Za Isabello Rossellini, do takrat bolj fotomodel kot igralko, je bila vloga Dorothy Vallens tista, ki ji je odprla številna vrata v filmskem svetu. Je pa tudi na snemanju začela svojo večletno zvezo z Lynchem. Foto: IMDB
Za Isabello Rossellini, do takrat bolj fotomodel kot igralko, je bila vloga Dorothy Vallens tista, ki ji je odprla številna vrata v filmskem svetu. Je pa tudi na snemanju začela svojo večletno zvezo z Lynchem. Foto: IMDB
Dennis Hopper, Isabella Rossellini in David Lynch na snemanju Modrega žameta. Foto: Peter Braatz
false
Lynch je Modri žamet snemal dve leti po visokoproračunskem fiasku Dune. Za Modri žamet je imel na voljo precej skromnejši proračun in nižji honorar, a popolno svobodo. Foto: Peter Braatz
false
Dennis Hopper je o Modrem žametu povedal takole: "Poln, nenavaden, subjektiven trip z Lynchevim umom. Če se bodo gledalci res poglobili v film, se bodo znašli na robu zavesti. Lynch ni prav na tekočem, kakšne filme se danes snema - dela z lastno podzavestjo, ne imitira ter lahko res vidi dobro in slabo." Foto: IMDB
false
Braatz je iz posnetega gradiva leta 1987 posnel 55-minutni dokumentarni film z naslovom No Frank in Lumberton, a ga nihče ni hotel odkupiti, saj naj bi bil "preveč punkovski" in zelo dadaističen. Braatz pravi, da si je od takrat dalje vedno želel posneti predelavo lastnega filma, da bi ga ljudje tudi dejansko gledali in bi ostal za zanamce. Foto: Peter Braatz
false
Ponovni pogled na Modri žamet je imel svetovno premiero oktobra na Londonskem filmskem festivalu, bil je prikazan na Filmfestival of Disruption Davida Lyncha v Los Angelesu in na festivalu v Lizboni. Sledile so projekcije na Ljubljanskem filmskem festivalu, Kazahstanu, Poljski, Južni Ameriki in Srbiji. Foto: Liffe/Iztok Dimc
false
Za glasbeno podlago je poskrbel glasbenik Eric Stein (Cult with no Name) - album s filmsko glasbo Blue Velvet Revisited je izšel že oktobra 2015. Foto: AP
false
"Film je očarljiva, tiha, čutna izkušnja z nevsakdanjim ritmom in podobo, zaradi česar je postal neodvisna umetnina in ne posnemajoče ogledalo svojega predmeta," so zapisali v svoji recenziji Braatzevega filma pri Hollywood Reporterju. Foto: Peter Braatz
false
Modri žamet je danes del pop kulture, kultni film, ki ga velja gledati v sklopu s Twin Peaksom in Divjimi v srcu, posnetimi v dobi šestih let in ki predstavljajo Lynchevo konsistentno vrhunsko ustvarjalno obdobje. Foto: IMDB
false
Velik del igralske zasedbe je z Lynchem sodeloval tudi v kasnejših filmih - Isabella Rossellini in Laura Dern v Divji v srcu, Dernova še v Inland Empire, Kyle MacLachlan v Twin Peaksu (igral je tudi v Dune), Jack Nance v Divji v srcu, Twin Peaksu in Izgubljeni cesti ... Foto: Peter Braatz
false
Petra Braatza je v Slovenijo pripeljala ljubezen, ko je spoznal svojo sedanjo ženo, režiserko Majo Weiss. Še vedno je sicer njegovo stalno bivališče v Nemčiji. Foto: Liffe/Iztok Dimc
false
Verjetno eden najbolj prepričljivih filmskih zlobcev vseh časov - Dennis Hopper kot Frank. Foto: Youtube
false
V ospredju Modrega žameta je nedolžni, nič hudega sluteči študent Jeffrey Beaumont (Kyle MacLachlan), ki nekega dne sredi travnika odkrije odrezano uho. Od tam dalje ga skrivnostna pota povlečejo v podzemlje seksa, mamil in norosti, vse do soočenja z mamilarskim šefom Frankom Boothom (Dennis Hopper). Foto: IMDB
false
Lynch in MacLachlan na snemanju Modrega žameta. Foto: IMDB
false
Dean Stockwell kot Ben. Foto: IMDB
false
Na lokaciji v Wilmingtonu v Severni Karolini. Mimogrede, mestece je kar priljubljeno snemališče, v njem so denimo snemali tudi serijo Simpatije. Foto: Peter Braatz
false
David Lynch in Isabella Rossellini na snemanju Modrega žameta. Foto: Peter Braatz
false
David Lynch živi v povsem svojem svetu. Foto: Peter Braatz
false
Magnetna Isabella Foto: IMDB
false
Isabella Rossellini in Kyle MacLachlan na prireditvi ob 30-letnici Modrega žameta. Foto: AP
false
Ena od številnih Lynchevih knjih slik, ki ponuja fascinanten vpogled v režiserjev um. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
false
Modremu žametu je sledil Twin Peaks, ki ostaja do danes neponovljiv. Vsi smo v pričakovanju nadaljevanja 25 let pozneje, ki ga bodo pri Showtimu prikazali prihodnje leto. Foto: Youtube
false
Twin Peaks: Kyle MacLachlan kot FBI-jev agent Dale Cooper. Na sliki s soigralko Sherilyn Fenn. Foto: ABC
false
David Lynch se v zadnjih letih bolj kot filmu posveča drugim vejam umetnosti, od glasbene do slikarske. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
false
David Lynch se je rodil leta 1946 v Missouli v Montani, v enem točno takih mestec, ki jih upodablja v svojih filmih. Foto: AP
false
Lynch je dolgo zavračal ponudbe, da bi posnel nadaljevanje Twin Peaksa. Zdaj se je le uklonil. Foto: AP


