Skupino sestavljajo pevec Luka Lamut, baskitarist Niko Jug, bobnar Viktor Ivanovič ter kitarista Jure Golobič in Boban Milunović. Foto: Nika Brunet
Skupino sestavljajo pevec Luka Lamut, baskitarist Niko Jug, bobnar Viktor Ivanovič ter kitarista Jure Golobič in Boban Milunović. Foto: Nika Brunet
Stray Train so po kratkem obdobju spoznavanja kaj hitro začeli ustvarjati prve avtorske skladbe, ki so jih lani zbrali na prvencu. Foto: Kino Šika/Nejc Ketiš
S prvencem v žepu so se podali kot spremljevalna skupina na turnejo s skupinama Blues Pills in Kadavar. Foto: Kino Šika/Nejc Ketiš

Ko smo šli nastopat v tujino, nas ni bilo nikoli sram, da povemo, da smo iz Slovenije. Prav nasprotno. Poudarjali smo. In odzivi so bili zelo pozitivi. Veliko ljudi ni moglo verjeti, da ne prihajamo iz angloameriškega predela sveta in da pevec tako poje, da se ne sliši, od kod je. Nikoli ni zdravo, da se pretvarjaš za nekaj, kar nisi. In se pretvarjaš, da si Američan, Francoz … Mi smo ponosni, od kod prihajamo. In zakaj ne bi tega predstavili v tujini?

Niko Jug
Stopili so na odre koncertnih dvoran in klubov na Švedskem, Danskem, Nizozemskem, Irskem, v Nemčiji, Švici, Avstriji, Italiji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji in Belgiji. Foto: Kino Šika/Nejc Ketiš
Zdaj na domačih odrih predstavljajo skladbe z drugega albuma Blues from Hell. Foto: Kino Šika/Nejc Ketiš
Stray Train
Kot je dejal Golobič, je Stray Train nastal iz veselja do preigravanja bluza. Foto: Nika Brunet
Kot so priznali člani, je njihov osrednji cilj zdaj, da sestavijo celostno podobo. Foto: Kino Šika/Nejc Ketiš
Drugi album so pred tedni predstavili v mali dvorani Kina Šiške. Foto: Kino Šika/Nejc Ketiš

Člani skupine niso novinci na domačem glasbenem prizorišču, saj se je večina kalila v drugih zasedbah in ima za sabo že precejšnjo kilometrino. Pevec Luka Lamut, baskitarist Niko Jug, bobnar Viktor Ivanovič ter kitarista Jure Golobič in Boban Milunović so se po izdaji prvenca takoj odpravili v tujino v vlogi spremljevalne skupine na turnejo s skupinama Blues Pills in Kadavar. Na turneji so preživeli mesec in pol. "Če si lahko mesec in pol skupaj 24 ur na dan – mislim, da marsikdo tega ne zmore s svojim partnerjem (smeh). Ko prideš domov po tolikšnem času, se usedeš doma na kavč in se vprašaš, kako naprej. Žene te želja po nadaljnjem ustvarjanju," je poudaril Jug. In ta želja po ustvarjanju se je pretvorila v drugi album, ki so ga naslovili Blues From Hell.

Cel pogovor z Jugom in Golobičem si lahko preberete spodaj.


Drugi album je prišel v razmeroma kratkem času od predstavitve prvega. Ali to pomeni, da so bili zametki skladb narejeni že v času, ko ste izdali prvenec?
NJ: Skladbe so začele nastajati takoj po turneji. Ko smo se vrnili z nje, smo si vzeli 14 dni, da smo se malo spočili eden od drugega, potem pa smo začeli resen ciklus vaj. Cel december smo vadili. Na vsaki smo naredili eno skladbo. Temelje, osnovo. Po 12 vajah je bilo narejenih 12 skladb. Potem pa smo se aranžmajsko vračali k vsakemu. V januarju smo skladbe izpilili in nastal je drugi album.
Ob tem moramo še poudariti, da je bobnar iz Avstrije in ko pride v Slovenijo, to res izkoristimo in smo skupaj vsak dan v tednu.

