Skid Row prihajajo v Slovenijo v sklopu svoje evropske turneje. Foto: Uradna Facebookova stran Skid Row
Skid Row prihajajo v Slovenijo v sklopu svoje evropske turneje. Foto: Uradna Facebookova stran Skid Row
Rachel Bolan pravi, da je odgovornost nositi ime Skid Row z leti vedno večja. Foto: Uradna Facebookova stran Skid Row

Uživamo, ko vidimo, da nam ljudje še vedno dovolijo igrati. Če ne bi bilo naših oboževalcev, se midva sploh ne bi zdaj pogovarjala. Nič ne jemljemo v zakup. In tega se veliko skupin, ki so med nami že leta in leta, premalo zaveda: oboževalci so tisti, ki so vas postavili tja, kjer ste. Lahko pišete glasbo ves dan, toda če ne bo všeč oboževalcem, ne boste prišli nikamor.

Nekdaj razvpiti predstavniki glam metala so pred leti puščali vidno sled predvsem po zaslugi karizmatičnega pevca Sebastiana Bacha. Foto: EPA

Mi smo doživeli svoj uspeh. V tem času sem lahko poskrbel za družino, si kupil nekaj hiš in avtomobilov, toda še vedno sem tisti otrok iz New Jerseyja in ni pomembno, koliko denarja zaslužim, še vedno se imam za fanta, ki vozi pokvarjen avtomobil (smeh). Tako ves čas razmišljam. Pomembno je, da ostaneš na trdnih tleh.

Od leta 1999 je prvi pevec skupine Johnny Solinger. Foto: Uradna Facebookova stran Skid Row

Občutek, ko imaš v zgodnjih dvajsetih letih na MTV-ju svoj videospot, je precej 'kul'. To pa je tudi vse. Mislim, da MTV-ja nisem gledal že od zgodnjih devetdesetih, saj tam ne vrtijo več glasbe. Že dolgo nazaj sem obupal nad glasbenimi kanali, morda z izjemo VH1, kjer še lahko vidiš kakšen nostalgični videospot. Kar pa se tiče MTV-ja, pa lahko rečem, da M&M (izgovori Eminem) glasba nima nobenega smisla.

Lani so izdali EP United World Rebellion: Chapter One, ki ga že nekaj časa predstavljajo na evropskih koncertnih odrih. Foto: Uradna Facebookovca stran Skid Row

"Nikoli nisem nehal poslušati skupine zaradi menjave člana. Če bi nehal poslušati Black Sabbath, ko je odšel Ozzy, bi zamudil vse skladbe, ki jih je zapel Ray Gillen. Ampak vsak človek ima pravico, da se odloči po svoje. Pri nas se mi zdi ta odločitev za poslušalca preprosta, saj smo ponosni na novo glasbo, ki jo ustvarjamo," je v pogovoru za MMC dejal baskitarist Rachel Bolan.
Ta skupaj s kitaristoma Davom - The Snake - Sabom in Scottijem Hillom še vedno tvori trdno okostje skupine. Po odhodu karizmatičnega pevca Sebastiana Bacha pa njegove pevske vložke nadomešča Johnny Solinger, medtem ko za bobni od leta 2010 sedi Rob Hammersmith.

V tej sestavi prihajajo jutri v Maribor, kjer bodo nastopili v sklopu Festivala Lent. Pred večerom rokerskih riffov smo izmenjali nekaj besed z Bolanom.


Skid Row delujejo že več kot 28 let. Kako se vi spoprijemate z odgovornostjo, ki jo prinese to, da ste eden izmed izvirnih članov v skupini?
S Snakom (Davom Sabo, op. a.) sva ustanovila skupino leta 1986 ... Odgovornost sloni na ohranjanju integritete: nočeva, da bi kaj oskrunilo ime skupine. Zelo smo ponosni na ime in glasbo, ki jo ustvarjamo, in to želimo ohraniti za vsako ceno. Nastopamo na različnih prizoriščih, ker želimo s tem svojim oboževalcem sporočiti, da lahko živijo še v tako malem kraju, bodo Skid Row prišli povsod, če je le v naši moči. Uživamo, ko vidimo, da nam ljudje še vedno dovolijo igrati. Če ne bi bilo naših oboževalcev, se midva sploh ne bi zdaj pogovarjala. Nič ne jemljemo v zakup. In tega se veliko skupin, ki so med nami že leta in leta, premalo zaveda: oboževalci so tisti, ki so vas postavili tja, kjer ste. Lahko pišete glasbo ves dan, toda če ne bo všeč oboževalcem, ne boste prišli nikamor.