Tistega avgusta je tako Braatz prišel prvič v ZDA in se s svojim idolom srečal v Burger Kingu. "Bil je izredno prijazen, tri mesece sem bil v nebesih," se spominja Braatz med pogovorom v njegovem domovanju v Ljubljani, kjer živi že 20 let, vse odkar si je tu ustvaril družino s slovensko režiserko Majo Weiss.

Braatzeve stene so polepljene s plakati, njegov kabinet pa poln osnutkov, knjig (med njimi Lyncheva o meditaciji ter Lyncheva monografija njegovih slik in čačk na prtičkih) in škatel s fotografijami, vključno s tistimi, ki jih je posnel na snemanju Modrega žameta in ki so svoje mesto zdaj našle v dokumentarnem filmu Ponovni pogled na Modri žamet (Blue Velvet Revisited), ki je svojo slovensko premiero doživel na nedavnem Ljubljanskem filmskem festivalu. Širša slovenska distribucija je napovedana za marec.

Od punkerja do filmarja
Ponovni pogled na Modri žamet je nedvomno dokumentarni film, katerega gledanje je obvezno za vse zagrete ljubitelje Lyncha, saj so v njem zbrani posnetki iz zakulisja, vpogledi v Lynchev ustvarjalni proces in v ustvarjalni proces njegove impresivne igralske zasedbe s Kylom MacLachlanom, Lauro Dern, Isabello Rossellini in Denisom Hopperjem na čelu. Kritiki so film primerjali s hipnotično pesmijo, kar ni nenavadno, glede na to, da je bil Braatz svoj čas član nemškega punk banda S.Y.P.H., tako da je tudi filme gradil kot glasbena dela, kot vizualno spremljavo glasbi.

In glasba je vedno imela poseben pomen tudi za Lyncha, tudi v Modrem žametu, poimenovanem po klasiki Bobbyja Vintona iz leta 1963, ki jo v filmu odpoje hipnotična Rossellinijeva. Z Modrim žametom je Lynch popravljal okus po visokoproračunskem fiasku Dune in skrenil od surrealne ekstravagance, znanstvene fantastike in absurda v malce dostopnejše izdelke, v katerih je seciral in podiral mit popolnih ameriških malih mest z gnilo notranjostjo.

Z Modrim žametom se je Lynch odkupil kritikom in si prislužil oskarjevsko mominacijo za režijo, Hopper si je z vlogo kultnega negativca Franka Bootha po dolgoletni zasvojenosti oživil kariero, Rossellinijeva je postala več kot le fotogenični Lancomov fotomodel, za MacLachlana pa je bil nekakšna uvertura v njegovo vlogo agenta Dala Cooperja v Twin Peaksu.
V Slovenijo mu ga ni uspelo pripeljati
Danes 70-letnemu Lynchu, ki je te dni ravno v postprodukciji novega Twin Peaksa, je Braatzev dokumentarni film očitno ugajal, saj ga je izbral za svoj lastni filmski festival. Kaj več pa boste od izmuzljivega Lyncha, ki je v zadnjih letih zaposlen z vsem drugim, samo s celovečernimi filmi ne, tako ali tako težko dobili. Pa čeprav si ga je Braatz prizadeval povabiti v Slovenijo že leta 2012, a se časovno nikakor nista ujela.

