Politika je povsod okrog nas, kroji nam življenja. To je pomembno. Mislim, da so potemtakem vsa besedila, ki niso ravno ljubezenska, pravzaprav politična.
Ta novobeograjska skupina obstaja (že, saj jim na prvi pogled resnično ne bi pripisali, da so prav daleč stran od najstniških let) od leta 2005, ustanovili so jo bobnarka Milena Milutinović, basistka in vokalistka Ana-Marija Cupin in kitarist in pevec Boris Vlastelica. Eni najvidnejših predstavnikov t. i. "nove srbske scene" zdaj delujejo pod okriljem slovensko-hrvaške založbe Moonlee Records, pri kateri je - kar štiri leta po kritiško opevanem prvencu Sve što vidim je prvi put (2008, založba Odličan hrčak) - izšel tudi njihov delno v Sloveniji posneti aktualni album Dobrodošli na okean.
Pred Repetitorji so prizorišče ogrevali domači Helahirn, Napravi mi dete in Furry Walls, izmed katerih si posebno omembo nedvomno najbolj zaslužijo Napravi mi dete s svojim "odbitim" performansom - koreografijo, dovršenimi kostumi, nenavadnimi zvočni učinki ... - in karizmatično "frontwoman" in idejno vodjo zasedbe Kuklo (na vokalih se odlično dopolnjujeta z Ezo, s katero delujeta tudi kot didžejski tandem Svemir Mango). Pojejo (tudi kričijo!) v slovenščini, srbščini, makedonščini in angleščini.
"Priznam, da odrska kombinacija brezkompromisne dekliške ritemsekcije in suhljatega fanta s kitaro, ki mu s svojim distorziranim petjem uspeva predramiti tudi tako trdokornega rockprivrženca, deluje sila impresivno. In sila retro – klasično," je v svoji recenziji albuma Dobrodošli na okean zapisal Miroslav Akrapovič. Moramo se strinjati. Če vas v sredo ni bilo v Menzi pri Koritu, imate priložnost, da mlade Srbe na odru ujamete na kulturni praznik v Postojni ali dan pozneje v Mariboru. Upamo si trditi, da si čez nekaj let morebitne zamujene priložnosti ne boste odpustili.
Po le dobrem mesecu se vračate k slovenskemu občinstvu, ki vas že dobro pozna. Kaj je tisto, kar vas - poleg založbe, seveda - ves čas vleče nazaj k nam?
V zadnjih letih smo tu sklenili več dobrih prijateljstev. Tudi tokrat, na primer, smo tu že dlje, kot bi bilo treba, že več kot teden. Med drugim smo prišli na koncert Tweak Bird, ki je bil prejšnji teden v Menzi pri Koritu.
Ljubljana je naše drugo mesto. Tukaj smo pogosto, zdaj pa še posebej zaradi založbe, ki ima veliko izkušenj s tukajšnjim glasbenim prizoriščem in nam prireja koncerte po vsej Sloveniji. Med glasbenimi kolegi pa se družimo predvsem z We Can't Sleep At Night.
Vaša založba Moonlee Records vas opisuje kot "post-punksenzacijo", kolega s hrvaškega portala Muzika.hr vas je v recenziji koncerta opisal kot "največjo mlado rockatrakcijo tega prostora", naš glasbeni recenzent Miroslav Akrapovič vas je označil kot "ultimativno koncertno znamenitost". Velike besede za tako mlado zasedbo ... So kdaj lahko tudi prekletstvo?
Trudimo se, da vse to ne bi vplivalo na naše delo, saj so vendarle zgolj besede. Morda se sliši neskromno, a že od začetka imamo pozitivne kritike, tako da to za nas niti ni nekaj novega. Seveda tega ne bi nikoli rekli sami o sebi ... Beremo pa vse kritike in recenzije. Tudi če bi bile slabe.
Med prejšnjim Sve što vidim je prvi put in aktualnim albumom Dobrodošli na okean so minila kar štiri leta. Zakaj je ustvarjalni proces trajal tako dolgo?
V veliki meri so na to vplivali pogosti nastopi. Načrtovali smo, da bi album izdali po treh letih od prvega, ampak vse skupaj se potem hitro raztegne, ko delaš z omejenimi sredstvi in se med ustvarjanjem družiš s prijatelji: več smo namreč snemali v hiši prijateljev v Vrbasu kot v studiu.
A mi res veliko igramo in trudimo se biti predvsem koncertni bend, najbolje se počutimo prav na odru. Nismo privrženci hiperprodukcije, saj se nam zdi, da včasih zasedbe izdajo toliko plošč, da jih nimaš niti kdaj poslušati. Zdi se mi nenavadno, da skupina nenehno izdaja novo glasbo. Raje stoodstotno stojimo za tem, kar izdamo.
Vaša besedila so v srbščini. Kaj pa mednarodni trg? Kako se je, recimo, na turneji po nizozemski na vašo glasbo odzvalo tamkajšnje občinstvo, ki večinoma srbščine ne razume?
Še naprej bomo pisali v srbščini, saj v tem jeziku mislimo. Naš "notranji glas" govori srbsko. Na Nizozemskem, pa tudi v Bolgariji, Avstriji, Italiji in Sloveniji nikoli ni bilo težav, saj ljudje prek glasbe dobijo vtis o njeni energiji. Ne vem niti, koliko se besedila sploh razločijo na koncertu, to je pač rokenrol, najbrž besede niso odločilna komponenta. Na Nizozemskem te ne razumejo, a občutijo nekaj drugega, kar deluje neodvisno od sporočila besed.
"Album govori o življenju treh dvajsetinnekajletnikov v Srbiji, ki jim nima absolutno nič za ponuditi," sem prebrala v neki recenziji vašega novega albuma. V enem od komadov z novega albuma pojete "Refleksi se bude pripazi na ljude" ... V Sloveniji se zadnje mesece nekaj dogaja, ljudje se prebujajo in zahtevajo spremembe. Kakšno pa je vzdušje med (mladimi) ljudmi v Srbiji? Se tudi tam "prebuja"?
Ne, v Srbiji še naprej vlada apatija. Mladi so apolitični in mislijo, da je to pravi način. Člani Repetitorja se s tem nikoli nismo strinjali, tudi zato so nas označili kot družebno angažirani bend. Politika je povsod okrog nas, kroji nam življenja. To je pomembno. Mislim, da so potemtakem vsa besedila, ki niso ravno ljubezenska, pravzaprav politična.
Ali bi bila lahko glasba tista, ki bo spremenila svet?
Morda ne more spremeniti sveta, lahko pa spremeni ljudi.
Kmalu boste lahko prebrali tudi več o dnevnem dogajanju v sredo na STG-ju.
Politika je povsod okrog nas, kroji nam življenja. To je pomembno. Mislim, da so potemtakem vsa besedila, ki niso ravno ljubezenska, pravzaprav politična.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje