Glasba ji v tem trenutku pomeni vse v življenju. Foto: Darja Šter
Glasba ji v tem trenutku pomeni vse v življenju. Foto: Darja Šter

Vse bolj odločena sem, da mi bo uspelo. Če želiš v življenju v nečem uspeti, potem se moraš temu stoodstotno posvetiti. Dan ima štiriindvajset ur, a če želiš premikati meje in raziskovati naprej, ga moraš docela izkoristiti. V takšnem tempu zdaj živim in prepričana sem, da sem izbrala pravi način in pravo pot.

"Nastopanje v duetu je čista 'win-win' poteza, saj lahko nastopava povsod, od gostiln do manjših in večjih festivalov," razmišlja sogovornica. Foto: Darja Šter
Angleško je znala prej govoriti in pisati kot hrvaško. Foto: Darja Šter
Študij arhitekture ji je dal veliko tudi v glasbenem smislu, pravi. Foto: Darja Šter
Zaveda se, da vsaka umetniška produkcija zahteva neko stabilno finančno zaledje, "sicer bi morala po osemnajst ur dnevno delati izključno za goli obstoj". Foto: Darja Šter
Komentar pod njenim komadom Tišina ji je pustil tudi Zoran Predin in se oklical za njenega oboževalca. Foto: Darja Šter

Naj vas videz ne zavede, Sara Renar je izredno samozavestno dekle, ki natančno ve, kaj hoče, in tudi to, kako to doseči. Njene sanje so skromne in povezane z glasbo, ki ji v tem trenutku pomeni vse v življenju. Vse je podredila njej. Najprej skladbam ustvari potrebno razpoloženje in šele potem se posveti podrobnostim. Študij arhitekture je pač moral pustiti nekaj posledic, in te so zdaj še kako dobrodošle, ko sklada pesmi, ki se spontano dotaknejo poslušalca. Te, še zlasti na aktualnem, čutno pomračenem albumu, zlezejo pod kožo, celo tako, da smo kritiki ob prvem srečanju z njo ostali brez besed. "Ko kritiki obmolknejo," sem zapisal in od takrat dalje se veliko ni spremenilo. Sara namreč pojma in poslanstva kantavtorja ali kantavtorice ne dojema arhaično, temveč odprto in eksperimentalno, vedno na nekem prepihu in brezpotju, kjer drzno raziskuje, kaj lahko (po novem) doseže z neklasično, skorajda – prosto po Berliozu – orkestralno rabo električne kitare in učinki. Kot nekoč PJ Harvey, preden se je zaprisegla praznemu intelektualizmu.

Eden izmed več temeljnih kantavtorskih klišejev je, da avtor nastopa sam. Do tega trenutka smo te pogosto tako tudi videvali, vendar si si po novem omislila tudi klaviaturista. Razvoj gre naprej?
Najpogosteje nastopam v duetu, če se tako izrazim. Redki so trenutki, ko sem na odru popolnoma sama, morda le takrat, ko je klaviaturist zaseden z drugimi obveznostmi. Bili so celo poskusi, da bi sestavila trio, vendar se zavoljo logistike stvar na koncu ni izšla. V tem trenutku sem v sodelovanju s tretjim programom hrvaškega radia celo pripravila nek vzporeden projekt, kjer sem ekipo razširila v glasbeni kvartet in dva igralca. Naslov je Gdje povlačiš crtu?. Gre za eksperiment, ki sloni na pesmih z zadnjega albuma in za katerega upam, da ga bom pozneje prenesla tudi na koncertne odre. Videti me na odru samo je pravzaprav že posebnost.

Torej širitev ni imela nič skupnega s tem, da si se nedavno intenzivno pripravljala za koncert v New Yorku, do katerega pozneje ni prišlo.
Ne, koncert v ZDA je bil odpovedan izključno zaradi tega, ker mi ameriška ambasada ni odobrila vizuma. Ne nazadnje sem še do pred dvema letoma nastopala z bendom, ki je imel v postavi celo ritemsekcijo. Do razdružitve je moralo priti, saj sem se sama začela ukvarjati in živeti izključno od glasbe, medtem ko so drugi člani benda obdržali redne delovne obveznosti. Na eni strani so bili tovrstni pritiski, na drugi strani pa sem svojo glasbo hotela "očistiti" presežkov in jo razvijati s čim manj zunanjim posegi. Nastopanje v duetu je čista "win-win" poteza, saj lahko nastopava povsod, od gostiln do manjših in večjih festivalov.

Zanimivo se sliši, da nisi dobila vizuma za vstop v ZDA. Kolikor je vsem nam znano, si živela tam, celo tvoji glasbeni začetki so vezani na "obljubljeno" deželo.
V ZDA sem živela in tam hodila v vrtec v rani mladosti, od četrtega do šestega leta. Celo angleško sem znala prej govoriti in pisati kot hrvaško. Angleščino imam pravzaprav za svoj drugi materni jezik, a vseeno ji nisem toliko naklonjena, da bi se v njej izražala. Besedila pišem v hrvaščini, še bolje rečeno: v našem, regionalnem jeziku. Zakaj nisem dobila vizuma, je prej vprašanje za tamkajšnje birokrate. Nekaj je zagotovo tudi na tem, da sem stara devetindvajset let, neporočena in formalno nezaposlena, pa so se ustrašili, da bi tam ostala …

… in šla po poti Melanije Knavs in postala naslednja prva dama ZDA?
Morda jih je tega zdaj res strah. Preostane mi le, da za njen rojstni dan priredim koncert v Sevnici.