Kako Braatz vidi Lyncha, kako deluje njegov um, kako je potekalo snemanje Modrega žameta in kakšno usodo napoveduje novi različici Twin Peaksa, ki bo za Lyncha pomenil vrnitev v svet filma in televizije po desetletni odsotnosti, pa v spodnjem pogovoru.


Ljudje pravijo, da so Lynchevi filmi včasih težko razumljivi. Da je Lyncha težko razumeti. Vi ste z njim preživeli tri mesece, se vam zdi, da ste ga spoznali, da razumete, kako razmišlja?
Da. V osnovi bi rekel, da. Njegovo razmišljanje je enako kot pri vsakem človeku – veš, da moraš jesti, piti, spati, paziti, kako prečkaš cesto, biti prijazen, včasih jezen, kritičen do družbe ... in se zabavati pri ustvarjalnem procesu. Ima pa vsak človek svoj poseben talent – Tina Maze recimo zelo hitro drvi po hribu, nekdo drug zna pisati čudne pesmi, Lynch pa obvlada stvari, ki jih počne on. Prek svoje ustvarjalnosti in posebnih talentov razmišlja o nekaterih drugih stvari na svetu drugače kot drugi ljudje. Prav točno, kaj razmišlja, pa seveda ne morem vedeti.

V vašem dokumentarcu slišimo Isabello Rosellini razlagati, da je Lynch zelo čustven, poetičen, celo otroški, slišimo Dennisa Hopperja, kako ga hvali - kako pa bi ga opisali vi?
V bistvu sem v svojem filmu načrtno izbiral tiste njune opise Lyncha, s katerimi se popolnoma strinjam. Opise, ki predstavljajo tudi moje mišljenje, kar bi jaz rekel o njem. Seveda ima določene otroške lastnosti, ampak to pomeni le, da ko prideš na svet, je tvoj list nepopisan in začneš nanj pisati svoje misli, glasbo poslušaš prvič brez vseh predsodkov, tako da je veliko prednosti, če gledaš na svet kot otrok. Ko si otrok in ko si umetnik, kot je Lynch, ki dela v filmu, fotografiji, slikarstvu in glasbi, je koristno, če ohraniš žive nekatere otroške poglede na življenje. Ker ti to morda da priložnost, da vidiš stvari take, kot dejansko so.

Kaj vas je pri njem oz. pri celotni izkušnji najbolj presenetilo?

Iz komunikacije z njim sem že pred svojim prihodom zaznal, da je prijazen človek. Tako me ni toliko presenetilo, ko sem ga spoznal, da je bil res zelo prijazen. Me pa je presenetilo, da je tudi, ko je okoli njega 50 ljudi, neverjetno pozoren na vsako najmanjšo podrobnost, ki je tako majhna, da je morda v filmu sploh opazili ne bi, on pa porabi zanjo neverjetno veliko časa in se popolnoma izgubi v detajlih. Vsaj takrat je bilo tako, tega v njegovih novejših filmih ni vedno opaziti, takrat pa je bil skoraj kot otrok, ki se igra z malimi podrobnostmi in se pri tem blazno zabava. To je bilo na neki način simpatično, hkrati pa tudi presenetljivo, saj je šlo za veliko produkcijo, s katero je bilo povezano veliko denarja, pet milijonov dolarjev, in vsi so bili plačani za vsak dan. Tako da, ko je na snemalni dan izvajal te svoje obsesije, so morali vsi ostali samo čakati. Kar lahko vidite tudi v dokumentarcu.

Da, ravno to sem vas želela vprašati – v filmu opisujete, kako je en cel dan snemal prizor prevrnjene luči in kako so morali igralci tudi zaradi te njegove pikolovskosti včasih snemati pozno v noč. Ampak, govorimo o igralcih, ki so se k Lynchu vračali, nekateri so znani prav kot lynchevski igralci. Očitno jih mojster ni preveč travmatiziral, v nasprotju s kakimi igralci Larsa Von Trierja?

