Glasba
(3)

Poudarki

  • Intervju: The Tide
  • Predstavitveni koncert nove plošče Kings of the Hill
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4,3 od 46 glasov Ocenite to novico!
THE Tide so tisti z Gorenjske. Brez Kevina. Tomaž Štular pravi, da bi bilo povsem vseeno, tudi če bi bili trije Tidi v Sloveniji: 'Ne gre za ime, gre za glasbo.' Foto: Miha Rekar
Skupina je v Orto klubu predstavljala svoj sveži album. Foto: Miha Rekar
       Mogoče bomo naslednjo ploščo izdali na kaki kaseti. Ampak bomo morali v paket najbrž dodati še kasetofon.       
 Tomaž Štular
Skupina pravi, da se pri nas pač ne da zaslužiti z izdajo albuma. Zato oni svojim poslušalcem omogočajo kar brezplačno snemanje z njihove uradne strani. Foto: Miha Rekar
'Težko je med našimi komadi izbrat enega, ki bi bil barometer razpoloženja v publiki,' pravi Drejc Pogačnik. Foto: Miha Rekar
Drejc Pogačnik je edini od članov zasedbe, ki se tudi poklicno ukvarja z glasbo - je namreč profesor glasbe. Foto: Miha Rekar
'Spomnim se, kako sem nekoč na spletu našel blog nekega Beograjčana, ki je na MTV-ju videl video Your River Wild in nato začel iskati informacije o nas. Na blogu je popisal cel postopek, kako je odkril zastonj download na naši strani, in kako zdaj doma navdušeno posluša The Tide. To je bil en sam človek in za nas je to dovolj. Internet moraš obrniti sebi v prid. Če boš igral proti internetu, ne boš nikoli zmagal, razlaga Štular. Foto: Miha Rekar
       Internet moraš obrniti sebi v prid. Če boš igral proti njemu, ne boš nikoli zmagal.       
 Tomaž Štular
       Jaz to počnem zato, da bom lahko, ko bom star 60 ali 70 let, poslušal dobro glasbo.       
 Tomaž Štular
Dejan Osterman - med nastopi večinoma miži. Da bolj 'začuti' ostale člane in glasbo. Foto: Miha Rekar
The Tide smo lahko videli tudi v kratkem filmu Mihe Knifica Lovec oblakov. Foto: Miha Rekar
'Če je energija na odru prava in se res dobro počutim, potem na koncertih malo improviziram z besedilom,' pove Štular. Foto: Miha Rekar
'V naprej bomo morda bolj natančni glede glede izbire pesmi, za katere se bo snemal videospot … ne boljše, samo drugačne,' odgovarja Štular na cvprašanje, zakaj so za single izbrali ravno precej 'netidovski Decline. Foto: Miha Rekar
fantje so skupaj povsem uigrana ekipa. Foto: Miha Rekar

Dodaj v

The Tide: glavni na vasi

Kranjska skupina z novo ploščo Kings of the Hill
8. november 2010 ob 10:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Kralji na vasi - bistveno dlje od Ljubljane in Kranja tako ali tako ne bomo nikdar prilezli," so glede svojega statusa na slovenski glasbeni sceni nonšalantni The Tide.

Ne gre jim čisto verjeti na besedo: še čisto sveži album Kings of the Hill že na prvi pogled priča o malce večjih glasbenih ambicijah kranjske peterice, kot jih izdaja njegov naslov.

Čeprav se lajtmotiv, da "glasbo delajo le za svojo dušo", v pogovoru s pevcem Tomažem Štularjem in basistom Dejanom Ostermanom pojavi več kot enkrat, njihov položaj na slovenski glasbeni sceni priča o vendarle ne povsem ležernem pristopu: singli Desire, Your River Wild in Snow so (tudi po zaslugi dodelanih videospotov) danes obvezen del repertoarja slovenskega melanholičnega rocka, Snow pa je obenem konceptualni del večkrat nagrajenega kratkega filma Lovec oblakov Mihe Knifica, tidovskega "dežurnega" režiserja.

Single Decline, ki se ponaša s sumljivo "kingstonovskim" videom, je postal popevka tedna na Valu 202, v teh dneh jih bodo posebej predstavili celo na francoskem indieradiu … in navsezadnje, s prenovljeno spletno stranjo, kjer si lahko sam oblikuješ "svojo" naslovnico za Kings of the Hill, redefinirajo slovensko definicijo kreativne (samo)promocije. Skratka – le težko se še skromno prištevajo med "vaške" skupine.

