Red Five Point Star (okrajšano RFPS) je slovenska skarock skupina iz Trbovelj, ki sta jo leta 1998 ustanovila bratranca Uroš in Jernej Grahek. Skupina je začela kot punkrock trio, a so v svojo glasbo kmalu začeli vnašati elemente skaja, surfrocka in drugih zvrsti ter prerasli v sekstet. Svoj slog označujejo kot 'dirty ska' (umazani ska), je o skupini zapisano na Wikipedii. Foto: Kino Šiška
Red Five Point Star (okrajšano RFPS) je slovenska skarock skupina iz Trbovelj, ki sta jo leta 1998 ustanovila bratranca Uroš in Jernej Grahek. Skupina je začela kot punkrock trio, a so v svojo glasbo kmalu začeli vnašati elemente skaja, surfrocka in drugih zvrsti ter prerasli v sekstet. Svoj slog označujejo kot 'dirty ska' (umazani ska), je o skupini zapisano na Wikipedii. Foto: Kino Šiška

Na lanski južnoafriški turneji je bilo eno izmed prizorišč tudi priznana restavracija InFood v Jeffreys Bayu v JAR-u, katere lastnica je gostovala tudi v oddaji Jamieja Oliverja. Igrali smo koncert ob njihovi prvi obletnici pred izbrano publiko upokojenih surferjev, manekenk, uspešnih južnoafriških poslovnežev ... Ker sta bili lastnica in seveda publika tako zadovoljni z nastopom, smo v isti restavraciji dobili priložnost za dodaten nastop, ki smo ga odigrali tri tedne pozneje.

Mislim, da v dnevnem slovenskem časopisu intervjuja z RFPS-jem še ni bilo. Imamo pa zato vsak teden sveže novičke, kdo s slovenske estrade ima nove zobe, avto, ljubico ali mogoče celo nov singel, kar pa niti ni tako pomembno.

ZDA niso nikakršne sanje. Vsak izvajalec, ki se odloči imeti turnejo po ZDA in na to ni pripravljen, bo le izgubil denar. Veliko denarja. V Evropi je publika bolj skoncentrirana, razdalje so krajše, možnosti za uspeh večje.

Za trboveljsko skupino Red Five Point Star bo leto 2011 prelomno leto. Lani so odigrali 64 koncertov, od tega kar 48 v tujini. Najprej so 25 koncertov odigrali na turneji v Južnoafriški republiki, Svaziju in Bocvani, takoj po povratku pa so na evropski turneji spremljali še najvplivnejšo ameriško skaskupino - The Toasters.

Tretji studijski album RFPS bo aprila 2011 izšel za ameriško založbo Megalith, ki je naslednica Moon Ska Recordsa, največje ameriške skazaložbe, kar priča o tem, da smo v Sloveniji vzgojili eno najboljših skaskupin. Izdaji bo sledila ameriška turneja, v sklopu katere bodo znova spremljali The Toasters na njihovi turneji ob 30. obletnici nastanka skupine.

V četrtek bodo (Red Five Point Star) RFPS v okviru cikla YU GO! na odru Kina Šiška stali v družbi francoskih kolegov Joke in hrvaških Kawasaki 3P. Koncert se začne ob 20.30. Več o RFPS-ju preberite v MMC-jevem intervjuju.


Konec preteklega leta ste gostovali v Franciji na peti obletnici pariške organizacije Alors, on le fait? To je bil vaš peti obisk Francije. Kaj vas vleče tja?
Občinstvo! Francija je eden izmed tujih trgov, na katerem si nam je uspelo pridobiti konkretno bazo poslušalcev, ki spremljajo naše delo. AOLF pa je organizacija, ki nam te stvari ureja na francoskem trgu.

Tokrat se vam bodo na odru Kina Šiške, ki je vaša naslednja koncertna postojanka, pridružili francoski Joke, s katerimi ste nazadnje nastopali na AOLF-ju. Kako ste prišli v stik z njimi?
Spoznali smo se na naši prvi turneji v Franciji pred šestimi leti. Obojestranska kemija je pripeljala do odrskega in studijskega sodelovanja, navsezadnje pa tudi do dobrega prijateljstva. Z Joke smo imeli skupaj že nešteto koncertov, prav tako pa tudi nekaj turnej.

