Vodoravnih položajev v seriji pač ne manjka. Foto: Showtime
Vodoravnih položajev v seriji pač ne manjka. Foto: Showtime
Glavna vloga je pripadla irskemu igralcu Jonathanu Rhysu Meyersu. Foto: Showtime
Za gledalke poskrbi tudi novinec Henri Cavill. Foto: Showtime

Kanadsko-irska produkcija TV-hiše Showtime je še ena izmed tistih serij, ki jim je uspelo zgodovinsko tematiko predstaviti v drznejši luči.
Če nas je HBO-jev Deadwood popeljal v brezvladne čase Divjega zahoda (in pri tem podrl rekord kletvic "fuck" na epizodo) in nam je Rim (prav tako HBO) predstavil antiko v še ne videni podobi, se Tudorji osredotočajo na renesančno Anglijo, natančneje na zloglasnega kralja Henrika VIII. Saj veste, tistega vladarja, ki je dal usmrtiti nekaj svojih soprog. Samo da so mu v nanizanki nadeli privlačnejši obraz irskega igralca Rhysa Meyersa.


Z rahlo olepšavo
Realizem in naturalizem torej da, a le do določene mere. V primerjavi z Deadwoodom, kjer se glavni igralci (z redkimi izjemami) niso ravno odlikovali po lepoti, je Rhys Meyers v prostem času tudi model za Versace, družbo pa mu dela še cela kopica privlačnih igralk in igralcev (Henri Cavill, Callum Blue, Natalie Dormer, Annabelle Wallis in drugi). Ne ravno odsev tistih renesančnih slik bradatega Henrika VIII., kot se jih spominjamo.
A serija je kljub tej "lepotni korekciji" doživela izjemen uspeh pri kritikih. Nominirana je bila za zlati globus za najboljšo dramsko serijo, Rhys Meyers pa za najboljšega dramskega igralca v seriji. Že tretje leto tudi žanje uspehe na irskih podelitvah TV-nagrad. Premiera Tudorjev 1. aprila 2007 je bila najbolje ocenjena Showtimova serija v treh letih. In to je kar podvig, če vemo, da ima Showtime pod okriljem tudi kritiške favorite Kaliforniciranje, Gandžo, Nurse Jacky in Dexterja.
Brez sramu
Prva sezona Tudorjev (od včeraj jo lahko v poznih nočnih urah spremljamo tudi na eni izmed komercialnih televizij) dokumentira obdobje vladavine Henrika VIII. v času, ko se njegova učinkovitost kot kralja znajde na preizkušnji zaradi notranjih konfliktov in političnih spletk svojega lastnega dvora. Ob tem pa se ukvarja še z osebnimi težavami: ker mu kraljica, Katarina Aragonska, ne more roditi moškega potomca, jo zamenja za Anne Boleyn.
A ne pričakujte preveč deviških pasov, spuščenih zaves kraljevih baldahinov ali zatemnitve kamere po nedolžnem poljubu. Tudorji se precej brezsramno lotevajo spolne tematike, zato je gola zadnjica Rhys Meyersa "v prvem planu", tuja jim ni niti frontalna golota njegovih številnih ljubic, ki si jih jemlje kot bombone v izložbenem oknu.
Vojna in igra
A ob vsem razvratu Tudorjem uspeva ohranjati pravo mero ravnotežja med opolzkostjo in kredibilnostjo, med goloto in veličastnimi kostumi, med ženskami in vitezi, med pogrošnostjo in privlačnostjo kabelske televizije ter zgodovinsko relevantnostjo.
Samo vrstni red je včasih obrnjen. Ali, kot pravi Rhys Meyers v prvem delu po napovedi vojne: "To je torej urejeno. Gremo v vojno s Francijo. Zdaj pa ... se grem lahko igrat."