Namensko sem se sprehodil skozi središče in opazoval gostinsko ponudbo, katere meniji se večinoma začnejo v angleščini. Tarnal sem nad tem, da v Ljubljani ni ničesar za nas, lokalce. A, glej ga, zlomka, kako sem se motil. Čeprav zdaj ne mislim več na središče, pač pa na obrobje mesta, kjer MOL vodi projekt, h kateremu se lahko prijavijo izključno prebivalci Ljubljane.
Takšnim rečem bi se pred kakšno dekado še posmehoval in verjetno ne bi bil edini. Takrat smo imeli tudi humoristično nadeljevanko z istim imenom, v kateri so se osredotočili na naše šege in navade ter nas prikazovali kot zaplankance. Vrtičkarji. Zanje in za vse druge ljubitelje narave zdaj na obrobju naše vasi, na območju, ki je dolga leta veljalo za ljubljanski geto in kjer stvari še vedno niso povsem urejene, nastaja čudoviti krajinski park z imenom Rakova Jelša.
Odstranili so na črno zgrajene vrtičke, odpeljali na tone gradbenega materiala in drugih odpadkov ter uredili kolesarske in pešpoti. Predvsem pa so uredili več kot 300 vrtičkov. Zasadili so tudi javni sadovnjak, ki je sicer že nekajkrat čudežno izginil, a so ga vsakič spet vztrajno zasadili. Na teh vrtnih parcelah tudi ni več vrtnih hiš, kot so na drugih urejenih vrtičkarskih območjih po Ljubljani, kjer si je vsak po svoje uredil svojo mikrohiško za odih in vikend piknike in ji dodal mnoge kičaste dodatke.
V krajinskem parku Rakova Jelša vsak najemnik dobi svojo garderobno omarico, ki je dovolj velika za vse, kar vrtičkar pri svojem delu potrebuje. V najemni pogodbi pa piše, da je obvezno ekološko gojenje. Urejen je tudi učni vrt, ki ga vodi gospa Marjana. Znanstvenica v vrtičkarstvu. Svoje “učence” poučuje in jim svetuje, kako učinkovito vrtnariti (nauči jih npr., kaj je dobri sosed, zastirka, pravilne količine gnojenja …).
Moje navdušenje nad “novodkrito” ljubljansko lokacijo izvira iz prekrasnega dneva, ki sem ga tam preživel delovno. V čudoviti naravi parka sem namreč kuhal. Lokalno, sezonsko, predvsem pa sveže in čisto brez ogljičnega odtisa. Uporabljal sem izključno sestavine iz vrtov okrog sebe, gledal Krim in se čudil, kako lahko tako nemarno uživam v stvari, ki sem se ji še pred nekaj časa posmehoval.
V svetu norega ritma sem počutil umirjeno, povezan z naravo in preveval me je občutek rahle blaženosti. In to na obrobju moje vasi. In ko sem se začel spraševati, zakaj že smo se nekdaj norčevali iz vrtičkarjev, me je prešinilo, da to, kar je na Rakovi Jelši, pravzaprav ni navadno vrtičkarstvo. To je poskus povezati urbano z ruralnim, obrobje s centrom, ozaveščanje ljudi, da v današnjih dneh ni trgovina tista, ki ti omogoča kakovostno življenje, ampak samooskrba, ki se s kmetij lahko preseli tudi v mesto.
Vrtičkarstvo daje ljudem možnost samoodločanja, kakšno hrano bodo jedli, nekaterim pomaga pri njihovem ekonomskem položaju, spet tretji se ga gredo zaradi prestiža. Današnji odnos do vrtičkarstva, ko vemo, da že obstaja tudi urbano vrtičkanje, vrtičkanje na stehah, balkonih, parkih, nikakor ni več isti, kot je bil pred desetletji. Zdaj je vrtičkanje privilegij, ki pa je vedno bolj dostopen vsakomur. Ko sem gledal te minimalistično urejene vrtove v prekrasni pokrajini, na prostoru, kjer se je še pred kratkim dogajalo marsikaj in pravzaprav nič, sem občutil zadovoljstvo in tudi hvaležnost, da naša vas vseeno malo misli na nas, njene sinove in hčere.
Hvala ti, Ljubljana, in ne zameri, ko sem kdaj strog do tebe.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje