Subway ima sicer vse možnosti, da bi lahko uspel pri nas - svoj uspeh je zgradil na sendvičih iz svežih sestavin (njegovo geslo je "Eat fresh" ali "Jej sveže") in predvsem na veliki raznolikosti okusov, saj ponuja sendviče v kar dveh milijonih različicah. V ZDA je Subway na samem vrhu priljubljenosti, kjer je prehitel celo vseprisotni McDonalds.
Pri Subwayu se ponašajo, da kupcu sendvič sestavijo pred njim in po njegovih željah. Svoje poslovalnice so odprli že v 101 državi, vsako minuto pa njegovih 39.100 izpostav postreže 2.800 solat in sendvičev. "To bo prva, a zagotovo ne zadnja restavracija v Sloveniji," obljublja mladi in ambiciozni podjetnik in vodja franšize, Iztok Levac.
No, ravno prva Subwayjeva restavracija pri nas to vseeno ni. A tista na Bavarskem dvoru se je pred leti zaprla in podobna usoda je doletela še nekaj franšiznih poslovalnic, ki so v tujini sicer uspešne. Prvi tak poskus pri nas je bil ameriški Dairy Queen, ki se je na Cankarjevi ulici odprl leta 1992, torej leto dni pred McDonaldsom na Čopovi ulici.
Dairy Queen je bil sicer svoj čas precej priljubljen, a se mu je rok uporabe pri nas leta 2000 očitno iztekel, na njegovo mesto pa se je naselil belgijski Quick. A tradicionalni belgijski krompirček, hamburgerji, solate in pice niso bili zadosten čar za slovenske kupce - po letu dni in pol je svoja vrata zaprl.

McDonaldsov primat
Od tujih verig tako McDonalds s 16 poslovalnicami po vsej Sloveniji trdno ohranja primat na našem trgu, čeprav se mu je leta 2011 v BTC-ju pridružil še en ameriški velikan, Burger King. Nimamo pa nekaterih drugih, ki se zdijo tudi v evropskih prestolnicah že skoraj zvezde stalnice hitre prehrane: Kentucky Fried Chicken, Pizza Hut, Taco Bell ... in, seveda, Starbucks, ki ga kljub temu, da prodaja predvsem kavo, lahko uvrstimo v isti koš ameriških verig, ki so se razpasle po vsem svetu.
Zlasti primer Starbucksa je zanimiv. Njegove poslovalnice najdemo praktično povsod po Evropi, pri čemer opazna praznina zeva v Italiji. Dežela kapučinov je očitno prevelik zalogaj tudi za pregovorno samozavestne Američane, ki se morda bojijo, da Italijani vseeno ne bodo zamenjali svojih slovitih kapučinov, macchiatov in espressov za sladke in nasitne frapuccine in soya latteje.
V Sloveniji smo sicer kavno kulturo zgradili na vplivih sosednje Italije in Balkana, a ravno po dobri kavi ne slovimo.
Pri nas gre torej bolj za vprašanje, ali bi Slovenci odšteli pet evrov za kavo, če jo lahko dobimo za evro ali dva. Odgovor je, verjetno, ne. Pa čeprav imamo tudi pri nas kar nekaj zagretih oboževalcev Starbucksa, ki so med drugim postavili strani na Facebooku Starbucks Slovenia in We Want Starbucks in Slovenia. Celo diplomska naloga obstaja na to temo (Amanda Amon: Mednarodni marketing: Primer uvoza franšize Starbucks v Slovenijo, FDV, 2012).
Zdravo je dražje
Slovenija je očitno poseben primer. Poslovalnice s hitro prehrano pri nas nedvomno uspevajo in cvetijo, saj se kioski z bureki, kebabi in picami odpirajo na vsakem vogalu. Tudi to je morda en kazalnik, da je naš prostor še vedno bolj vezan na Balkan kot na Zahod. Tudi sendvičarn je z večjim in manjšim uspehom zraslo kar nekaj. Zlasti v času krize tovrstna hrana mnogim pomeni hiter in poceni obed.

Po drugi strani pa hkrati rastejo malce dražji in bolj uglajeni bistroji, prodajalne smoothiejev in ekobioprehrane, povzeti po vzoru svetovnih metropol. Poceni in nezdravo za "rajo", zdravje, sadje in zelenjavo, polnozrnati kruh ter juhe pa si lahko privoščijo tisti z malce več pod palcem, je očitno današnja logika.
Čeprav je treba ob tem poudariti, da so nekatere predstave preprosto napačne. Tako za McDonaldsov meni, denimo, plačate tudi več kot šest evrov, medtem, ko nekatere zelo dobre ljubljanske restavracije ponujajo precej bolj zdrava kosila po 10 evrov, tako da razlika ni ravno ogromna.

V iskanju slovenske ulične hrane
Še vedno tudi čakamo na kioske s slovenskimi speacialitetami, ki bi lahko predstavljali veliko promocijo za Slovenijo. Kje so kranjske klobase, golaži na žlico in frtalje? Koncept slovenske poulične hrane je že drugo leto na Lentu razvijal Uroš Mencinger s svojim Sladolentom, a kaj več kot velike obiskanosti tamkajšnjih stojnic se iz zadeve (še) ni razvilo.

Nekaj takega sicer, recimo, da lahko dobimo na ljubljanski tržnici, kjer tam parkirani tovornjaki ponujajo ocvrte sardele, pečene lignje in brodet, na Celovški se je uveljavil Hot Horse s Krušičevimi konjskimi hamburgerji, na Viču pa smo pred kratkim dobili Hood Burger, katerega koncept izdelave vrhunskih burgerjev po dostopni ceni sta razvila dva mlada ekonomista z dobro idejo. Več o tem pa v prihodnjih dneh.