Kakšna izkušnja je bila ta turneja? Kaj vam je dala?
JG: To so sanje, ki se ti uresničijo. Je pa kar nekaj resnih vprašanj, na katere si moraš odgovoriti, da se lahko sploh podaš na takšno turnejo. Po navadi se ti glava in telo ob takšni spremembi v življenju upirata in najdeš tisoč razlogov, zakaj ne bi šel. Mi smo se usedli skupaj in si postavili ultimat: ali gremo ali pa sploh ne gremo. Prišli smo do sklepa, da moramo na pot.

Album je, kar se tiče besedil, precej pozitivna. Ne izpadete kot nesrečni zasanjani romantiki. Kje je bil največji poudarek pri besedilih?
NJ: Besedila povzemajo naše stanje na in po turneji – o občutkih, ki so nastajali med nami in naš odnos do okolja, v katerem smo in v katerem ustvarjamo.
Prisoten je občutek gibanja. Kakor, da se vse bliskovito odvija pred vašimi očmi.
JG: Nekaj besedil je nastalo že na turneji. In tudi v predturnejskem času. Luka je pisal besedilo za skladbo House of Cards v svojem kotičku na avtobusu. Vsekakor se čuti vpliv turneje. Pri besedilih smo zastavili koncept, o čem bodo govorile skladbe. Tako da ni naključij.
NJ: Album ima rdečo nit. Teme niso nametane skupaj, čeprav govorijo o družbenih razmerjih, ljubezni, smrti, življenju na turneji, do slavospeva do Ljubljane.
Kako je nastal ta slavospev Ljubljani? Torej skladba Emona.
NJ: Ko smo šli nastopati v tujino, nas ni bilo nikoli sram, da povemo, da smo iz Slovenije. Prav nasprotno. Poudarjali smo. In odzivi so bili zelo pozitivi. Veliko ljudi ni moglo verjeti, da ne prihajamo iz angloameriškega predela sveta in da pevec tako poje, da se ne sliši, od kje je. Nikoli ni zdravo, da se pretvarjaš za nekaj, kar nisi. In se pretvarjaš, da si Američan, Francoz … Mi smo ponosni, od kod prihajamo. In zakaj ne bi tega predstavili v tujini?
JG: V očeh tujca si eksot. In kot je rekel Niko, zakaj bi se pretvarjali, da smo nekaj, kar nismo. In še Emona je lepa skladba o tem, kako smo začeli v Orto baru z jam sessioni in kaj se je iz tega razvilo.
Kako je, ko se po takšni turneji vrneš v Slovenijo? Kakšen je sprejem lokalnih organizatorjev koncertov?
JG: Drastično se ni spremenilo. Postavili smo se na zemljevid slovenskih skupin, kjer prej nismo bili, ker smo malo igrali. Toda do tektonskih premikov ni prišlo. Če želiš postati zanimiv za organizatorja, moraš pripeljati na nastop občinstvo. To se pri nas odvija počasi.
NJ: Pri takšni glasbi moraš teči maraton. Velike podpore na radijskih postajah ni - z izjemo vaše hiše. Težko je pričakovati, da boš čez noč povsod in da te bodo imeli vsi radi. To tudi ni glasba za širše množice. Je za specifično občinstvo, ki ga ni veliko v Sloveniji. Kot je omenil Jure, moraš organizatorju zagotoviti prihod določenega števila ljudi na tvoj koncert, da te najame in plača. Verjamem, da bi lahko za gajbo piva igrali kjerkoli po Sloveniji. Ampak tega nočemo. Gremo po drugi strani. Ime želimo ustvariti tudi s turnejami po tujini in s čim več dobrega materiala. Na dolgi rok se bo zagotovo pokazal rezultat. Lep primer tega je skupina Hamo & Tribute 2 Love. Tudi oni ustvarjajo glasbo, ki ni za širše množice, ampak tečejo maraton že kar nekaj let in mu je zdaj uspelo napolniti Cvetličarno in Kino Šiška. Podobna zgodba so tudi Prismojenih profesorjih bluesa.

