Lepota bivanja
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 16 glasov Ocenite to novico!
Hiša na Golem
Kot piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, je arhitektura skupine Arhitektura Krušec sodobna in moderna, a se kljub temu spoštljivo vključuje v obstoječe okolje. Na fotografiji: Hiša na Golem. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
Arhitektura Krušec
Arhitekti so nagrajeni za projekte zadnjih dveh let, in sicer športni večnamenski objekt in upravno stavbo Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju, hišo na Golem ter prenovo Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Foto: BoBo
       Mislim, da bi morale biti prvine kakovostne arhitekture, ne glede na to, kdaj je nastala, enake, in te prvine so brezčasne.       
 Lena Krušec
NZS
Upravna stavba NZS-ja ima prezenco, ki jo sedež nogometne zveze tudi zahteva, obenem pa je objekt zasnovan kot opazovalnica narave. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
       Z velikim spoštovanjem gledamo na arhitekturo preteklih obdobij, pa vendar skušamo našo arhitekturo delati tako, da odgovarja času in prostoru, v katerem živimo. Ne gre za neko nostalgično posnemanje oblik iz preteklosti, ampak je treba kontekst razumeti globlje. Kontekst predstavlja na primer tudi uporaba določenih materialov, gradiv, kar je bilo v veliki meri po drugi svetovni vojni zapostavljeno, predvsem ko govorimo o samograditeljski arhitekturni praksi.       
 Tomaž Krušec
Stavba NZS
Pri projektu upravne stavbe s športnim objektom in igrišči Nogometne zveze Slovenije ključna težava ni bila ta, kam postaviti stavbo, saj je bilo to določeno s pravnimi regulativami, ampak kako ta dva objeta umestiti v prostor. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
NZS
Paviljon NZS-ja je postavljen v obliki belega betonskega okvirja s transparentnim jedrom, da lahko okolica dobesedno prehaja z ene strani objekta na drugo. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
NZS
Upravna stavba NZS-ja je oblikovana tako, da se obrača na dve strani - na eni proti športnemu objektu oziroma obstoječim kozolcem toplar in na drugi proti veduti Kamniško-Savinjskih Alp. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
       Hiša, v kateri živim jaz, ne bi smela ustrezati tudi vam, ker imava drugačne navade in želje. Arhitektura bi na neki način morala izpričevati značaj in osebnost lastnika oz. naročnika, uporabnika te arhitekture.       
 Tomaž Krušec
Hiša na Golem
Pri hiši na Golem so uporabili skromno paleto lokalnih materialov, barv in tekstur. Betonsko pročelje stavbe je iz kamnine, ki so jo našli ob izkopu. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
Hiša na Golem
Naročnik je bil znanstvenik, ki se ukvarja z raziskavami tal. Hiša ima zato izrazito individualni značaj. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
       Pred stotimi in dvestotimi leti so ljudje vedeli, da bodo na ravnicah predelovali hrano, hiše pa raje postavili na breg in na ta način ohranili pridelovalna območja. Hiša s kamnitim podstavkom in prvim nadstropjem, ki je bilo vsaj v nekem segmentu narejeno iz lesa, je v svojem konceptu skrivala možnost, da jo je mogoče postaviti v breg in se tako prilagodi topografiji terena. Po drugi svetovni vojni pa je samograditeljska praksa obrnila to logiko ... To pomeni, da če si jo želel umestiti v gričevnat svet (in Slovenija ga ima 70 odstotkov), si moral najprej narediti podporni zid za hišo, podporni zid pred hišo in s tem se je slovenska pokrajina devastirala do današnje podobe.       
 Tomaž Krušec
Linhartova dvorana
Linhartova dvorana Cankarjevega doma pred obnovo in po njej. Foto: Miran Kambič/Arhitektura Krušec
       Pri nekaterih posegih mora arhitekt priznati, da je nekaj večjega od njega in narediti korak nazaj ter dopustiti že povedano zgodbo.       
 Vid Kurinčič o prenovi Linhartove dvorane
Arhitektura Krušec
Arhitektura je vedno kompromis med tem, kar bi arhitekt na vsak način želel, in tem, kar želi uporabnik stavbe, pravijo nagrajeni arhitekti, ki tega v resnici ne razumejo kot kompromis, ampak prednost. Foto: BoBo