Tudi opazke na račun (skoraj) enakega imena s primorsko zasedbo Tide jih ne ganejo pretirano. "Ni se še zgodilo, da bi kdo prišel na naš koncert in šel po petih minutah domov, ker je zaradi imena prišel na napačnega," je samozavesten Štular, ki sicer še pred tonsko vajo za prvo koncertno "testno vožnjo" novega albuma trdi, da ima silno tremo.

A če ga v zaodrju morda res še dajejo živci ("A vidiš, kako sem negmahtig?"), človek tega dve uri pozneje ne bi nikoli uganil: s svojo trzajočo zamaknjenostjo pred mikrofonom več kot samo mimogrede spominja na manične nastope Toma Smitha, že pregovorno epileptičnega frontmana Britancev Editors. V dobri uri so Kranjčani pretekli petek pred zmerno polnim Orto barom tako preigrali vse komade z novega albuma, od nastavkov U2-jevske bombastičnosti v Shine prek melanholije Snow in "žaganja" Decline do nežne "outro" uspavanke We Keep You Alive (in kakopak z obvezno "divjo reko" v dodatku).

Več o tem, kako The Tide gledajo na slovensko "alternativo", o tem, zakaj vam je video za Decline morda nekam sumljivo znan, in o tem, da tuji (glasbeni) pašniki niso vedno bolj zeleni, preberite v spodnjem intervjuju.

Če se ustavimo kar pri samem naslovu albuma, Kings of The Hill – zdi se, da namiguje na dosego cilja, morda komentar lastnega ustvarjalnega razvoja. Kako vidite razvojni lok svoje glasbe od Love & Trust pa do zdaj?
Dejan Osterman
: Love & Trust je bila projektno narejena plošča - vsaj material je tako nastajal, če smo že potem zelo hitro začeli delovati kot bend. Druga plošča je, nasprotno, sad skupnega dela, ko smo se kot skupina že formirali, ujeli. Naslov Kings of the Hill ne cilja ravno na to, da smo zdaj dosegli svojo točko, da smo kralji …
Tomaž Štular (se vrine): Neee, Kings of the Hill naj bi bil nekako ohlapen prevod fraze "glavni na vasi". Mogoče smo s tem želeli biti rahlo samoironični: glavni na vasi, ker dalj od Kranja in Ljubljane tako ali tako ne bomo nikoli prišli. (DO: No, to lahko apliciramo tudi na celo Slovenijo …) Pa zato, ker smo ugotovili, da smo bend, ki stoji skupaj in dela, kar mu ustreza. Ni zunanjega dejavnika, ki bi nam postavljal roke, nas forsiral in usmerjal proti temu, kar naj bi bilo trendovsko, kar bi se bolje prodajalo. Skratka, smo neodvisni.

Če ste že proti "zunanjim vplivom" odporni – se vsaj znotraj benda kdaj pojavljajo trenja, bi šel kdaj kdo raje v drugo smer kot drugi?
DO
: Tudi v tem pogledu nimamo kakih pretiranih težav, kar se mi zdi posledica tega, da se nas je pravih pet zbralo skupaj, in tega, da se trije (bas, ritem sekcija in tale turist tukaj ("turist" je klaviaturist Drejc Pogačnik, op. n.) že petnajst let glasbeno družimo. Tomaž se je pridružil zato, ker smo se nekako "začutili", tako da nihče nima kakih silnih idej, kako bi kaj počel čisto drugače. Je pa res, da na vajah preizkušamo razne ideje, ki nato odpadejo, ker bodisi ne ustrezajo Tomažu kot pevcu bodisi jaz in Marty (bobnar Martin Pogačnik, op. n.) ugotoviva, da je to "šmorn, iz katerega ne moreva narediti presežka".
: Včasih imamo tudi jam sessione, na katerih se rodijo dobri komadi, na katere potem preprosto pozabimo. Gotovo je kje po računalnikih skritih še vsaj za en album zanimivih idej.

