The Maccabees, Londončani, ki delujejo v Brightonu, so doslej izdali tri studijske albume: Colour It In (2007), Wall of Arms (2009) in Given to the Wild (2012). Foto: Uradna spletna stran skupine
The Maccabees, Londončani, ki delujejo v Brightonu, so doslej izdali tri studijske albume: Colour It In (2007), Wall of Arms (2009) in Given to the Wild (2012). Foto: Uradna spletna stran skupine
Album Given to the Wild, po mnenju številnih njihov najzrelejši izdelek, je dobil naslov po prvi vrstici besedila, ki jo pevec Orlando Weeks odpoje na plošči. Foto: Fiction

BBC-jev Alex Denney, na primer, je svojo naklonjeno kritiko začel z opevajočo izjavo: "Če bi le vse skupine bile tako pogumne in iskrene kot The Maccabees."

Zdi se, da si britanski glasbeni tisk vsakih nekaj mesecev najde novo skupino, ki naj bi rešila (indie)rock in z njim rokenrol v celoti, ki je menda, vsaj na Otoku, dosegel svoje dno in ne zanima tako rekoč nikogar več. Se spominjate norije okrog The Vaccines? Trenutno so njihovi izbranci The Maccabees. No, odvisno, koga vprašate.

Za v Brightonu delujoče The Maccabees je to tretji album, tisti, s katerim naj bi si dokončno ustvarili (ali pokopali) kariero. Pri NME-ju, kjer so mu dali devet od desetih točk, so zapisali, da bi to lahko bil njihov Skying ali celo The Suburbs, s katerima so The Horrors in Arcade Fire posegli po uspehu, ki presega nišne okvire indierocka. (Med Horrorsi in Maccabeesi obstajajo tudi druge vzporednice, saj sta obe skupini prvenca izdali leta 2007 in ju nasledili leta 2009 s kritiško priznanima izdelkoma; z Arcade Fire pa so si The Maccabees "delili" vsaj producenta Markusa Dravsa.)

Na albumu Given to the Wild je čutiti, a ne preveč, vpliv založbe DFA, produciral ga je "hipsterski" producent Tim Goldsworthy (The Rapture, UNKLE, Hercules & Love Affair, Cut Copy) iz te ustanove, ki ji "poveljuje" skupaj z Jamesom Murphyjem (LCD Soundsystem). A če ploščo pri NME-ju kujejo med zvezde, ji pri Guardianovem Observerju niso preveč naklonjeni: Kitty Empire jim je dala le dve zvezdici od petih.

Zakaj? Priznava sicer, da so Maccabees posvojili nov, bolj razsežen in zrelejši zvok, slišati so bolj himnično in čustveno, a žal do te mere, da že spominjajo na Coldplay, ki so z zadnjim izdelkom Xylo Myloto resnično ustrelili mimo. Kritičarka gre celo tako daleč, da vokal frontmana Orlanda Weeksa primerja s tistim Chrisa Martina, kitare v pesmi Heave pa jo spominjajo na nekaj, kar bi iz svoje izvabil The Edge iz U2. "Vse skupaj je še ena Viva la Vida, le z boljšimi besedili," ugotovi na neki točki avtorica recenzije, ki izrazi bojazen, da gre pač še za en indieband, ki se je uklonil želji založb po zaslužku.

Kot se precej pogosto zgodi, se Kitty tudi tokrat ni strinjala z Alexisom Petridisom iz iste hiše, ki je albumu v Guardianu dal štiri zvezdice od petih. Čeprav jim, kot številni drugi, očita, da so po črpanju navdiha pri Futureheads in Arcade Fire na prvih dveh albumih še vedno precej neizvirni in pogosto v Weeksovih interpretacijah še kar sliši Wina Butlerja, pevca slednjih. Tudi Petridisa "Makabejci" - kljub biblijsko zvenečemu imenu peterica nikakor ne želi igrati na verska čustva, ampak so si ime izbrali po naključju - ponekod spomnijo na Coldplay in njihove stadionske himne. Dobro za zaslužek, slabo za kredibilnost med "indiehipsterji".

Alenka Klun, delno po navedenih virih

V petek je skupina na YouTubu objavila videospot za novi singel Feel To Follow, ki bo nasledil prvega z albuma, Pelican.