Dodaj v

"Arhitektova odgovornost je zelo velika, saj arhitektura ni moda, ampak traja bistveno dalj časa"

Pogovor z dobitniki nagrade Prešernovega sklada
3. april 2017 ob 13:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Pri snovanju arhitekture ne gre zgolj za odgovornost do prostora, ampak tudi za odgovornost do uporabnika. Tudi če je arhitektura kakovostno postavljena v okolje in če ne služi uporabniku, ne moremo reči, da je kakovostna. To sta tisti dve prvini, ki ju mora arhitekt pri delu vzajemno spoštovati in upoštevati," so prepričani v skupini Arhitektura Krušec, ki je za svoje delo letos prejela nagrado Prešernovega sklada.

Arhitekti, ki med drugim poudarjajo, da je med vsemi umetniškimi zvrstmi arhitektura kar najbolj uporabna, so bili gostje oddaje Naši umetniki pred mikrofonom na 3. programu Radia Slovenija, Ars.

Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič so letos prejeli nagrado Prešernovega sklada za pomembnejša dela zadnjih dveh let: športni večnamenski objekt in upravno stavbo Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju, hišo na Golem in prenovo Linhartove dvorane Cankarjevega doma.

Nagrajena dela, ki so jih ustvarili, imajo različna merila in značaj. Kot je komisija zapisala v utemeljitvi, je njihova arhitektura sodobna in moderna, a se kljub temu spoštljivo vključuje v obstoječe okolje.

Dela skupine Arhitektura Krušec, ki jo od leta 2002 z ženo Leno vodi Tomaž Krušec že dobro desetletje sodi v kakovostni vrh sodobne slovenske arhitekture, je v obrazložitvi letošnje nagrade Prešernovega sklada med drugim zapisal Aleš Vodopivec. Celjska koča, nova Biotehniška fakulteta v Ljubljani, poslovilni objekt pokopališča na Teharjah in skalne vile v Celju sodijo na začetek njihovega opusa. Ves čas se njihov modus operandi naslanja na spoštovanje arhitekture preteklosti.

"Preteklost in domača tradicija ne pomenita, da morajo imeti vse slovenske hiše tudi danes dvokapno streho in biti narejene podobno kot kozolci," pravi Tomaž Krušec. "Z velikim spoštovanjem gledamo na arhitekturo preteklih obdobij, pa vendar skušamo našo arhitekturo delati tako, da odgovarja času in prostoru, v katerem živimo. Ne gre za neko nostalgično posnemanje oblik iz preteklosti, ampak je treba kontekst razumeti globlje. Kontekst predstavlja na primer tudi uporaba določenih materialov, gradiv, kar je bilo v veliki meri po drugi svetovni vojni zapostavljeno, predvsem ko govorimo o samograditeljski arhitekturni praksi. Ko govorimo o kontekstu, govorimo posledično o značilni konstrukciji, o spoštovanju topografije terena, o usmerjanju pogledov proti naravnim in urbanim dominantam, pa tudi o bolj abstraktnih temah, kot je na primer spoštovanje kulturne kontinuitete, ki jo prostor vsebuje. Govorimo tudi o spoštovanju strokovne identitete," je prepričan Krušec. "Treba se je zavedati, da ima Slovenija zelo jasno izoblikovano tradicijo arhitekture, pa ne zgolj Plečnikove, ampak predvsem arhitekture po drugi svetovni vojni, torej modernistične, ki jo je zaznamoval veliki arhitekt Edvard Ravnikar z vsemi svojimi učenci in ta kontinuiteta, hočeš nočeš, pelje do današnjih dni. Tudi če se s tem ne strinjate, je to neka kontinuiteta, ki jo je težko zanikati. Ta kontinuiteta je v prostoru prisotna in z njo se moramo ukvarjati."