Glede na to, da pravite, da je besedilo pri nastajanju pesmi v primerjavi z glasbo sekundarnega pomena, kako ste se lotili pisanja besedila za pesem Decline? (To je edina pesem na albumu, kjer Štularja pred mikrofonom zamenja basist Osterman, op. n.) Je bil to izziv?
DO
: Ne, sploh ne. Dolgih osem let sem bil v bendu, kjer sem bil tako frontman kot avtor glasbe in besedil. Ta najstniška ljubezen je potem sicer razpadla, ampak pisanje besedil ni bilo zame nikoli težava. Danes jih sicer ne več toliko, imam pa podoben pristop k pisanju kot Tomaž: tudi on začne običajno najprej improvizirati v angleščini, dokler ne najde ideje, ki ga pritegne. Pri Decline sem mrmral nekaj angleških fraz, ki so se tako dobro navezale na glasbo, da sem jih moral ohraniti, pa čeprav mi mogoče niso čisto "sedle".
: Če se prepustiš improvizaciji, ti komad sam ponudi smernice, o čem lahko pišeš in kaj lahko iz njega narediš. Nikoli še nisem poskusil, kot to počne, se mi zdi, Bono, da bi napisal besedilo pred glasbo.
DO: Glede na to, da pišemo v angleščini, je pa verjetno res, da razmišljamo oziroma stvari povemo drugače, kot jih nekdo, ki ima angleščino za materni jezik.
: Z besedilom pač stvari poveš tako, kot so. V angleščini res ni potrebe, da bi v besedilo trpali tako kompleksne pojme, da se potem polovica ljudi sprašuje, kaj sploh pomenijo. Slovenci smo preveč obremenjeni s tujim jezikom, z izgovorjavo in podobnim. Slovenci smo in pojemo v angleščini - so f***ing what? Skušaš izgovarjati čim mehkeje, ampak glavno je, da razumeš in čutiš, kar poješ.

Za besedila v angleščini ste se torej odločili izključno zato, ker se bolj poda h glasbi, ki jo pišete, in ne zato, da bi si pustili priprta vrata za morebiten preboj v tujino?
: V tujino se nismo skušali zares prebiti. Vsak bend gre lahko nastopat v Avstrijo ali na Hrvaško; ne vem, kaj imajo vsi s to tujino. Enako težko je kot pri nas, mogoče je le večja izbira klubov.
DO: Pred dvema, tremi leti smo sicer imeli zelo zanimivo idejo za turnejo v tujini, ki pa je propadla. Hoteli smo narediti izmenjavo bendov. V tujini bi poiskali podobno mislečo skupino – popolnoma na slepo smo si izbrali Dansko - in se v njihovem imenu dogovorili za pet koncertov v Sloveniji, oni pa bi isto za nas naredili doma. Mi smo sicer svoj del izpeljali z Neilom Leytonom (ker je tisti bend odpovedal), ni pa prišlo do tega, da bi šli mi kam v tujino.
: Izredno težko je priti do neke založbe, tudi če je majhna ali underground, in jo pripraviti, da ti da denar za turnejo ali določen projekt. Danes je internet vse pokvaril. Oziroma, bolje rečeno, nadgradil, ker je treba pač malce drugače razmišljati oziroma dojemati celotno sceno. Založbe še kar mislijo, da je danes enako kot pred kakimi desetimi leti.
DO: Kar se tujine tiče – v mislih ostaja. Ni pa to prva stvar, ki jo hočemo narediti.

Pa mislite, da je v Sloveniji mogoče biti alternativen bend z "mainstream" dometom?
DO
: Ne, mislim, da v Sloveniji ni. Mogoče je bila zadnji tak fenomen Siddharta. Njihovo zgodbo sem spremljal od od prve plošče dalje – in vse je bilo zelo premišljeno vodeno, tako od menedžmenta kot založbe.

Če vemo, da za glasbenike v svetovnem merilu denar dejansko ni več v prodaji albumov, ampak v koncertih - kakšna je v Sloveniji položaj za bend, ki ne nastopa ravno po veselicah? Na vaši spletni strani ni, razen za nocojšnjega, napovedan še noben koncert.
DO
: Pri nas lahko v tem žanru od glasbe živijo dva ali trije bendi, pa še to ne vsi člani, samo avtorji.
: Zdaj sem se po letu ali dveh spet malo bolj intenzivno lotil navezovanja stikov s klubi, in situacija je res nemogoča. Dobre zveze potrebuješ že za to, da ti programski vodja sploh odgovori na elektronsko pošto. Ponekod so pa tudi zelo zaprti krogi, denimo Prekmurje, v katerega ne spuščajo nikogar, razen varovancev organizatorjev, s katerimi vedno sodelujejo. Sicer pa, če imamo koncert enkrat na mesec, smo čisto zadovoljni. Tako se ravno celo leto nekaj po malem dogaja.

