Nastopil je namreč v nizozemski različici oddaje Zvezde plešejo in med osvajanjem plesnih korakov odkril to življenjsko resnico. Da, Rudolph van Veen je zvezda, tudi slovenske gospodinje in gospodinjce je očaral s preprostimi jedmi, ki jih pripravlja v svojih oddajah na nizozemskem kanalu 24Kitchen. Zato je nas veliko manj kot njega samega presenetilo dejstvo, da si je živo izvedbo njegovega kuharskega šova na Kongresni trg prišlo ogledat več tisoč ljudi. Pred kratkim je obiskal Beograd ("Obožujem kajmak!"), izjemno priljubljen je v Bolgariji ...

Prav zato, ker je vsem oboževalcem iz množice, ki so si zaželeli fotografijo z njim in avtogram, želel ustreči, je krepko zamudil na dogovorjeni termin za pogovor. A simpatičnemu belolasemu Nizozemcu, ki nikamor ne gre brez očal z debelimi okvirji v različnih barvah (tokrat so bila na vrsti modra), po navadi v kombinaciji s srajco v pastelnem odtenku, težko kaj zamerimo, saj je resnično vrelec nalezljive pozitivne energije.

V središču Ljubljane je pripravil princeske s sirom, piščančji zavitek presenečenja s solato iz testenin in čokoladne rezine z oreški. V oddaji Rudolphova pekarna pa bo, kot je napovedal, kmalu na vrsti potica. Na knjižni polici v njegovem amsterdamskem podstrešnem stanovanju razkošnih dimenzij, kjer živi s partnerico Simone in njunim malčkom Ralphom, bo svoje mesto dobila tudi debela knjiga slovenskih receptov.

Ste imeli med obiskom Ljubljane priložnost poskusiti kaj slovenskega, koliko veste o tukajšnji kulinariki?

Velika posebnost teh krajev je tehnika izdelovanja testa, vaša potica je prava specialiteta! Obstajajo podobnosti s Turčijo, Grčijo, v testu se čuti nekakšno vzhodnoevropsko vzdušje. S tega konca so v času velikih imperijev prihajali najboljši izdelovalci peciva, nato pa so Francozi prevzeli recepte in jih predrugačili ... A tu so bili postavljeni tisti pravi temelji.

Zasloveli ste prav kot pekovski in slaščičarski mojster ...

Pravzaprav sem se uradno izučil za kuharja in natakarja, to piše na moji diplomi. Učitelji so mi svetovali, naj bom natakar, ker sem se vedno rad pogovarjal in ukvarjal z ljudmi. A vseeno sem raje ostal v kuhinji, kjer mi je kmalu postalo jasno, da se večina chefov posveča predvsem glavnim jedem, na sladice pa nekako pozabijo, to jemljejo kot "nekaj, kar pač pride na koncu". Meni se je zdelo, da so sladice nekakšna izgubljena dežela, ki sem se jo odločil osvojiti.

Kaj vam je ljubše, še vedno peka ali zdaj prednjači kuha?

Imam se za chefa, ki obožuje peko in izdelovanje peciva. A najpomembnejši je temelj zdrave hrane, prav to je namen moje oddaje: kuhati zdravo hrano, dostopno vsem. Ko pečem, pa sem kot casanova v umetnosti sladkega zapeljevanja: to je igrivo početje, po navadi povezano s praznovanjem, zabavo. Ko pečem, se počutim slovesneje in vzneseno. Torto spečeš za praznovanja, deliš jo z ljudmi, ki jih imaš rad. Kuhanje pa je bolj vsakodnevno opravilo.

Kaj pripravite za družino in prijatelje, ko ne kuhate po službeni dolžnosti?

Obožujem suši, a učil sem se ga delati na Havajih, ne na Japonskem. V eksotični kuhinji je še ogromno neodkritega. Navdušen sem nad arabskimi prigrizki, pripravim skupek predjedi, ki zadostujejo za celoten obrok. Rad imam hrano, za katero nima vsak svojega krožnika in pribora, hrano, ki se je s prsti. Pa seveda peciva, čokolade ... Moj hobi so razstavne torte, prave slaščičarske mojstrovine.

Za take reči je treba imeti kar nekaj opreme. Kako velika je vaša domača kuhinja?

Živim v loftu, v predelanem podstrešju nekdanje tekstilne tovarne. Stanovanje ima površino 230 kvadratnih metrov, v središču pa je kuhinja. Nekatere oddaje smo v celoti posneli pri meni doma. Vse kolačke cupcakes iz mojih kuharskih knjig sem spekel doma, kjer smo jih tudi fotografirali. Skratka, pri meni so vsi dobrodošli.

Menda vas je presenetilo, koliko ljudi je prišlo na ljubljanski dogodek, ste izjemno priljubljeni v Srbiji, Bolgariji. Kaj menite, da je tisto, s čimer ste popihali na dušo Vzhodnoevropejcem?

Zadnji človek, ki lahko odgovori na to vprašanje, sem jaz. Ne kuham zaradi slave ali ega. Kuhati ne moreš zase, ko kuhaš, si nekdo, ki streže ljudem. Če ne skrbiš rad za ljudi, ne moreš biti dober kuhar. Ugibam, da gre morda za to, da ste v teh krajih bolj vajeni tega, da si kljub natrpanim urnikom vzamete čas za kuho. Tudi mlajše generacije ste odraščale z materami in očeti, ki so vsak dan skuhali toplo kosilo, čeprav so hodili v službo.

Na Zahodu že dolgo ni tako, naši starši, povojna generacija, so v naglici pogrevali že pripravljena kosila v mikrovalovkah. Zapeljale so jih velike korporacije, ki so jim prodajale idejo, naj si vzamejo več časa zase in pozabijo na dolgotrajno kuhanje. Izgubili smo povezavo z izvorom hrane, veliko mojih vrstnikov niti ne ve, kje raste korenje, kar je žalostno. Veliko ljudi je predebelih, ker jedo napačno vrsto hrane. Hrana pa je lahko naše zdravilo.

A mlajše generacije zdaj na novo odkrivajo čare kuhanja ...

Da, to je nekakšna revolucija!

Pravite, da veliko daste na izvor hrane. Kje kupujete sestavine?

Trudim se kupovati kar se da lokalno, a sem hkrati hvaležen za možnosti uvoza. Na Nizozemskem pač ne more uspevati riž ali pa kava, čaj ... Je pa noro, da na sever Evrope uvažamo vodo iz Italije in obratno, ker je pač trendovsko piti vodo z eksotičnim imenom. Porabimo ves tisti bencin in onesnažujemo okolje, da vodo prepeljemo z enega konca na drugega. Pa je domača voda čisto enako dobra! Če poznate kmeta, ki prideluje krompir, ga kupite pri njem, ali pa se vsaj potrudite, da v trgovini kupite lokalno pridelanega. Jem vse manj mesa, a se potrudim, da je biološko neoporečnega izvora. Če je drago, ga pač kupim manj, kar pa je tako ali tako bolj zdravo.