Ob tem se arhitekti zavedajo tudi bremena arhitektove odgovornosti, poudarja Lena Krušec. "Vsekakor je treba poudariti, da je odgovornost arhitekta zelo velika. Namreč arhitektura ni moda in traja bistveno dalj časa. Ko postavimo objekt v prostor, lahko tam stoji tudi sto ali več let. Tega se moramo zavedati in zato je odgovornost arhitekta še toliko večja. Poudarila bi tudi to, da pri snovanju arhitekture ne gre zgolj za odgovornost do prostora, ampak predvsem za odgovornost do uporabnika. Tudi če je arhitektura kakovostno postavljena v okolje in če ne služi uporabniku, ne moremo reči, da je kakovostna. To sta tisti dve prvini, ki ju mora arhitekt pri delu vzajemno spoštovati in upoštevati. Pozornost mora biti vzajemno posvečena tako postavitvi v okolje kot uporabniku samemu."

Vid Kurinčič omenja še en pomemben vidik pri snovanju arhitekture. "Hiša ne izhaja iz poprej ustvarjene podobe, ki jo želimo doseči, ampak je rezultat nekega temeljitega razmisleka o temeljnih prvinah neke arhitekture - njeni konstrukciji, materialu, uporabnosti, razporeditvi prostorov ... Logika ustroja hiše v bistvu kreira njeno podobo," pravi.

Tomaž Krušec opozarja, je treba tako razumeti tudi anonimno arhitekturo iz naše preteklosti. Ta je bila vedno v prostor postavljena na podlagi neke notranje logike: "Tukaj se mi zdi, da je bistvo tega, o čemer se pogovarjamo, ko govorimo tudi o naši arhitekturi, to, da nas zanima tradicionalna arhitektura vedno v okviru razumevanja, zakaj je neka hiša takšna, kot je, kaj so bili razlogi za njeno zasnovo. Vrhhlevna slovenska hiša kot primer najpogostejše oblike domačije je v svoji osnovi skrivala možnost, da hiša stoji na nagnjenem terenu. Pred stotimi in dvestotimi leti so ljudje vedeli, da bodo na ravnicah predelovali hrano, hiše pa raje postavili na breg in na ta način ohranili pridelovalna območja. Hiša s kamnitim podstavkom in prvim nadstropjem, ki je bilo vsaj v nekem segmentu narejeno iz lesa, je v svojem konceptu skrivala možnost, da jo je mogoče postaviti v breg in se tako prilagodi topografiji terena. Po drugi svetovni vojni pa je samograditeljska praksa to logiko obrnila in na podlagi tipskih projektov, ki so narejeni brez upoštevanja prostorskega konteksta oziroma tako, kot da je hiša vedno zgrajena na ravnem terenu. To pomeni, da če si jo želel umestiti v gričevnat svet (in Slovenija ga ima 70 odstotkov), si moral najprej narediti podporni zid za hišo, podporni zid pred hišo in s tem se je slovenska pokrajina devastirala do današnje podobe."

