Clare Hollingworth je 10. oktobra praznovala svoj 105. rojstni dan. Foto: Reuters
Clare Hollingworth je 10. oktobra praznovala svoj 105. rojstni dan. Foto: Reuters
V Hongkongu je Hollingworthova veljala za živo legendo. Foto: Reuters
Nekdanji hongkonški guverner Chris Patten je takole Hollingworthovi leta 1998 podpisal svojo avtobiografijo Vzhod in Zahod. Foto: Reuters

V zgodovino se je novinarka britanskega časopisa Daily Telegraph zapisala s tem, da je 1. septembra 1939 prva sporočila, da je Nemčija začela invazijo na Poljsko. Tedaj je bila na časopisu zaposlena zgolj en teden, zadolžena je bila za spremljanje napetosti med Nemčijo in Poljsko, v ta namen pa je bila nameščena v Katovicah, kjer so jo tistega septembrskega dne prebudili zvoki vojne.

Nemudoma je poklicala tajnico na sedež časopisa in sporočila: "Vojna se je začela." Nato jo je tajnica vprašala: "Si prepričano, dekle?" Hollingworthova je nato pomolila slušalko skozi okno in odvrnila: "Poslušajte! Mar ne slišite?" Zgodbo so objavili v majcenem okvirčku na naslovnici s pripisom "od naše posebne poročevalke v Katovicah", ko pa je voznik Hollingworthovi povedal, da so trušč zakrivile zračne vaje, se je mlada novinarka ustrašila, da je naredila hudo napako, a se je kmalu izkazalo, da je bilo njeno poročanje vseeno točno.

Starosta vojnih dopisnikov
Pozneje je Hollingworthova, znana kot "starosta vojnih dopisnikov", med drugim poročala iz Iraka, Palestine in Irana, kjer je prva intervjuvala 21-letnega šaha Mohameda Rezo Pahlavija, ki so ga revolucionarji strmoglavili leta 1979.

Kot dopisnica za Economist in Observer je bila Hollingworthova julija 1946 v Jeruzalemu, ko je hotel kralja Davida, v katerem je bivala, zbombardirala sionistična paravojska pod vodstvom prihodnjega izraelskega premierja Menahima Begina, edinega moža, ki mu novinarka v svoji karieri ni hotela seči v roko. "Nisem hotela seči v roko nekomu, ki je imel na tej roki toliko krvi," je pojasnila leta 2004 v intervjuju za Guardian.

Pomikala meje za ženske v novinarstvu
Bližnji vzhod je poročevalka nato zamenjala za vojno v Vietnamu, leta 1972 pa je pri 61 letih postala prva pekinška dopisnica Telegrapha od leta 1949. Iz Kitajske je poročala o kulturni revoluciji, približevanju Zahodu in smrti Maa Cetunga, od leta 1981 pa je bil njen sedež v Hongkongu.

Po krajšem stažu v Veliki Britaniji je leta 1997 znova odpotovala v Hongkong, da bi poročala o predaji nekdanje britanske kolonije Kitajski. Kot piše CNN, je tam naglo postala institucija in redna obiskovalka Kluba tujih dopisnikov. Klub se je ob smrti Hollingworthove poklonil novinarkini "izjemni karieri" in v izjavi zapisal, da jih je vest o njeni smrti močno užalostila. "Clare je bila izjemen navdih za nas vse in cenjena članica našega kluba. Tako veseli smo, da smo lani lahko z njo praznovali njen 105. rojstni dan," je zapisala predsednica kluba Tara Joseph.

Nesreča v ljubezni in financah
Hollingworthova je bila poročena dvakrat - prvič se je poročila leta 1936 z Vandeleurjem Robinsonom, regionalnim organizatorjem britanske organizacije League of Nations Union (LNU), a sta se leta 1951 ločila. Istega leta se je poročila z Geoffreyjem Hoarejem, bližnjevzhodnim dopisnikom za The Times, s katerim je bila poročena do njegove smrti leta 1965.

Smolo je imela tudi s financami - leta 2006 je tožila svojega finančnega menedžerja Thomasa Edwarda Jusona, ki ji je bančni račun olajšal za skoraj 300.000 dolarjev. Juson je svoje dejanje upravičeval z argumentom, da je šlo za "naložbe", a vseeno klonil in obljubil, da ji bo denar vrnil. Do konca lanskega leta tega še vedno ni storil.

Izjemni dosežki
Leta 1990 je Hollingworthova objavila knjigo spominov Bojna črta, lani pa je njen pranečak Patrick Garrett objavil njeno biografijo Of Fortunes and War: Clare Hollingworth, First of the Female War Correspondents.

Hollingworthova je umrla v torek v svojem stanovanju v osrednjem Hongkongu, kjer je živela zadnjih 20 let. Novico o njeni smrti je na Facebooku sporočila njena družina, ki je zapisala, da "čeprav si je Clare naredila ime z novico o drugi svetovni vojni, pa je ta dogodek zasenčil nekatere njene enako impresivne dosežke".

"Med vojnami je Clare prepotovala celoten Balkan, Bližnji vzhod in severno Afriko. Bila je v Palestini, ko so se postavljali temelji Izraela. Pokrivala je državljansko vojno v Alžiriji, spremljala je konflikte v Indiji, Pakistanu, Bangladešu in Vietnamu. Clare je premikala meje za ženske v novinarstvu, in čeprav je ona odšla, bo njena dediščina zagotovo živela dalje."