Okej, Kyle MacLachlan je res tipičen lynchevski igralec, ampak Hopper, Dernova in Isabella so vsi igrali še v številnih drugih filmih, kasneje pa je Lynch ustvarjal s takimi, kot sta David Bowie in Naomi Watts. Veliko oboževalcev ima med igralci in veliko si jih želi delati z njim, malo podobno kot Woody Allen. Poleg tega pa mislim, da jih tista čakanja niso travmatizirala, saj recimo tisti nori dan, ko je David cel dan snemal zbito luč, na snemanju ni bilo nobenega igralca, takrat so imeli prost dan. Veste, včasih so igralci prav srečni, ko dobijo prost dan (smeh).

Brala sem, da je bil Hopper na snemanju Modrega žameta ravno sveže trezen, potem ko se je končno otresel svoje dolgoletne alkoholne in kokainske zasvojenosti. Kako je to vplivalo na njegovo predstavo Franka Bootha, enega največjih negativcev v filmski zgodovini?
To mu je bilo v veliko pomoč, saj je kot trezen povsem jasno in zbrano razmišljal, ko je jemal mamila, pa vsi vedo, da se je vedel kot manijak, čisto poblaznelo. In na snemanju Modrega žameta je lahko priklical v spomin tisto stanje in izkušnje, ki jih je doživljal pod vplivom substanc, kakšen učinek je imelo na telo in um, ter je lahko kontrolirano odigral tako stanje. Jasno, če bi bil še vedno alkoholik in bi pil na snemanju, bi prav tako lahko vlogo odigral, a bi se bilo teže nadzirati, morda bi pozabljal besedilo. Tako da, kot sem videl, je bil Hopper popolnoma pod nadzorom, kar pa ga je delalo tudi izjemno nevarnega, ker si imel občutek, da je resnično nevaren, ker ko je prišel na snemanje, je bil tisti jezni Frank Booth! In bil je res jezen, kot inkarnacija nečesa zlobnega iz podzemlja, iz gangsterskega sveta. Lahko pa vidite, kako je po Modrem žametu odigral še vrsto vlog in je vedno igral takega skrajno obvladovanega fanatika. Kar pa ima opraviti tudi z njegovim smislom za humor, ker Dennis je bil izredno zabavna oseba, rad se je smejal. Prihajal je iz časov, ko sta bila humor in norost tudi pozitiven znak.

Cel scenarij za Modri žamet ste prebrali tisti večer, ko ste prišli na snemanje. Dejali ste, da je bil zelo vznemirljiv, a zelo drugačen od končnega filma. Če vas citiram: "Če bi film posnel kak tipični žanrski filmar kot Scorsese, bi bil to popolnoma drug film. Bilo bi, kot da bi Abba igrala pesmi Led Zeppelina." Vas razumem pravilno, da primerjate Scorseseja z Abbo?
Da, res je. Ker ne morete zanikati, da je Abba napisala morda največje poppesmi vseh časov po Beatlih – in vse so dobre. In Abba ima posebno zgodovino. Kar pa ne pomeni, da imaš, če si oboževalec rocka, Abbo enako rad kot Led Zeppelin. Tako, da ... če vzamete pesem Led Zeppelinov Dazed and Confused, ki je 10 ali 20 minut dolga in imate občutek, da istočasno govorijo o peklu in nebesih, kot Sodoma in Gomora, tega ne moreš najti v Fernandu ali SOS-u. To so vesele pesmi. Ampak, kar sem hotel reči, je, da je bila Abba povsem pod nadzorom, da je vedela, kaj počne. In tudi Scorsese točno ve, kaj počne. In, jasno, tudi Led Zeppelin so vedeli, kaj počno, ampak so pustili, da stvari tečejo, da se izmuznejo v posebne kotičke, kjer niso bile ravno pod nadzorom, ker so delali z improvizacijo in intuicijo. Nočem reči, da Scorsese ne dela intuitivno, gre za enega največjih režiserjev, kar jih je, ampak je precej bolj obrtniški. Nedvomno je izjemno nadarjen, ve vse o lečah in občutku za čas, zelo dober montažer je, montiral je film Woodstock in ima bogato glasbeno znanje.

Ampak, ali vi kot oboževalec Led Zeppelina kdaj poslušate Abbo?
Da, da, seveda! To je zelo normalno – tudi, če si ljubitelj rocka, ko sediš pred televizorjem pri 13 letih, pa se nenadoma na Evroviziji pojavita dve dekleti – in dva možaka … Fantje smo se vedno spraševali: Katero imaš raje, blondinko ali temnolasko? "Abba punci" sta obe lušni (smeh). Ko sta bili tam skupaj in peli … pravi magnet! Ne moreš, da ju ne bi gledal! Ne bi pa kupil albuma, to hočem reči. To je popolna glasba za radio, vedno jo lahko znova in znova poslušaš, ampak tisti čas sem jaz poslušal Deep Purple, kar je kar precejšnja razlika.