Objekt kot opazovalnica narave
V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada lahko preberemo tudi, da so arhitekti skupine Arhitektura Krušec v zadnjih treh letih ustvarili tri dela različnih meril in značajev, ki pomenijo izjemno pomemben prispevek k sodobni slovenski arhitekturi. Med temi je Brdo pri Kranju, kjer v zelenem parkovnem okolju, kjer je bil prej hipodrom, stojita upravna stavba in športni objekt z nogometnimi igrišči Nogometne zveze Slovenije. Problematika, s katero so se morali ukvarjati pri tem projektu, ni bila, kam postaviti hišo, ker je bilo to določeno s pravnimi regulativami, ampak kako ta dva objeta umestiti v prostor, razlaga Tomaž Krušec. " Zavzeli smo stališče, ki je temeljilo na prečudovitem parku Brda pri Kranju, da pravzaprav zarežemo zelo jasno mejo med tem, kar je skozi leta naredila narava, in med tem, kar so danes naredile človeške roke. To pomeni, da smo v park zarezali samo na mestu, kjer stoji hiša. Torej smo spustili to zeleno naravo do mej, do pročelja teh dveh objektov, obenem pa jasno razmejili, kaj je naredila narava in kaj človek. Od tod tudi belina arhitekture. Gre za neke vrste dva kristala, ki stojita v tem prostoru, pri čemer ima športni objekt, ki meji na športna igrišča, še dodatno prednost. To je ta, da smo skoraj dve tretjini, če ne kar tri četrtine, programa skrili pod zemljo, ga zasuli z brežino in ozelenili. Torej samo tisti program, ki je nujno potreboval naravno svetlobo – gre za paviljon, od koder je mogoče spremljati dejavnosti na nogometnem igrišču -, je dejansko viden v prostoru. Vse drugo je skrito v ozelenjen breg. Paviljon je postavljen v obliki belega betonskega okvirja s transparentnim jedrom, tako da narava dobesedno prehaja z ene strani objekta skozenj na drugo stran. S to vizualno komunikacijo dosežemo kontinuiteto zelenega prostora, ki steče skozi objekt na drugo stran."

"Upravna stavba NZS-ja je namenoma zasnovana kot opaznejši volumen," nadaljuje Vid Kurinčič. "Ima prezenco, ki jo sedež nogometne zveze tudi zahteva. Obenem pa je oblikovana tako, da se obrača na dve strani - na eni proti športnemu objektu oziroma obstoječim kozolcem toplar, ki so bili že na lokaciji, in na drugi proti veduti Kamniško-Savinjskih Alp." Po besedah Lene Krušec je objekt zasnovan kot opazovalnica narave. "Čeprav govorimo o jasno ločeni meji grajenim in naravo, je treba povedati, da je z vidika uporabnika tako rekoč z vseh prostorov omogočeno opazovanje tega prečudovitega parka, ki se tako na kar najbolj neločljiv način poveže z arhitekturo."

Ko se hiša prilagodi naravi, in ne obratno
Podobno kot na Brdu pri Kranju so tudi pri hiši na Golem zarezali ostro ločnico med materialom in arhitekturo. Uporabili so skromno paleto lokalnih materialov, barv in tekstur. Betonsko pročelje pa je denimo iz kamnine, ki so jo našli ob izkopu. Hiša je kot neke vrste kamnit balvan sredi zelene narave, je ilustrativen Tomaž Krušec. "Ta hiša vsekakor ne skuša nadaljevati neke tradicionalne arhitekture na oblikovni način, ampak kontinuiteto išče drugje. Prva je gotovo ta, da skuša breg razumeti kot neke vrste prednost, v katerega lahko vstaviš hišo, ne da bi moral zgraditi 20 tekočih metrov podpornega zidu, ampak da se hiša prilagodi topografiji terena, in ne teren hiši. To se mi zdi, da je obzirnost, ki jo v slovenski arhitekturni tradiciji najdemo, vendar se je v drugi polovici 20. stoletja marsikdaj izgubila. Druga pomembna komponenta konteksta je zemljina, na kateri hiša stoji. Ko smo zakopali v ta teren, smo našli čudovito teksturo zemljine, na kateri stoji hiša. Od tod vlivanje plasti, kjer se zgornja plast vidno zateče nad spodnjo in govori o lastnosti betona kot tekočega materiala. To smo želeli poudariti. Obenem pa se nasloniti na barvo in teksturo kamnine, ki smo jo našli pod objektom. Na ta način smo naravi vrnili tisto, kar smo ji s hišo vzeli."