Vmes si končala študij arhitekture. Koliko tovrstna "strukturna" izobrazba vpliva na tvojo glasbeno umetnost?
Veliko, precej več kot moje življenje v ZDA. Arhitektura kot veda in izobrazba te odlično nauči strukturirati svoje misli, jih izolirati, in jih kot take, ločene, speti v povezano celoto. Projektiranje je podobno režiji, kjer se vedno "zoomira" od znotraj proti ven, od najmanjših podrobnosti proti celostni sliki, totalu. In potem v obratni smeri. Takšne postopke uporabljam, ko pišem pesmi, ko jih povezujem med seboj in sestavljam v album. Ponovim ga tudi po tem, ko pripravljam aranžmaje za špile v živo. Glasba seveda ima izvedbeni, jasno izraženi in intuitivni trenutek, ki pa sam za sebe, brez strukture, ne more obstajati.

Ko sva se nazadnje srečala, si mi povedala, da si se odločila živeti izključno od glasbe. Ali si v vmesnem času kaj spremenila svoje mnenje?
Ne! Le zakaj? Prav nasprotno: vse bolj odločena sem, da mi bo uspelo. Če želiš v življenju v nečem uspeti, potem se moraš temu stoodstotno posvetiti. Dan ima štiriindvajset ur, a če želiš premikati meje in raziskovati naprej, ga moraš docela izkoristiti. V takšnem tempu zdaj živim in prepričana sem, da sem izbrala pravi način in pravo pot.

Kako pa se to odraža v finančnem pogledu?
Lačna nisem. Katera koli umetniška produkcija zahteva neko stabilno finančno zaledje, sicer bi morala po osemnajst ur dnevno delati izključno za goli obstoj. Vse, kar ni vezano na nekaj takšnega, je nadgradnja v življenju, od vsakega posameznika pa je odvisno, kako bo to izkoristil. Nobene ambicije nimam, da bi vozila "hude" avtomobile, ali da bi imela stanovanje, ali vilo na morju. Moja ambicija je, da ustvarjam najboljšo glasbo, ki sem jo v danem trenutku sposobna. V tem trenutku mi gre zelo v redu, situacija je iz dneva v dan boljša. Ne vem, kako je pri vas, a na Hrvaškem je gradbena industrija na psu. Kot arhitektka nisem zaslužila nekih bajnih denarcev, se pravi, po tej plati nisem veliko izgubila, da sem stroko pustila in se z glasbo začela ukvarjati profesionalno.

Tudi po besedilni plati se močno razlikuješ od kolegov na sceni. Kje poiščeš motive, ki jih potem sestaviš v verze?
Vedno pišem o stvareh, ki se mi zdijo zanimivi, ki me zadevajo ali prizadenejo. V zadnjem času veliko citiram izjavo Björk nekje iz sredine devetdesetih let, kjer je dejala, da mora umetnik biti sebičen, če želi čustvo prepričljivo prenesti na druge ljudi. Pri tem ni nujno, da je njen značaj intimen. Lahko gre za povsem splošne stvari, ki te v danem trenutku dražijo. Skozi album Tišina se tako pretakajo motivi osamljenosti, tišine in smrti. Tudi v že omenjenem projektu Gdje povlačiš crtu? se posvečam omenjenim temam tako, da raziskujem robove, kjer prečimo meje na vseh področjih v življenju. Skratka, življenje poteka med vnosi in iznosi. Vse, kar zavedno in nezavedno doživljam – najsi gledam, berem, poslušam –, vse to gre v mojih pesmih iz mene.

Kaj ti pomeni tišina? Koliko čustev se skriva v njej?
Tišino potrebujem. Živimo namreč v svetu, ki je od vsepovsod zadušen z informacijami. Še tako, najmanjšo stvar hočemo takoj preveriti na mobitelu. Človeštvo na ta način izgublja sposobnost, da se sooči s samim seboj, kar je nujno za vsakršno ustvarjanje. Pomembno je, da smo sposobni izklopiti zunanje dražljaje, da lahko pogledamo vase, da se začutimo. Vse to sem še posebej občutila v zadnjih nekaj letih, odkar se intenzivneje ukvarjam z glasbo. Tišina je postala ena najpomembnejših stvari v mojem življenju, in na vse pretege se borim, da jo ohranim. Imam.

Vse bolj odločena sem, da mi bo uspelo. Če želiš v življenju v nečem uspeti, potem se moraš temu stoodstotno posvetiti. Dan ima štiriindvajset ur, a če želiš premikati meje in raziskovati naprej, ga moraš docela izkoristiti. V takšnem tempu zdaj živim in prepričana sem, da sem izbrala pravi način in pravo pot.