Brala sem recenzije vašega dokumentarca in večina izmed njih izpostavlja, kako vaš film spominja na pesem, na poezijo – bi rekli, da je to zaradi vašega glasbenega ozadja, ali gre zgolj za naključje?
Seveda je moje glasbeno ozadje od samega začetka vplivalo na to, kako snemam filme in zakaj snemam filme. Prvih šest, osem let sem tako snemal samo filme brez dialogov, samo slika in glasba. Ker sem hotel upodobiti vizualni jezik, ki spremlja glasbo. Besedilo je bilo tako ali tako že v pesmih. Ponovni pogled na Modri žamet je nemi film, ki temelji na Super-8 filmu in fotografijah, tako dai nek zvok moraš dodati, jaz sem dodal inštrumentalno glasbo, kar je popolna osnova za ustvarjanje poetičnih občutkov.

Med snemanjem Modrega žameta je umrl Orson Welles in ste vprašali Lyncha, kaj mu to pomeni. On pa je odvrnil: "No, posnel je enega največjih filmov vseh časov, potem pa je na to položil toliko teže, da je bilo le vprašanje časa." Je Lynch bolj nonšalanten glede svoje umetnosti? Se ne obremenjuje toliko? Z vso njegovo pozornostjo do podrobnosti to kar težko verjamem …
Ne, ne (smeh), David je zelo neposreden in odgovarja na zelo nepredvidljiv način in je tu mislil povsem dobesedno – da se je Orson zelo zredil in je zato telo odpovedalo. Imel je nekih 180 kilogramov in v zadnjih desetih letih je bil kot balon!

A, tako, očitno sem se čisto preveč poglabljala v to izjavo in iskala neki globlji pomen (smeh).
Ja, ne, šlo je samo za opazko o teži (smeh). Welles je umrl, ker je preveč obremenil svoje telo. Dobesedno. Jedel je. Ni se rekreiral. Bil je velik, okrogel mož. Je pa tudi mene Davidov odgovor precej presenetil zaradi svoje neposrednosti (smeh). Odgovarja, kot bi ti odgovarjal zdravnik. Cinični zdravnik.

Ena od stvari, ki jih Lynch v svojem delu tako obvlada, še posebej v Modrem žametu in Twin Peaksu, je luščenje fasade nedolžnosti idiličnih malih mest, popolne Amerike, pri tem pa izpostavi gnilo, sprevrženo notranjost. Kako ste vi izkusili Ameriko takrat leta 1985, ko ste jo prvič obiskali? Ste jo doživeli kot tako – popolna fasada in gnila notranjost?
Videl sem gnilo notranjost, nedvomno. Star del Wilmingtona, kjer je bil Modri žamet posnet, je bil skoraj zapuščen, ljudje so se preselili v predmestje, v lepe hiše, v starem delu pa so bila pravzaprav barakarska naselja, v katerih je živelo veliko temnopoltih. Ko sem pogledal skozi okno zaprte pekarne, je v njej mrgolelo ščurkov, po tleh, mizah, na tisoče jih je bilo. To je bil zame šok, podoba, ki je nikdar ne bom pozabil – niti fotografirati nisem hotel tega, ker ko bi pogledal fotografijo, bi me vedno znova streslo. Kriminala in brutalnosti sicer nisem opazil, ker je Wilmington vseeno zaspano mesto, sem pa videl njegovo temno plat – prašne tovarne, podirajoče se stavbe … tega sem videl precej več kot tistih lepih hišk s popolnimi, srečnimi družinami. Se mi je pa zdelo normalno – Amerika je vseeno velika, ne morejo vsega pološčiti. Danes je sicer Wilmington čisto drugačen, počiščen, kot Ljubljana, turisti začenjajo prihajati …

