Vaša ocena: 
Ocena 4.9 od 28 glasov
Ocenite to novico!
"Duh pokojnega Nika Kralja je zdaj zagotovo zadovoljen in verjetno na svetu ni oblikovalca, ki bi si želel še kaj drugega," so ob umestitvi kultnega izdelka slovenskega oblikovanja na tako rekoč pravo mesto sporočili iz podjetja Rex Kralj.
Slovita stalna zbirka industrijskega oblikovanja Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku je namreč bogatejša za dva fotelja Rex, torej za delo gotovo najslavnejšega slovenskega industrijskega oblikovalca Nika Kralja iz prve serije proizvodnje v letu 1956.
Dotična fotelja Nika Kralja, ki se je poslovil leta 2013, sta bila mnogo let v lasti in uporabi frankfurtske univerze, od letošnjega 12. februarja pa je njuno novo domovanje v stalni zbirki industrijskega oblikovanja newyorške MoMe, kjer so zbrana dela, ki predstavljajo podobe razvoja industrijske civilizacije, zgodovinske prelomnice s tega področja in obdobja hitrega človeškega napredka.
Ikona slovenskega oblikovanja na pravem mestu
Postopek priznanja in dokončne dejanske umestitve stvaritve slovenskega avtorja v to stalno zbirko najvidnejših svetovnih oblikovalskih imen je trajal več let. Nepoznavalci in širša javnost pa so že več let verjeli, da je Rex že zdavnaj vključen v stalno zbirko v MoMi, morda zato, ker je bil že povsod po svetu. Pred kratkim pa je svet končno res postavil to ikono slovenskega oblikovanja na pravo mesto, še sporočajo iz podjetja Rex Kralj.
Ta dva fotelja iz prve serije proizvodnje je pridobila in nato podarila newyorškemu muzeju prav Družba Rex Kralj iz Ljubljane, ki je z blagovno znamko Rex Kralj poleg legendarnih Rexov oživila še druge Kraljeve izdelke. Žiga Vrhovec, lastnik in direktor podjetja Rex Kralj, je pred leti večno aktualnost Kraljevih izdelkov razloži tako: "Morda je najbolje na to vprašanje aktualnosti odgovoriti z novim vprašanjem: 'Kaj je dober dizajn?' To, da po 60 in več letih še vedno občudujemo obliko in jo z lahkoto integriramo v moderne tokove arhitekture in oblikovanja – to je skrivnost dobrega brezčasnega dizajna."
Inovativne stvaritve mladega arhitekta
Družino izdelkov Rex, od katerih je najbolj prepoznaven prav fotelj Rex (Rex Lounge), ki je končno podobo dobil že pred šestimi desetletji, je Kralj izdelal še kot mlad arhitekt. Gojil je čvrsto osebno dogmo in venomer trdil, da je prav vsako stvar, vsak predmet, vsako napravo in vsako okoliščino mogoče izboljšati. Po končanem študiju je leta 1952 začel delati v pohištveni tovarni Stol v Kamniku s spoštovanja vredno tradicijo, v kateri so imeli zanj dovolj razumevanja in prostora, tako da je bilo pod njegovim vodstvom mogoče tudi z marsičim eksperimentirati.
"Proces umnega eksperimentiranja je privedel do izdelka, ki ga morda celo res ni več mogoče izboljšati. V to trditev njegov avtor seveda nikoli ne bi verjel. Nastal je znameniti Kraljev fotelj Rex, ki je pred šestimi desetletji in po dolgi vrsti predhodnih različic naposled našel svojo končno podobo in se spremenil v železni repertoar nekdaj uspešne tovarne in slovenske pohištvene industrije. Izdelovali so ga polna štiri desetletja in dosegel je prav vse svetovne trge.
Potem se je tovarna nenadoma ustavila, da bi čez mnogo let REX znova poletel kot feniks iz pepela ter se začel razkazovati in iskati svoj globalni prostor. Čedalje več je bilo njegovih omemb in z njimi je spet zrasel nacionalni ponos, hkrati pa ponekod tudi dvom. Ne dvom o Kraljevem fotelju Rex, ki predstavlja povsem neoporečen kos pohištva, dvom o naši lastni intimni resnici in obstoju naših korenin," so zapisali pri podjetju Rex Kralj.