Glasbe torej ne delate za denar, s koncerti ne zaslužite skoraj nič, ploščo si lahko s spleta naloži vsak sam – zakaj torej to počnete? Kaj je na koncu dneva vredno naporov?
: Jaz to delam zato, da bom lahko, ko bom star 60, 70 let, poslušal dobro glasbo. Če posnameš ploščo od A do Ž, jo zapakiraš in izdaš, imaš pred seboj nekaj trajnega. Jaz na primer v avtomobilu poslušam The Tide, ker mi je pač všeč glasba.
DO: Zavestno niti ne vem, zakaj to počnem. "Zakaj" je zelo neoprijemljiv koncept. Sodeloval sem z veliko ljudmi, ki so se z glasbo ukvarjali, pa se danes ne več, ker so ugotovili, da v tem ni zaslužka. Nekateri pa vztrajamo. Sicer ima pa vsak svoj hobi. To ni nekaj, kar bi ti omogočalo eksistenco, ampak zapravljanje denarja za nekaj, kar te veseli.
Drejc Pogačnik: Jaz to počnem, ker v službi ne morem. (smeh) (Pogačnik je namreč edini, ki ima z glasbo povezano službo, poučuje v glasbeni šoli, op. n.)
DO: Pričakovati, da boš z albumom veliko zaslužil, so najstniške iluzije. Tega ni več.

Imate kake podatke, koliko ljudi je šlo v teh dveh tednih od izida plošče na vašo spletno stran in si dejansko oblikovalo unikatno naslovnico albuma?
: Za Love & Trust se je številka prenosov ustavila nekje pri osem tisoč. Za dostop do tega albuma zahtevamo malo več – brezplačno registracijo na strani. Po dveh tednih smo našteli 200 brezplačnih prenosov, in ta številka zdaj raste. Obiskanost strani je bila v prvih dneh okrog 300, 400 različnih uporabnikov na dan. Vse skupaj je zelo zanimivo, ampak bo tega otroka treba še precej hraniti in negovati – dodajati nove elemente itd. Z malo drugačnim prijemom smo skušali doseči, da bi na stran mogoče prišel še kdo, ki naše glasbe prej ni poznal.

Najbrž bi se dalo trditi, da je eksplozija nalaganja glasbe s spleta razvrednotila koncept albuma kot celostne umetnine, ki ima tudi svojo vizualno komponento. Bi se dalo vašo ponudbo, da ljudem natiskate njihovo lastno naslovnico in zapečete cede, razumeti kot nostalgijo, stremenje k vrnitvi albuma? Ali pa vas ta nov način poslušanja glasbe, po pesmih, in ne po albumih, ne moti?
DO:
Mislim, da mi vsi skupaj še vedno gledamo na album kot na celoto. Mogoče smo še vedno malo stara šola.
DP: Mislim, da večina ljudi še vedno tako gleda. Ko prvič slišiš za neki bend, se pozanimaš, ali so izdali kak album, ne pa, koliko pesmi se da dobiti.
: Kupiti eno samo pesem, to ni to, tako ne izveš celotne zgodbe.

Glede na to, da očitno spodbujate interaktivnost oboževalcev, ste že kaj razmišljali, kako bi to lahko zastavili še na širše? Kam naprej? Sledi poziv k nalaganju videov na YouTube?
TŠ:
Dejansko smo imeli idejo, da bi si vsak lahko naredil svoj lasten videospot s pomočjo elementov na naši spletni strani. Za en sam singel bi bilo tako lahko na YouTubu 500 različnih videov. Amprak za zdaj ostajamo pri strani, kakršna je. Že tako je narediti nekaj do uporabnika prijaznega in delujočega zelo težaven projekt.
DO: Če bi ljudje na teden naročili sto takih unikatnih albumov, bi bila to za nas velika logistična težava.
: Mogoče bomo naslednjo ploščo izdali na kaki kaseti. Ampak bomo morali v paket dodati še kasetofon.
DO: Pa ravno zdaj je Sony nehal proizvajati klasični walkman …