Ampak kaj pa ljudje? Lynch namreč v svojih filmih odstira tudi človeško fasado - na primer v Twin Peaksu, kjer imate to popolno srednješolsko lepotno kraljico, a za to masko se skriva samodestruktivno, zlomljeno, zadrogirano dekle … Ste opazili kaj takega pri Američanih?
Sam neposredno ne, ampak vsi vedo, da ta del obstaja, ne samo v Ameriki, ampak po vsem Zahodu, tudi v Sloveniji. V bistvu ta kontrast med svetlečim se, srečnim svetom in tistim, kar se skriva spodaj, ta kontrast obstaja že od nekdaj. Saj veste, Rimljani, tako velik narod, vzor in izvor vseh možnih znanj, a so pobijali za zabavo in imeli orgije s fantki. Podobno tudi v kakih kasnejših civilizacijah. In vemo, da ti ljudje nekaj skrivajo, ti ljudje z lepimi vrtovi in okni ter zloščenimi bmw-ji, morajo nekaj skrivati, vsi nekaj skrivajo, to ni Davidov izum, to smo videli v kar nekaj filmih, od Fassbinderja do Buñuela in Fellinija, ko govorijo o resnici pod površjem. Tako da je to samo splošna metafora v umetnosti v zadnjih 100 letih, tudi v literaturi.

V dokumentarcu je omenjeno, kako je Lynch v šestdesetih letih potoval skozi Jugoslavijo, a nekako tu ni nikdar našel ničesar navdihujočega. Mar nimamo dovolj čudakov?
V bistvu je Jugoslavijo omenjal v sklopu svojega širšega potovanja po Evropi, ko se je z Orient Expressom odpravil od Pariza do Aten in je potoval prek Jugoslavije, pa tudi prek Avstrije, Grčije … in je iskal umetnostno zgodovino Srednje Evrope, ki je bila zanj simbol Evrope, zahodnega sveta in začetek vse umetnosti. In ta je v Evropi, zato morajo Američani sem, ker njihova kultura je samo 300 let stara, ničesar starejšega nimajo, indijanske umetnosti pa ne sprejemajo zares. Zato prihajajo v Evropo pogledat, v čem je čar te umetnosti, kipov itd. In David je v sklopu tega svojega potovanja obiskal tudi Jugoslavijo, a noče s tem reči, da se mu je zdela grda ali da ga ni impresionirala, ampak da ga preprosto ta umetnost srednje Evrope ni toliko impresionirala, da bi se mu zdelo, da bi to rad podrobneje preučeval in se iz nje navdihoval. Poglejte njegove slike – več navdiha najde v Bartu Simpsonu kot v srednjeevropski umetnosti.

V Sloveniji živite 20 let. Mislite, da bi Lynch zdaj, 40 let po svojem nezadovoljivem potovanju tu vseeno našel kaj navdiha? Če se vrnem nazaj k prejšnjemu vprašanju – smo Slovenci dovolj bizarni zanj?
Ne, mislim da ne. Goji pa zelo veliko ljubezen do Poljske. Tam je bil večkrat, najmanj desetkrat, se spoznal z njihovo glasbo, izdal ploščo, posnel film – njegov zadnji, Inland Empire je bil posnet tam – Poljska pa je bila v veliki meri tudi navdih zanj. Obiskal je tudi njihov filmski festival in izdal fotoknjige o Poljski, v katerih preučuje stara industrijska mesta – vse v črno-belem, v megli, čudne podobe, kar je v bistvu zelo tipično, to mu je bilo vedno všeč.

Ste bili kdaj v Trbovljah, v Hrastniku? To so lynchevski kraji.
Da, posnel sem film o Hrastniku. Seveda so v Sloveniji nekateri taki deli, ampak Hrastnik je majhen, imate tudi eno lynchevsko tovarno v Jesenicah, ampak na Poljskem pa imate mesta, ki so 20-krat tako velika kot Hrastnik, pa je še vseeno videti vsak vogal enako. Jasno, imajo 500.000 prebivalcev, ampak vse je videti kot Hrastnik! Tako da je bolj učinkovito iti na Poljsko.
Rekli ste, da je Lynch vaš film očitno požegnal, saj ga je izbral za svoj filmski festival. Ampak vi ste prvo različico dokumentarca posneli že precej prej, leta 1987 – samo kaj veliko ljudi ga ni videlo. Rekli ste, da je bil preveč punkovski, preveč dadaističen. Celo za Lyncha ali ga je on odobraval?
Ne, njemu je bil všeč. Ampak mislim, da ga je videl kako leto ali dve kasneje in šele prek e-pošte z nekaterimi drugimi prijatelji sem slišal, da mu je bil všeč.

Ste ostali kaj v stiku z Lynchem?
Skušal sem, ampak … pred tremi leti sem pisal njegovi asistentki in jo vprašal, ali bi napisal predgovor za mojo knjigo, pa je odgovorila, da David pravi »da«, ampak da ne bi smelo biti predolgo. Ampak kaj, ko potem nisem knjige dokončal! Ampak tako to je, vedno so posredi asistentke. Morda ga je strah, da bi stari punker razširil njegov e-naslov po vsem svetu!