Hiša kot odsev naročnikovega značaja
Naročnik je bil znanstvenik, ki se ukvarja z raziskavami tal. Hiša ima zato izrazito individualni značaj. Lena Krušec pravi, da zasnova vsekakor v največji mogoči meri sledi želja uporabnika. "Povedal nam je svoje želje v smislu, kako živi, in glavna želja je bila ta, da predstavlja delovna soba središče hiše. V resnici je tako tudi zasnovana. Središče hiše predstavlja delovna soba, ki je v celoti izvedena iz lesa in je tako obenem kontrast drugim prostorom, ki so iz betona."

Vid Kurinčič doda, da bi bila taka hiša težko dom vsakomur. "Predstavljam si, da si številni ljudje ob pogledu na hišo ali tloris ne predstavljajo, da bi v njej lahko živeli, a prav zaradi tega je unikatna, je krojena po meri investitorja. "

"To je odlika ne zgolj te arhitekture, ampak bi morala biti odlika vseh drugih arhitektur. Hiša, v kateri živim jaz, ne bi smela ustrezati tudi vam, ker imava drugačne navade in želje. Arhitektura bi na neki način morala izpričevati značaj in osebnost lastnika oz. naročnika, uporabnika te arhitekture," je prepričan Tomaž Krušec.

Kakovostna arhitektura je brezčasna
Lena Krušec razmišlja tudi o odlični arhitekturi, ki ni vezana na čas. "Po mojem mnenju mora imeti kakovostna arhitektura enake prvine, ne glede na to, ali je nastala v preteklosti ali danes. Težko govorimo o posebnosti ali vrlinah odlične arhitekture samo v sodobnem času. Lahko govorimo le o brezčasnih kakovostih arhitekture. Mislim, da bi morale biti prvine kakovostne arhitekture, ne glede na to, kdaj je nastala, enake, in te prvine so brezčasne."

Vid Kurinčič pravi, da obstajajo tudi projekti, kjer je ta brezčasnost že kontekst, s katerim arhitekt operira pri prenovi objekta. "Pri prenovi Linhartove dvorane je bil kontekst ravno že izpričana brezčasna arhitektura Edvarda Ravnikarja. Tukaj je šlo za odločitev, da bomo kljub velikemu gradbenemu in tehničnemu posegu v dvorano poskušali najprej razumeti in spoštovati arhitekturno zasnovo, na koncu pa v čim večji meri ohraniti izpovednost obstoječe arhitekture. Se pravi, da smo kljub prenovi avditorija pri spremembi naklona, stopnic in pomembni dopolnitvi udobnosti stola skupaj z arhitektko Majdo Kregar poskušali čim bolje ohraniti izpovednost Ravnikarjeve arhitekture," razlaga. "Pri nekaterih posegih mora arhitekt priznati, da je nekaj večjega od njega, in narediti korak nazaj ter dopustiti že povedano zgodbo," sklene.

Površno oko tako v Linhartovi dvorani spremembe komaj zazna. V povezavi s tem je pomenljiva anekdota, ki jo povzame Tomaž Krušec: "Kmalu po tem, ko smo končali projekt prenove Linhartove dvorane, sem bil prisoten v neki družbi kolegov in kolegic, pa mi je ena izmed njih dejala, da je slišala, da je nekdo prenovil Linhartovo dvorano. Zgražali so se nad tem, da je bila dvorana kljub prenovi še vedno ista." Krušec je takoj priznal, da gre za njihovo delo, da le malokdo opazi posege v prostor, pa si v resnici v biroju štejejo v posebno čast.