Kje pa trenutno stoji slovenska alternativa? Člani benda Grimmski so lani v intervjuju pripomnili, da "gnije v svojem samozadostnem brlogu".
DO
: Mislim, da se nikoli nismo prištevali h kaki alternativi. Ne nameravamo se načrtno truditi, da bi bili "indie" ali "alter". Tudi tistih, ki se zgražajo nad nalepko, ki so jim jo prilepili mediji, ne razumem.
DP: Jaz v glasbeni šoli vidim, da je, če vprašaš otroke, trenutno bolj "alter" Mozart kot pa John Williams. Vsi bi raje igrali glasbo iz Harryja Potterja kot Mozarta. Sicer se pa spomnim nekega intervjuja s Kurtom Cobainom, v katerem je izjavil, da se tak cirkus okrog grungea zganja samo zato, ker je pač tisti hip v trendu. Popolnoma prav je imel – pa bi prav tako lahko govoril o „indie“ glasbi. Pa saj to se dogaja že od nekdaj: v baroku in klasicizmu ni bilo nič drugače, je pa res, da je trajalo 40 let, da se je kak trend zamenjal. Pretok informacij je bil počasnejši, v tem je vsa razlika.

Kateri slovenski bend pa, poleg samih sebe, še poslušate v avtomobilu?
TŠ: Gutti, obvezno. Zadnjič sem si zavrtel tudi Grimmski.
DP: Tomaža Pengova, pa Demolition Group.
DO: Buldožer.

Kako to, da se v prvem videospotu z nove plošče, Decline, sploh ne pojavite? Ste že dovolj slavni, da vam kaj takega ni treba?
TŠ: Videospot je delo Mihe Knifica, ki je naredil nekaj, kar mu je sedlo, pa smo sklenili uporabiti. V videu za Your River Wild se pojavimo, v Snow tudi. V Desire nastopim samo jaz, čeprav težim k temu, da se pojavi cel bend, ker pač nisem Jan Plestenjak …
DO: Glede Decline je zgodba taka, da je bil material posnet v Črni gori, kot oglas za njihov turizem. Komad Decline je bil Knificu zelo všeč in nam je zanj ponudil video, kakršen pač je. Kadre bo mogoče kdo prepoznal, ker so se poleti tudi pri nas vrteli kot reklama za promocijo črnogorskega turizma.

Je kakšna pesem, ki jo trenutno na koncertih igrate najraje?
TŠ: Ne, vsak komad je zgodba zase s svojimi občutji. Na koncertu je veliko odvisno od publike.
DP: Velikokrat nam najbolj pašejo tisti, ki jih že dalj časa nismo igrali.
DO: V prvi vrsti uživam v svojem inštrumentu. Ko imam tega že vcepljenega v podzavest, pa uživam tudi v tem, da poslušam svoje kolege. Na koncertih pogosto mižim - da uživam v tem, ko slišim cel bend.
DP: Pri meni je enako. Pred snemanjem druge plošče, pri kateri sem bil malo manj udeležen, sem se počutil kot košček sestavljanke v sredini. Zdaj pa se počutim kot tisti košček ob strani, ki ima gladek rob: manj je v ospredju, a bi se brez njega ravno tako vse podrlo.

Kaj pa, če se izkaže, da je Dejan večji "hit" kot frontman, da ima večjo odrsko prezenco? Bi lahko prišlo do zamenjave na mestu frontmana?
TŠ: Dejana, ki sicer večkrat poje spremljevalne vokale, bi jaz večkrat rad uporabil vsaj za kak duet.
DO: To je samo znak tega, da se v bendu spoštujemo, upoštevamo in da ni težav s kakim prevelikim egom. Je pa res, da je bil Decline moja ideja. Najprej sem mislil, da ga bo odpel Tomaž, ampak je sklenil, da on v tem primeru ni primeren za tako dominanten vokal.

Ana Jurc, Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
Calliope
# 08.11.2010 ob 15:07
dober in zanimiv intervju! škoda, da jih ne objavljate bolj pogosto
kacjipastir
# 08.11.2010 ob 13:18
Odličen band, sem jih "odkril" ko so izdali prvi CD. Zame en redkih presežkov slovenske muzike.
Kapitan Kljuka
# 08.11.2010 ob 13:54
Overrated...
Nove note
link
Blu.Sine, slovenski trip hop kot kulisa iz starih "art" srhljivk
5
17. september 2014 ob 19:33 " Do neke mere igramo in izbiramo, kaj bomo pokazali," pravi Urška Bajec, prvi glas Blu.Sine, ki "slikajo" glasbo s sestavljanjem koščkov že slišanih glasbenih vzorcev in slovenskih besedil.
Več novic ...
Kazalo