Utemeljitelj industrijskega oblikovanja pri nas
Niko Kralj se je rodil leta 1920 v Zavrhu pri Trojanah ter se v zgodovino zapisal ne le kot oblikovalec, temveč tudi neutrudni raziskovalec, inovator in pedagog. Oblikoval je številne stole in pohištvene sisteme. Poleg načrtovanja izdelkov in proizvodnih programov, ki so zaznamovali domove in pisarne konec preteklega stoletja, si je utemeljitelj slovenskega industrijskega oblikovanja prizadeval tudi za racionalizacijo proizvodnje in izobraževanje oblikovalcev. Na pobudo profesorja s Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) Eda Ravnikarja se je pridružil ekipi predavateljev na novo ustanovljeni smeri, ki je omogočala tudi študij oblikovanja.
Po ukinitvi tega programa in nekajletni vrzeli so na FAGG-u ustanovili Inštitut za oblikovanje, katerega vodja je bil Kralj vse od njegovega začetka do svoje upokojitve leta 1992. V okviru inštituta je izpeljal več deset raziskovalnih nalog in prispeval k razvoju teorije oblikovanja. Eden ključnih razvojnih izdelkov tega obdobja je modularno, sistemsko pohištvo, ki uporabniku omogoča preprosto sestavljanje po lastnih zamislih in potrebah.
Za svoje delo je Niko Kralj prejel več nagrad, že leta 1962 tudi Prešernovo nagrado. Ustvarjal je skoraj celotno drugo polovico preteklega stoletja, poslovil pa se je leta 2013.
Spodaj si lahko pogledate prispevek o Niku Kralju iz oddaje Osmi dan iz leta 2011.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila. Komentiranje in objava vsebin - POGOSTA VPRAŠANJA IN ODGOVORI.
Še zadnje dneve so cele šleparje robe odpošiljali strankam, naročil so imeli nerealno. Pa je čudežno propadlo.
čestitke!
Piko na i genialnosti pa daje scepec fousije se po pol stoletja.
po mojem pa ne. ker so različna obdobja in v teh obdobnjih je bilo različno moderno, recimo pri cotah v 70 ozka oblačila ki niso udobna, nato 80 ohlapna... prav tako pohištvo minimalistično, v baroku drugačno, v 60h plastično...
vsako obdobje ima svoj slog
čestitke!
dober ind. dizajn ne izključuje zgoraj napisanega, prej obratno).
za čimbolj objektivno presojo Kraljevega oblikovalskega dosežka, se je najprej potrebno spustiti v zgodovino in se vprašati od kje izvira njegov design in ker je odgovor preprost, iz tehnologije, je naslednje vprašanje od kje tehnologija prihaja. No tukaj je pa potrebno malo več googlanja, da najprej ugotoviš ime produkta tehnologije, ki se mu reče po angleško Plywood in nadalje kje in kdaj je prvič omenjen. Tako ti postane jasno da ima ime francoski koren in je prvič zabeleženo leta 1797 v patentu angleškega inženirja in ladiskega arhitekta ter seveda plodovitega izumitelja Samuel Benthama.
Pedeset let kasneje je Immanuel Nobel, oče znamenitega Alfreda Nobela, izdelal prvo kompozitno ploščo iz tankih plasti lesa in odkril njene izjemne konstrukcijske lastnosti ki prekašajo po trdnosti les iz enega kosa. Ker je uvidel potenciale industriske uporabe tega kompozita, je v ta namen izumil stružnico, ki je bila sposbna iz debla narediti tanke plasti lesa! V Franciji je bil leta 1860 idustrijski proces že utečen, pet let kasneje pa zagnan tudi v Ameriki, kjer je leta 1928 prišla na trg gradbeništva prišla prva standardizirana vezana plošča 1,2x2,4m kot jo poznamo še danes.
Čeprav gre za preprost izdelek, ima plošča za sabo dolgo evolucijsko pot kar jo uvršča v izjemne izdelke in vse kar je izjemno ima tehnološko tudi potencial širše uporabnosti. V predvojnem času sta Charles Eames in Ray Kaiser (bila sta kasneje poročena) v času študija na akademiji umetnosti v Michiganu, spoznala arhitekta finskega porekla Eero Saarinena, ki je skupaj z očetom poučeval skulpturo in design pohištva na tej akdemiji. Skupaj z njim so raziskovali organske kompozite in tako leta 1940 predstavili projekt “Organic Design in Home Furnishings” na natečaju Muzeja moderne umetnosti MoMA, na katerem so pobrali prvo nagrado in podpisali pogodbe za proizvodnjo in distribucijo tega programa v navečjih prodajnih centrih v Ameriki že na prvi dan razstave!