Kako močna je povezava tujih glasbenih odrov z vašo skupino?
Glede na to, da je odstotkovno gledano naše pojavljanje na tuji precej višje od pojavljanja na domači odrski in medijski sceni, bi lahko rekli, da je povezava močna. S turnejami spoznavamo sceno po vsem svetu oziroma po vseh državah, kamor potujemo. Tam si pridobivamo nove oboževalce, kontakte, ki jih potrebujemo za prihodnost, glasbenike, s katerimi sodelujemo ... Lep primer tega so prav gostovanja na ploščah skupine Joke in sodelovanje z basistom Martinom Labuschangeem (Jan Blohm, The Gents Of Leisure, New Academics), ki je igral bas pri RFPS-ju na naši prvi južnoafriški turneji leta 2009.

Prav tako pa si z različnimi tujimi skupinami nudimo podporo pri koncertih. Tako se je zgodilo v primeru Jokea iz Francije in Hog Hoggidy Hoga iz Južne Afrike.

Je bila tujina logična izbira za vašo skupino (glasbo, ki jo ustvarjate) ali nuja glede na razvitost domačega glasbenega prizorišča?
Ob začetku nastanka nismo nikoli pomislili, da bo skupina požela več uspeha v tujini kot v Sloveniji. Enostavno smo bili zanimivi tudi za tuje promotorje in že takoj na začetku začeli gostovanja zunaj Slovenije.

Zvrst glasbe niti nima neposredne veze. Prvi koncert v legendarnem zagrebškem klubu Močvara smo dobili na račun koncerta, ki smo ga odigrali v Unterhundu v Ormožu, kjer nas je opazil priznan promotor iz Zagreba.

Pri nas so koncertna prizorišča, ki vas preprosto vzamejo za svoje (npr. Gala Hala), in prizorišča, kjer poskakuje le peščica (npr. lanski Rock Otočec). Kakšen je vaš pristop do občinstva, ki vašega dela in ustvarjanja še ne pozna do te mere kot vaši oboževalci? Je morda kaj drugačen?
Občinstvo je občinstvo. Rahlo lahko prilagajamo le repertoar, vendar smo še vedno RFPS. Šestdesetletnika moraš pač previdneje ogrevati kot dvajsetletnika.

Vsak koncert poskušamo izpeljati optimalno. Pri nepoznanem občinstvu se trudiš, da se bodo obiskovalci vrnili na tvoje nastope, pri znanem pa se enostavno zabavaš z njimi!

Aprila lahko pričakujemo vaš nov album. Kaj lahko poveste o njem?
Nastajal je v Studiu Metro in Studiu Metelkova v Ljubljani s producentom Rokom Podbevškom. Vseboval bo 12 pesmi, ki bodo verjetno pisane na kožo oboževalcem, ki jim je bila prva plošča ljubša. Čeprav smo jo nagradili tudi s soulom, več latinoglasbe ... bo imela še ostrejši naboj, kot so ga naši poslušalci vajeni. Poskušali smo nadgraditi znanje, ki smo ga pridobivali v vseh teh letih obstoja. Tako smo dvignili raven ustvarjanja pesmi, aranžmajev, navsezadnje pa bo plošča tudi produkcijsko na višji ravni kot prve tri zgoščenke.

Bo to nadaljevanje vašega preteklega dela ali ste se odločili za kakšne spremembe?
Gre zgolj za razvoj skupine. Nismo stopili iz okvirjev, ki so jih naši poslušalci vajeni, smo jih le, kot že omenjeno, nadgradili.

Spremembe se dogajajo v smislu načina dela in pristopa do ustvarjanja. Aranžmajsko je plošča delo celotne skupine, kar se je izkazalo za odlično formulo.

Izdan bo pri ameriški založbi Megalith. Koliko truda je bilo potrebnega v to, da vas je opazila naslednica največje ameriške skazaložbe?
12 let dela, vaj, odrekanj ... skupina raste iz koncerta do koncerta. Vsekakor so vaje pomembne, vendar pa skupina "diha" le na odru. Na turnejah pa se lahko naknadno le še krepi ali slabi. To pa je odvisno od karakterjev članov skupine. Lahko vztrajaš ali pa obupaš. RFPS bi lahko definirali tudi kot dolgoletni projekt, saj je v skupini igralo že štirinajst glasbenikov.

Kako močan dejavnik je za vas izdaja albuma v tuji založbi? Koliko se je založba "vmešavala" v vaše ustvarjanje albuma, če sploh?
Izdaja albuma pri tuji založbi je korak naprej v razvoju skupine. Hkrati je odlična referenca pri promotorjih zunaj Slovenije, ki vedo, kaj pomeni izdati ploščo pri največji založbi za določeno zvrst. V tujini v veliki večini ne poznajo sistema podpore javnih institucij kulturi ali celo mogoče podpore študentskih organizacij klubom, festivalom ... To pomeni, da je treba na koncertu prodati določeno število vstopnic, da si za tuje promotorje zanimiv. Tako lahko začneš pogajanja s klubi, festivali ... ki se zanimajo zate. Z izdajo plošče pri taki založbi si lahko pridobiš še boljše izhodišče za pogajanja pri nastopih na tujih trgih.