Vrnitev starih, že dolgo pokopanih TV-serij je postala v zadnjem času kar manjša epidemija. Lynch, ki nikdar ni padel v trende, se je zdaj žal ujel v enega z novim Twin Peaksom. Kot velika oboževalka serije je del mene presrečen nad vrnitvijo, del mene pa se boji, da bi bila lahko razočaranje, kot se to rado zgodi s tovrstnimi obuditvami. Kaj menite vi? Soustvarjalec Mark Frost je sicer pred dnevi poudaril, da Twin Peaks 2.0 NI vaja v nostalgiji.
Osebno nisem mogel slediti drugi sezoni Twin Peaksa pred 20 leti, ker sem se zmedel. Poleg tega je bilo takrat jasno, da ne snema sam vsake epizode kot v prvi sezoni, ko je večinoma režiral on sam. Ampak potem sem se izgubil in zadnjih nekaj epizod mislim, da sploh nisem videl. Sem pa prve dele gledal tudi po petkrat, ker smo imeli v Berlinu posebne projekcije, na katerih so ljudje, ki so nezakonito uvozili kasete iz Amerike, te predvajali v velikih dvoranah, ki so bile kot nekakšne Metelkove. Skvoterji. Takih kinematografov smo imeli v Berlinu veliko in tam so občasno potekali tudi večeri s Twin Peaks, od 18.00 do polnoči, s 400 ljudmi. In to je potekalo dve leti, na vsaka dva meseca. V Berlinu je vladala prava vročica Twin Peaks – in tudi sam sem bil zraven, od samega začetka, ker sem vedel nekaj o Lynchu, moj prijatelj pa je te zabave organiziral. Tako da ko je Twin Peaks končno prišel v Nemčiji na televizijo, je bilo to za nas že stara novica. So se pa spet začele tematske zabave Twin Peaks – ljudje so se zbirali po dnevnih sobah, bilo je kot Rocky Horror Picture Show, oblekli so se v like, ob vsaki pesmi so metali kokice v zrak … ljudje so gledali serijo po 20-krat! Prava manija je bila.


Mislite, da ima nova različica lahko tak učinek?

Mislim, že pred 10 leti so vprašali Davida, če bi jo posnel, pa je zavrnil, potem je sprejel, potem se spet niso uspeli dogovoriti – verjetno se je zapletlo pri denarju, pa je spet zavrnil, potem so ga skušali prepričati, pa so sporočili že, da je potrjeno, potem je on ponovno zavrnil … zadnja tri leta se že vleče ta zgodba, tako da nikdar ne veš, pri čem si. Na svojem lastnem festivalu je javno napovedal nov Twin Peaks – po dveh dneh se je zvečer pojavil na odru, prvič sploh je prišel na svoj festival, samo za 10 minut, in dejal "Dober večer, zdaj pa vam bom povedal nekaj o Twin Peaksu …" in vsi so obmolknili, on pa se je obrnil in rekel: "U, ravno mi sporočajo, da nimamo dovolj časa!" Tako da ljudje ne vedo ničesar. Sam ne vem, kaj bi pričakoval, prav gotovo pa ne bo že-videno. Mislim, tudi prva sezona Twin Peaksa ni bila mainstream v smislu komerciale, je pa bila zelo, zelo smešna. Pa nežna, ganljiva … zasvojilo te je. Želel si si videti še več in več. Tako, da do določene mere je bila mainstream, čeprav je takrat niso videli kot tako. Ampak ko gledate Inland Empire in videe za njegovo glasbo, zdaj uporablja precej bolj subverziven jezik. Mislim sicer, da Twin Peaks ne bo subverziven v smislu, da bi bil umazan, z veliko golimi ženskami in mamili, bo pa morda absurden. Prav gotovo je to nekaj, za kar si je dolgo prizadeval in po mojih zadnjih podatkih je razširil serijo z devetih ur na 18. Kar pomeni, da je s Frostom napisal 18-urni scenarij, ki naj bi se ga gledalo kot en film, kot Fassbinderjev Berlin Alexanderplatz, razrezan na 18 delov. In ko na to gledate kot na 18-urni film umetnika, kot je David Lynch, morate na to gledati tako, kot bi se vprašali, katera je bila zadnja simfonija Šostakoviča, katera je bila največja Dalijeva slika, kaj so njihovi dosežki, kaj si želijo povedati. In David rad snema filme, rad ustvarja, tako da upam zanj in upam za vse oboževalce, da bo njegova stvaritev tako lepa, da bo ljudem res všeč. Najhuje, kar se lahko zgodi, je, da posname nekaj, kar nima niti standarda njegovega zadnjega filma, ampak mislim, da se to ne bo zgodilo, ker ve, v kako nevarnem položaju je.