Se pravi, čakamo deseto obletnico delovanja?
Oba: (smeh)
Oba imata izkušnje s preigravanjem v drugih skupinah. Kakšna je bila razlika, ko ste tokrat začeli na novo v primerjavi z drugimi začetki?
NJ: Pri drugih skupinah je bila moja osebna izkušnja takšna, da so bile že na začetku zastavljene bolj komercialno. Za predvajanje na radijskih postajah in za nastope po klubih. Kar je daleč od tega, kar si želi in poje tvoja duša. Tu pa je ustvarjanje na prvem mestu – izvira iz nas. Vsi imamo temelje v roku, bluzu in metalu. In se lepo skanalizira, kar tu naredimo.
JG: Do zdaj smo tudi oba albuma sami sproducirali. Imeli smo tonskega mojstra. Ampak tako kot zaigramo na vaji, tudi posnamemo v studiu. Če želiš posneti tako, da vsi igrajo, ne moreš v dveh minutah prearanžirati skladbe.
Zdi se mi dobro, da v skupini navdihujemo drug drugega s tem, kako igramo. Ni tako, da prinese nekdo na vaje osnutek skladbe in potem bobnar zamori cel riff (smeh).
NJ: Ne izumljamo tople vode. Ko vidimo, da skladba funkcionira, se je ne dotikamo več. Tudi sliko bi lahko risali 600 let, ampak nima smisla.
Od kod izvira ta naklonjenost bluzu zadnjih let – njegovi vedno večji prisotnosti v "mainstreamu"? Oživetju.
JG: Vsakih nekaj let se obrnejo smernice. Zdaj je popularno, da ima vsak mulc na YouTubu svoj kanal in povleče množice ljudi k temu, da ga poslušajo. Ampak na vsake toliko se vedno vrnemo h koreninam. In to je kitarski rock, bluz. Tam se je vse začelo. Od tam izvira tudi Justin Bieber in lahko bi naštevali v nedogled. Je pa res, da Slovenija cepeta za trendi. Nismo med vodilnimi. Skupine Kadavar in Blues Pills, s katerimi smo bili na turneji, polnijo relativno velike dvorane po Evropi. V Sloveniji pa jih skoraj ne slišimo na radijskih postajah. Če lahko oni polnijo dvorane v tujini, ne pridejo pa na naše radijske postaje, je to že zelo zgovoren podatek. Ampak, če lahko Hamo napolni Cvetličarno, tudi nekaj pove. Še vedno ljudje ustvarjajo dobro glasbo in takšna glasba pride do ljudi. Samo vztrajati je treba.
Kakšna je možnost, da boste v prihodnosti pripravili kakšno besedilo v slovenščini?
JG: Za zdaj bomo kar ostali pri angleščini. Toda nikoli ne reci nikoli.
NJ: Zdaj gremo kot posebni gostje na Emo (smeh).
JG: Kot hišni bend (smeh).
Ali se obeta še kakšna podobna turneja, kot je bila zadnja?
JG: Ves čas se prek založbe pogovarjamo s tujino. Imeli smo že dve ponudbi skoraj potrjeni, toda iz neznanih vzgibov sta padli v vodo. Trenutno nimamo velike založbe v tujini in se težko priključimo večjim skupinam. Smo v dogovorih in mislim, da se bo v kratkem zgodila še kakšna.
Kaj je vaš cilj?
JG: Cilj je, da sestavijo celostno podobo, kdo smo in kako se predstavljamo, na kakšen način igramo. Pogovarjamo se z organizatorji koncerti v državah nekdanje skupne države in da najdemo založbo v tujini. Kmalu se bomo lotili ustvarjanja tudi tretjega albuma.
Zasedba ne bo doživljala več kadrovskih sprememb?
JG: Za zdaj ne kaže, da bi nastala kakšna sprememba. Če zdržiš turnejo, si kar prestal test.
NJ: Če si lahko mesec in pol skupaj 24 ur na dan – mislim, da marsikdo tega ne zmore s svojim partnerjem (smeh). Ko prideš domov po tolikšnem času, se usedeš doma na kavč in se vprašaš, kako naprej. Žene te želja po nadaljnjem ustvarjanju.

Ko smo šli nastopat v tujino, nas ni bilo nikoli sram, da povemo, da smo iz Slovenije. Prav nasprotno. Poudarjali smo. In odzivi so bili zelo pozitivi. Veliko ljudi ni moglo verjeti, da ne prihajamo iz angloameriškega predela sveta in da pevec tako poje, da se ne sliši, od kod je. Nikoli ni zdravo, da se pretvarjaš za nekaj, kar nisi. In se pretvarjaš, da si Američan, Francoz … Mi smo ponosni, od kod prihajamo. In zakaj ne bi tega predstavili v tujini?

Niko Jug