Arhitektura je vedno zavezana uporabnikom
Profesor Aleš Vodopivec pravi, da Arhitekturo Krušec odlikuje umirjena, tiha in nevpadljiva arhitektura, ki združuje zgodovino in modernost, monumentalnost in domačnost, ljudsko izročilo in sodobno ustvarjalno invencijo. Njihove stavbe so materialno skromen, a vedno asociativno bogat arhitekturni zapis. Sami se zavedajo, da je med vsemi umetniškimi zvrstmi arhitektura kar najbolj uporabna. "Klasične umetniške zvrsti, kot sta kiparstvo in slikarstvo, ustvarjajo dela, ki so sama sebi namen. Na neki način je to tudi moč teh del. Arhitektura pa je vedno zavezana uporabnikom. Vedno je kompromis med tem, kar bi arhitekt na vsak način želel, in tem, kar želi uporabnik arhitekture," je prepričan Tomaž Krušec, ki tega ne vidi kot kompromis, ampak kot prednost. "Prednost, ki se lahko na koncu izraža tudi v specifičnosti vsakega posameznega arhitekturnega dela."

Barbara Belehar Drnovšek iz oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, 3. program Radia Slovenija, Ars

Prijavi napako
Komentarji
Marx
# 03.04.2017 ob 13:47
Predvsem prostori NZS so res izjemni. Pri prenovi Linhartove dvorane pa zgleda, kot, da bi zamenjali žarnice in drugo fotografijo naredili z boljšim aparatom =)
frozen pingvin 2
# 03.04.2017 ob 16:39
@zofija1

ja, ko pobarvaš na vijolično, kakor to počnejo slovenclji po vaseh s svojimi hiušami, potem je pa fuuul lepo...

....not.
trpotec
# 03.04.2017 ob 14:29
Arhitektura, ki "odgovarja času in prostoru", je sterilizirana arhitektura, ki poudarja zgolj funkcijo in učinkovitost, estetika pa je zreducirana na nepotrebno dekoracijo - odraz ideologije, ki tudi posameznika vrednoti zgolj skozi prizmo hladne "uporabnosti", ostale človeške kapacitete pa so zgolj slepo evolucijski ostanek.

Arhitekte in urbaniste bi morali nujno učiti določenih spoznav kognitivne znanosti in psihologije, ki se tičejo vpliva arhitekture na naše počutje in dojemanje okolice:
https://blogs.spectator.co.uk/2017/03/new-tory-manifesto-make-beauty-affordable/#
don_lavtarini
# 03.04.2017 ob 22:26
Moderna slovenska arhitektura je razpeta med hipstersko onaniranje na pinterest, pasivne kletke pokopirane iz avstrijskih katalogov in kockaste bloke, ki jih samo zigzag okna in šekaste fasade ločijo od modernističnih biserov. Dolgčas..
Svasko
# 03.04.2017 ob 15:24
@galoper, če greš pogledat na Golo, ta hiša sploh ni tako vpadljiva, kot se ti mogoče zdi po fotkah. V prostor je umeščena izjemno korektno in glede na to, da sem bil v njej, ti lahko povem, da je tudi notri in pogled ven nor. ;)
Slo_v_k
# 03.04.2017 ob 13:49
Upam da za obnovo Linharteve dvorane niso najeli arhitekta :)
keka77
# 04.04.2017 ob 13:53
Arhitekti nis nič boljši ali drugačni od drugih poklicev... En kup je povprečja, veliko podpovprečja, le redki so zares dobri in slednji ne potrebujejo monumentalnih projektov, da bi si postavili lasten spomenik za vse vecne case..
samogledam
# 04.04.2017 ob 07:53
Upam da ostanejo slovenski arhitekti taksni kot so...ker delati z svetovno znanimi v Emiratih je nocna mora ...
por
# 03.04.2017 ob 17:48
ajde, @Galoper, povej mi, kaj bi ti postavil sredi narave, da bi bil zadovoljen ?:) (pa ne velja vkopat pod zemljo)