Zanimivo pri vaših oboževalcih je morda prav to, da nekateri sploh nočejo slišati za novejše posnetke in se na neki način oklepajo nostalgije s poslušanjem vaših prvih albumov.
To se zgodi pri veliko skupinah. Dovolj je rokenrola za vse. Na neki način je žalostno, kajti če bi to naredil ob poslušanju AC/DC, bi izpustil nekaj najboljše glasbe v zgodovini rokenrola. Podobno je z Deep Purple. Veliko skupin je v svoji zgodovini menjalo svoje pevce ali druge člane in so potem še vedno ustvarjale dobro glasbo. Nikoli nisem nehal poslušati skupine zaradi menjave člana. Če bi nehal poslušati Black Sabbath, ko je odšel Ozzy, bi zamudil vse skladbe, ki jih je zapel Ray Gillen. Ampak vsak človek ima pravico, da se odloči po svoje. Pri nas se mi zdi ta odločitev za poslušalca preprosta, saj smo ponosni na novo glasbo, ki jo ustvarjamo.

Ko jo poslušamo, se zdi, da še vedno puščate v njej tisto energijo stare šole. Koliko ste se sploh posvečali iskanju nekega novega zvoka?
Ko smo ustvarjali, smo se res vrnili k svojim koreninam, kar je težje storiti kot reči. Ko imaš za sabo 25 let dolgo kariero, je težko stopiti nazaj na stara pota. Hoteli smo narediti glasbo, ki so jo delali 20-letniki leta 1986. Res smo ponosni nanjo in res se sliši ta stara šola.

Če danes pogledate nazaj na svojo zapuščino ... Si lahko zamislite, da vam je v tako mladih letih uspelo ustvariti nekaj, kot je album Slave To The Grind?
Ko ustvarjaš, ne veš, kaj se bo zgodilo z izdelkom. Toda ko minevajo leta in prodajaš na milijone plošč, si to podzavestno ves čas želiš. Ko imaš pa pesem, kot je I Remember You, ki jo še vedno vrtijo na radijskih postajah, veš, da je to pravi dosežek.

Kako hitro postaneš žrtev lastnega uspeha?
Lahko, če to dopustiš. Težava nastane, ko začneš verjeti v svojo "nadvlado". Mi smo doživeli svoj uspeh. V tem času sem lahko poskrbel za družino, si kupil nekaj hiš in avtomobilov, toda še vedno sem tisti otrok iz New Jerseyja in ni pomembno, koliko denarja zaslužim, še vedno se imam za fanta, ki vozi pokvarjen avtomobil (smeh). Tako ves čas razmišljam. Pomembno je, da ostaneš na trdnih tleh.

Ste generacija, ki je zrastla ob MTV-ju, ko je bila še vedno v ospredju glasba. Kakšen je spomin na dan, ko ste prvič zagledali vaš videospot na televiziji?
Občutek, ko imaš v zgodnjih dvajsetih letih na MTV-ju svoj videospot, je precej 'kul'. To pa je tudi vse. Mislim, da MTV-ja nisem gledal že od zgodnjih devetdesetih, saj tam ne vrtijo več glasbe. Že dolgo nazaj sem obupal nad glasbenimi kanali, morda z izjemo VH1, kjer še lahko vidiš kakšen nostalgični videospot. Kar pa se tiče MTV-ja, pa lahko rečem, da M&M (izgovori Eminem) glasba nima nobenega smisla.

Od leta 1999 nastopate z novim pevcem, Johnnyjem Solingerjem. Kaj je tako posebnega na njem, da je bil takoj ustrezen za vlogo?
Priredili smo avdicijo. Poslušali smo že več kot 60 pevcev in še se je vila vrsta za njimi, toda potem je prišel Johnny. Bil je zelo pripravljen in samozavesten - toda ne predrzen. Prosili smo ga, da zapoje nekaj naših dobro znanih skladb in nekaj manj znanih. Hoteli smo ga zmesti, toda ni se dal. Vedeli smo, da imamo pred očmi novega pevca, in srečni smo, da se je to zgodilo tako hitro.