No, težava z drugo sezono je bila predvsem ta, da je izgubil ustvarjalno svobodo, ker ga je TV-mreža prisilila v enake kompromise, prisilila, da razkrije Laurinega morilca … Tokrat, kot razumem, so mu pri Showtimu dali povsem proste roke, kar obeta.
Nedvomno.

Twin Peaks ima tako pomembno vlogo v popkulturni zgodovini, ker je podrl meje in sprožil nov tip televizije. Ali ima lahko dandanes, ko je televizija eksplodirala z res visokokakovostnimi deli, še vedno isti pomen?
Kot vem, ima v novi seriji veliko kultnih likov, veliko znanih igralcev in tudi veliko popzvezdnikov. In če upoštevamo, da bo to surrealna serija, je treba vedeti, da nimamo toliko surrealnih serij. Serij sicer ne gledam veliko, ampak ko govorite o teh odmevnih kakovostnih serijah, se omenja zadeve, kot je Breaking Bad, denimo, ampak v bistvu gre še vedno za »popcorn«. Popcorn s čilijem, popcorn z maslom … surrealizem kot glavna tema pa ni ravno pogosta – ker ljudje težko sledijo. Po drugi strani pa imate cel kup ljudi, ki komaj čaka na tako serijo. Ker imajo dovolj tega običajnega mainstreama. In zato je David kultna figura, ker se ukvarja s takim žanrom in morda mu končno uspe veliki met s čim takim. Podobno, kot če bi serijo posnel Terry Gilliam. Tudi to bi ljudi zelo zanimalo. Tako da mislim, da je v današnjem svetu, polnem instanta, računalnikov in omreženosti, nujno potrebno posneti serijo, ki je intelektualno stimulativnejša kot prevladujoči "fast food" za možgane. Kar pomeni, da bo Twin Peaks morda malce bolj "resen entertainment", ne pa poceni "entertainment". Ampak to so samo špekulacije, nihče ne ve.

Minilo je 30 let od Modrega žameta, 20 let od Izgubljene ceste in 10 let od Lynchevega zadnjega filma, Inland Empire. Lynch nikdar ni izdajal filmov po tekočem traku, a tokrat se res zdi, skoraj kot da je filme povsem opustil v zameno za videe, glasbene projekte ipd. Ali pa mu je samo ves ta čas hodil Twin Peaks po glavi?
Ne, veste, za vsak film je potrebno veliko dela. Začne se dve leti prej s pisanjem scenarija, ki je potem pogosto zavrnjen. Veliko dela gre v nič, kar se je dogajalo tudi Davidu – napisal je vrsto scenarijev, ki pa se nikdar niso materializirali v filme, čeprav so že mnogi zvezdniki rekli, da so za. In potem, ko je film posnet, mora biti distribuiran, tako da je veliko dela, še posebej za moškega, ki ima, recimo tri nekdanje žene in štiri otroke in ki mu telefon zvoni vsakih pet minut. Tako da ko je dopolnil 60 let, si je morda zaželel malce potovati, poleg tega so ga stalno vabili na razstave, retrospektive, predavanja in v pogovorne oddaje, lansiral je svoj sklad za pomoč ljudem s posttravmatskim sindromom in vojnim veteranom, potem je posnel tri, štiri plošče, soproduciral je plošče drugih izvajalcev, posnel reklamo, zgradil hišo, izdal knjige, razstavljal svoje slike, slikal, delal sitotiske … Cel kup stvari, ki vzamejo veliko časa. Pred štirimi leti smo ga skušali povabiti v Slovenijo, ko je bil Maribor Evropska prestolnica kulture, pa tudi ob drugih priložnostih, pa je bil vedno zaposlen. In če si zaposlen s stvarmi, ki jih imaš rad, zakaj bi se trudil še snemati filme? Sam bi bil povsem srečen, če bi posnel Človeka slona, potem pa deset let ničesar več! En dober film – kaj bi si še lahko želel? On pa je posnel deset dobrih filmov, od tega devet mojstrovin! Polomija je bil le najdražji od njih, Dune, ki je stal toliko kot vsi ostali skupaj.