2012 ob 20:19
to, še Dežurni Kritiki Kritikov, ki se bolj kot na vsebino lovijo na jezikovne zanke. vedno bolje je!
ivane
# 27.09.2012 ob 18:51
legende v vseh pogledih...
takega showa kot ga oni naredijo, ga ne naredi nihče
Diego Armando
# 27.09.2012 ob 18:47
Kot je napisal že Nikec: spoštujem, a jih ne maram (poslušat). Rock intelektualci, a tudi težaki.
Branko57
# 27.09.2012 ob 18:01
O V E R R A T E D
Nove note
link
Persons from porlock: V umetnosti je slovenščino težko resno jemati
14
15. september 2017 ob 07:51 Persons from porlock je zasedba, ki si je s trdim delom letos prislužila nastop na enem največjih evropskih glasbenih festivalov, v zadnjem času pa v glasbenem prostoru odmeva predvsem njihovo ...
Več novic ...
Kazalo