Kako se je prilagodil na življenje po turnejah?
Vedel je, v kaj se spušča. Ni ga skrbelo. Poznali smo zapuščino, ki smo jo zgradili, in do nje se je vedel spoštljivo. Hkrati pa je naredil stvari po svoje. Všeč nam je bilo. 99 odstotkov naših oboževalcev se strinja z zamenjavo.

Potrebuje skupina, kot je vaša, karizmatičnega posameznika?
Nisem prepričan. Smešno je, ker je Johnny povsem običajen fant. Je fant, s katerim bi se v gostilni pogovarjal vso noč. Ni izstopajoči frontman našega obdobja, ampak je poseben. To ga dela resničnega. Nismo želeli kopije, kar smo imeli v preteklosti. Tu so nastale težave. Johnny je bil smo običajen fant, s katerim smo se družili (smeh). Sliši se noro, ampak vsi se ves čas družimo. Smo skupaj na avtobusu, ampak potem gremo še vedno na večerjo, kosilo, ko prispemo na cilj. Prav tako hodimo skupaj na počitnice.

Zanimivo. Poznam veliko zgodb, kjer se člani skupine družijo le na odru ali na avtobusu in se takoj ob prvi priložnosti razidejo.
Da, ne živimo vsi v isti državi, zato to verjetno pomaga (smeh). Se pa pogovarjamo vsak dan po telefonu - več kot enkrat. Z Robom še večkrat, ampak tudi živiva najbližje. Drugi pa so razpršeni po ZDA. Vadimo po navadi pri meni doma. Veliko se družimo, igramo, pijemo pivo, gledamo šport po televiziji ... Vse, kar delajo prijatelji.

Pred dnevi sem se pogovarjala s klaviaturistom skupine Deep Purple Donom Aireyjem, ki je povedal, da bi znoreli, če bi morali ostati vse leto doma. Kako je pri vas?
To želiš početi, ko se odločiš za življenje rokerja. Zato se v popolnosti strinjam z njimi. Ko pridemo po dolgih turnejah domov, potrebuješ čas, da se umiriš. Vsi člani skupine, razen mene, imajo otroke. Toda ko si doma en teden, že noriš, da hočeš nazaj na turnejo (smeh). To je kar čudovito življenje.

Še vedno radi dirkate?
Da, še vedno. Nekaj časa že nisem sedel v dirkalni avtomobil. Ko sem bil mlajši, me je brat seznanil s tem svetom in potem se je to spremenilo v hobi. Vsakič, ko dobim priložnost, dirkam.

Kdaj premišljujete, kako bi bilo, če bi postal profesionalni voznik namesto glasbenik?
Včasih sem to premišljeval ves čas (smeh). Toda izbral sem glasbeno pot ... In kar srečen sem, da sem se tako odločil.

Uživamo, ko vidimo, da nam ljudje še vedno dovolijo igrati. Če ne bi bilo naših oboževalcev, se midva sploh ne bi zdaj pogovarjala. Nič ne jemljemo v zakup. In tega se veliko skupin, ki so med nami že leta in leta, premalo zaveda: oboževalci so tisti, ki so vas postavili tja, kjer ste. Lahko pišete glasbo ves dan, toda če ne bo všeč oboževalcem, ne boste prišli nikamor.

Mi smo doživeli svoj uspeh. V tem času sem lahko poskrbel za družino, si kupil nekaj hiš in avtomobilov, toda še vedno sem tisti otrok iz New Jerseyja in ni pomembno, koliko denarja zaslužim, še vedno se imam za fanta, ki vozi pokvarjen avtomobil (smeh). Tako ves čas razmišljam. Pomembno je, da ostaneš na trdnih tleh.

Občutek, ko imaš v zgodnjih dvajsetih letih na MTV-ju svoj videospot, je precej 'kul'. To pa je tudi vse. Mislim, da MTV-ja nisem gledal že od zgodnjih devetdesetih, saj tam ne vrtijo več glasbe. Že dolgo nazaj sem obupal nad glasbenimi kanali, morda z izjemo VH1, kjer še lahko vidiš kakšen nostalgični videospot. Kar pa se tiče MTV-ja, pa lahko rečem, da M&M (izgovori Eminem) glasba nima nobenega smisla.