Po izročilu naj bi bilo ime 'tiramisu', ki v prevodu pomeni nekaj podobnega kot "dvigni me", prvič uporabljeno leta 1970 v restavraciji La Beccherie v Trevisu, sladico pa sta iznašla lastnica restavracije Ada Campeol in takrat 27-letni kuhar Roberto Linguanotto.

Poimenovanje naj bi se sicer nanašalo na učinek sladice, ki po prvotnem receptu vsebuje hladen espresso in nekaj alkohola, poroča avstrijska tiskovna agencija APA. Poleg tega so ključne sestavine še biskvitni piškoti, namočeni v kavo, kakav v prahu, krema iz stepenih jajc in sladkorja ter sir mascarpone.

Deželni predsednik zgrožen nad dodatki
Ime tiramisu pa se je iz Trevisa hitro razširilo po vsem svetu in to sladico danes najdemo povsod, številni Italijani pa so zgroženi nad novi recepti za pripravo, ki so se pojavili.

"Pravi tiramisu želimo zaščititi pred številnimi različicami, ki so se razširile po svetu," je poudaril deželni predsednik Benečije Luca Zaia. "V pravem tiramisuju tako ni prostora za smetano ali jagode," je dodal. Zato naj bi izvorna različica tiramisuja pridobila zaščiteno geografsko oznako porekla pri EU-ju, Zaia pa želi Treviso uvrstiti na svetovni kulinarični zemljevid, podobno, kot se je nanj uvrstila neapeljska pica, ki je pridobila zaščiteno geografsko oznako.

"Oče" tiramisuja razume različne okuse
V nasprotju z Zaio pa je Linguanotto, ki se je podpisal pod prvi tiramisu, manj zgrožen ob misli na dodane jagode v tiramisuju. Pravi namreč, da je na lastne oči videl Nemce, ki so za pripravo namesto mascarponeja uporabili kar mlečni sirni namaz, nato pa dodali še ananas.

"Vsaka dežela ima pač svoj okus. Dokler te 'dvigne', poživi, je zame vse v redu," je dejal.