Charles Eames in Eero Saarinena sta avtorja ikoničnega stola "Organic chair", ki še danes deluje kot izjemno svež design, čeprav je Ray Kaiser enakvredno sodelovala v vseh projektih Eamesa, ni bila omenjena kot soavtor, razen iz strani Eamesa.
A ključen premik v tehnologiji sta naredila prav Eames in Ray. Ta se je zgodil ko sta z nadaljevanjem eksperimentalnega dela predvsem z kalupi v katerih se je formiral kompozit (izumila tudi nekakšen stroj za to ki pa nikoli ni bil primeren za industrijsko proizvodnjo) dobila naročilo ameriške mornarice da razvijeta močne in lahke opornice za ranjence z poškodbami nog, za masovno proizvodnjo. Tako sta dobila razpolago vojaško tehnolgijo in najboljše materjale ter s tem odlične pogoje za delo in za razvoj tehnologije in produkta iz ukrivljenih takih plasti lesa zlepjenega in stisnjenega v čvrsto telesu prilegaločo opornico. Te pridobljene izkušnje in znaje sta potem uporabljaja nadaljnih 30 let v ustvarjanju številnih produktov biomorfičnih oblik iz kopozita in plastike.
Bila sta nedvomno pionirja, vendar Kralj ni bil daleč, čeprav je prihajal iz povsem drugačnega okolja, opustošenega od vojne, brez izobrazbe iz smeri oblikovanja, ker takrat na tem prostoru ni bilo šole za to smer, lahko bi se reklo da je dobesedno iz partizanov pristal v pohištveni delavnici za razvoj, a je kjub temu v letih 1952-1956 razvil tehnologijo ukrivljeninih kompozitov za serijo Rex!
Seveda je bil seznanjen z delom Eamesa, vendar tehnologijo je moral kar sam z sodelovci pogrutat da je prišel do produkta kot je Rex, ki po kompleksnosti in dovršeni obliki ni niti približno primerljiv z Eamesovimi produkti iz tistega obdobja, a je zato praktiča uporabnost Rexa ker je zložljiv in poceni masovna proizvodnja a obenem dovolj ergonomično oblikovan za udobno sedenje (to udobje daje ukrivlenost sedišča), tisto kar je originalno in kar je končno prepričalo, da je pristal v muzeju moderne umetnosti!
V tem aspektu je prehitel Eamesa! Je pa to čudovit primer primerjave inovativnega produkta socializma in kapitalizma, katerih skupna točka je le intuziazem oblikovalcev, vse ostalo pa je kot noč in dan.
Kritičen sem pa do inženiringa zato, ker je naslanjalo za roke zelo slabo projektirano. Prednja noga stola je pritrjena na sprednji konec naslanjala za roko, zadnji konec pa pritiska na zadnjo nogo stola, kot ene take velike škarje. Oseba se vleže preveč globoko in s svojo težo, preko naslanjala, širi noge stola narazen, zato običajno odpove spoj na prednjem dele naslanjala, isto kot pri navadnih škarjah.
Kak bauhaus je sploh to, zgleda je hotel narediti naslanjač iz podobnega ravnega modela, ki je klasičen stol, z letvicami na sedežu in naslanjalu, kjer vse štiri noge pritiskajo naravnost navzdol in se zato ne lomi. Boljša alternativa je bil navaden naslanjač iz laminirane slame, v katerga se sicer ni dalo tako udobno zlekniti, vendar je cel stol dobro amortiziran in v njem sedimo višje. Tanke treske so se sicer redno lomile, vendar je okvir zgrajen bolj logično in neprimerno bolj stabilno, zato so se ponekod ohranili do danes, pa so narejeni neprimerno ceneje, zelo preprosto in iz popolnoma zanič materialov.
Slovencev je malo, zato se povzdiguje vsakogar, ki je uspel v tujini, kar je po moje zelo narobe, če vemo, da prestižne nagrade niso odvisne od sposobnosti in znanja ,sploh pa ne od občutka za aestetiko in umetnost.