Prekrasni kozolec, ki se zlije s pokrajino (NOT)?
luckyss
# 03.04.2017 ob 17:27
Arhitektova odgovornost bi morali biti tudi kazenska...
Vse več je njihovih "presežkov", ki kvarijo podobe mest in kar je najhuje, tudi narave...
ti-ne
# 05.04.2017 ob 14:46
Bauhaus, bauhaus, bauhaus, iz začetka prejšnjega stoletja. Precej domišljijsko skromno.

https://www.google.si/search?q=bauhaus&a
mp;espv=2&site=webhp&source=lnms
&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjq
o7qSq43TAhVLb5oKHfy5D_kQ_AUIBigB&biw
=1158&bih=775&dpr=1.1#imgrc=_
zofija1
# 04.04.2017 ob 00:41
frozen pingvin2
tu sva si enotna, nič vijoličaste barve, ipd., vendar sodobna arhitektura (ledeni legoland) nima ne duše, ne srca, pa tudi nič novega.....
por
# 03.04.2017 ob 23:12
Tako je to. Ker živimo v času, ko nas vsako sekundo obmetavajo z reklamo, hitenjem, intenzivnim življenjem, zato se delajo taka minimalistična stanovanja, mrzli brlogi, v katere se lahko zatečemo stran od 'preobilja', ki jih čuti zaznavajo, ko nismo doma. Zmeraj bolj se zapiramo in odbijamo okolico, zmerom bolj smo občutljivi, živčni. Vendar vsaka nova arhitektura je na tem portalu označena kot mrtvohladna, brez duše; to zato, ker dušo dobi mogoče po 10 letih življenja v njej, mogoče po 50 leih ali pa nikoli. Smešno mi je pa današnje ''aranžerstvo'', ki se ga grejo arhitekti oz. 'notranji oblikovalci'', ko določijo, ''kje bo stala vaza, kje bodo bambusove palice, povezane z žico in kje zelen prtiček'', brez nekega uporabnega razloga. LOL. A je to tisti 'ornament'? Saj zanj nimamo časa, ko drvimo mimo... Mogoče ornament na vikendu. :)
trpotec
# 03.04.2017 ob 21:49
Zanimivo je tudi, kako določena klika vsakogar, ki kritizira tovrstne sodobne abominacije, arogantno označi za zahojenega nevoščljivega kmetavza, ki ni zmožen misliti dlje od kozolca in kiča, češ da gre pri sodbi sodobne arhitekture vedno za izjemno globoko strokovno vprašanje - pri tem se priročno ignorira dejstvo, da tudi znotraj same stroke obstajajo oporečniki - in da tovrstni stil legitimira že samo dejstvo, da se pojavlja tudi izven naših meja; kot tak da je svetovljanjski in samoumevno dober. Nekateri problematiko arhitekture želijo prevesti na lažne dileme - ali si za tovrstno sodobno sterilnost ali pa za kičaste fasade in vrtne palčke, kot da alternative niso možne; ali pa celotno dejavnost opredeliti izključno znotraj polja maksimizacije parametrov, kot so "energetska učinkovitost" in druge pragmatične kategorije. Vendar ravno tu se skriva težava: implicitna filozofija, iz katere izhaja cela množica sodobnih arhitektov, je filozofija individualizma, tehnocentrizma, stroge pragmatičnosti in instrumentalizacije posameznika - je torej filozofija, ki priteče potrošniški ekshibicionistični ideologiji, ki jo živimo. Večina ljudi zaznava, da končni izdelek komunicira te karakteristike in kajpak odreagira negativno, a napačno bi bilo vsako tako zaznavo pojasnjevati z nestrokovnostjo ali ozkoglednostjo. Razne kvazi-intelektualne masturbacije in racionalizacije t.i. ekspertov, ki zaradi dreves zgrešijo gozd in ne razumejo ničesar o temeljih človeške kognicije, zgrešijo bistvo.