Kar se tiče vmešavanja založbe v samo ploščo – lastnik založbe in pevec The Toasters Rob Hingley nas je poznal že od prej, vendar se je za izdajo odločil po lanski evropski turneji, kjer smo RFPS nastopali kot predskupina omenjene legendarne zasedbe. Poznal je naše delo in nam povsem zaupal. Edini pogoj je bil, da sta največ dve pesmi v slovenskem jeziku, saj v nasprotnem primeru plošča ne bi bila zanimiva za ameriški trg, kjer bo zgoščenka izšla v največji nakladi.

Bi lahko rekli, da je Slovenija vzgojila eno najboljših skaskupin pri nas ali da ste samorastniki, ki so odrasli pri nas?
Dobro vprašanje. Slovenija nima prav dosti pri naši vzgoji. Hvaležni smo slovenskim oboževalcem, ki so nas in nas še zvesto podpirajo, prav tako smo hvaležni nekaterim slovenskim organizatorjem (v večini pa so to skozi leta eni in isti), to pa je tudi vse. Mediji so nas v veliki večini trinajst let prezirali, prav tako velik del potencialnega občinstva, zato smo energijo lahko usmerili v delovanje na tujih trgih. V JAR-u smo tako npr. na lanski turneji v mesecu in pol dali več intervjujev kot v Sloveniji prej v dvanajstih letih. Tiskani mediji, radijski in TV-intervjuji, internetni TV, radii in portali ... Med njimi tudi za enega največjih južnoafriških časnikov Sunday Diary, ki ima večdesetmilijonsko naklado.

Mislim, da v dnevnem slovenskem časopisu intervjuja z RFPS-jem še ni bilo. Imamo pa zato vsak teden sveže novičke, kdo s slovenske estrade ima nove zobe, avto, ljubico ali mogoče celo nov singel, kar pa niti ni tako pomembno.

Ameriška turneja vas čaka znova s The Toasters. Ali je samostojna ameriška turneja danes v vašem pogledu še vedno iluzija ali vse realnejši cilj?
Niti nikoli ni bila iluzija. Prav tako ni bil nikoli naš cilj. Dejstvo, da skoraj vsi alternativni ameriški bandi večino koncertov odigrajo v Evropi, pove, da se je Evropa koncertno »bolj ugodna« kot ZDA. To bi moral vedeti vsakdo, ki se ukvarja z glasbenim novinarstvom, in še pomembneje, vsakdo, ki se ukvarja z glasbo. ZDA niso nikakršne sanje. Vsak izvajalec, ki se odloči imeti turnejo po ZDA in na to ni pripravljen, bo le izgubil denar. Veliko denarja. V Evropi je publika bolj skoncentrirana, razdalje so krajše, možnosti za uspeh večje. Kar se tiče RFPS-turneje v ZDA, je stvar v tem, da smo RFPS v celotno zadevo šli zelo načrtno in premišljeno – koncerte nam bo urejala agencija, ki ve, na kakšno prizorišče poslati izvajalca, da se bo koncerta udeležilo dovolj ljudi.

Na lanski južnoafriški turneji je bilo eno izmed prizorišč tudi priznana restavracija InFood v Jeffreys Bayu v JAR-u, katere lastnica je gostovala tudi v oddaji Jamieja Oliverja. Igrali smo koncert ob njihovi prvi obletnici pred izbrano publiko upokojenih surferjev, manekenk, uspešnih južnoafriških poslovnežev ... Ker sta bili lastnica in seveda publika tako zadovoljni z nastopom, smo v isti restavraciji dobili priložnost za dodaten nastop, ki smo ga odigrali tri tedne pozneje.

Mislim, da v dnevnem slovenskem časopisu intervjuja z RFPS-jem še ni bilo. Imamo pa zato vsak teden sveže novičke, kdo s slovenske estrade ima nove zobe, avto, ljubico ali mogoče celo nov singel, kar pa niti ni tako pomembno.

ZDA niso nikakršne sanje. Vsak izvajalec, ki se odloči imeti turnejo po ZDA in na to ni pripravljen, bo le izgubil denar. Veliko denarja. V Evropi je publika bolj skoncentrirana, razdalje so krajše, možnosti za uspeh večje.