Eno od del, ki skuša tematiko obravnavati na globljem nivoju, je npr. An Architecture for Our Time: The New Classicism (link). Nekaj citatov:

"Today’s avant-gardist architects congratulate themselves on how cutting-edge their buildings are. But in reality, they are not responding to the needs of our time in the way that the early modernists responded to the needs of the last century. Modernist architects of the early and mid-twentieth century were politically idealistic. Their architecture expressed their faith that modernization and progress would bring a better world. Today, this technological optimism has faded, so our avant-gardist architects strain to create novel high-tech forms but have no social ideal to give these forms meaning."

"During the 1960s, the modernist vision was put into practice, and it failed. Modernist housing projects became vertical slums that were even worse than the old slums they replaced. Freeways spread sprawl and blighted older neighborhoods, and by the end of the decade, revolts by local citizens made it virtually impossible to build new freeways in most central cities."

"Today’s avant garde produces futuristic architecture, like the early modernists, but the avant gardists are no longer capable of the social idealism of the early modernists because our society no longer has the early modernists’ blind faith in progress. Today’s avant garde keeps the esthetic dogmas of early modernism – its rejection of historic ornamentation and its search for strikingly original designs – but their buildings no longer symbolize any social ideal. Avant gardists sometimes play at being radical by claiming that their architecture “subverts” conventional “paradigms,” but they are just professors talking to other professors. They are not part of a larger movement to reform society, as midcentury modernist architects were part of the larger progressive movement of their time."
diord
# 03.04.2017 ob 17:27
Bil velik ljubitelj arhitekture, sedaj pa rajši živim v jami, kot pa da delam težave arhitektom, birokratom, geodetom in raznim majstrom...

Še šala "koliko arhitektov potrebuješ za zamenjavo sijalke ?"

Enega, da nariše koncept.
Enega, da nariše v autocad-u.
Enega, da dvomi v koncept.. “a se mora vijačit ?”
Enega, da izpolni LEED dokumentacijo.
Enega, da najde specifikacije..”kako priviti sijalko”
Enega, da priporoči strešno okno namesto vijalke.
Enega za izdajo dopolnila k dokumentaciji #215, da izvajalec spremeni pante vrat, tako da se stikalo za luč preseli na drugo steno.
Enega, da zklopi žarnico medtem ko mrmlja “manj je več”
Enega, da koordinira 10 drugih, ki delajo zelo komplicirano nalogo.

se pravi okoli 10.
zofija1
# 03.04.2017 ob 16:28
popravljam: asketsko-pustih stavbah
Optimist99
# 03.04.2017 ob 18:14
Delam z arhitekti. In njihove želje so včasih banalne ali pa iz drugega časa.
zofija1
# 03.04.2017 ob 16:27
"Ledeni legoland," kar zmrazi te ob teh asketsko-pusti stavbah....
kingestone
# 06.04.2017 ob 13:36
zopet tisto betonsko skropucalo sredi narave se promovira?

v razvitih državah bi od projektanta do investitorja vse postavili pred ta isti zid, ne pa podeljevali nagrade. morda edino darwinovo nagrado za idiotijo bi jim podelili...
galoper
# 03.04.2017 ob 15:17
Sredi zelena narave ena betonsko steklena siva škatla - tako bolane ideje niti krojaški umetniški poizkusi ne bi prenesli. Blago se lahko prekroji, zamenja, narava se lahko uniči le enkrat.
por
# 03.04.2017 ob 16:23
@trpotec
Arhitekte in urbaniste bi morali nujno učiti ...

Popravljam tvoj stavek: Arhitekti in urbanisti bi se morali nujno učiti ... :)
čofotalček
# 03.04.2017 ob 13:44
Arhitektova odgovornost ????

To verjetno ni mišljeno v praksi.

PS: Hiša ni trajnostni način poselitve, če bi vsi živeli v hišah bi zmanjkalo zemlje za pridelavo hrane.
Kazalo