Skorajda vse interierje arhitektke Ane Gruden zaznamujejo kosi pohištva iz druge roke oziroma starine, ki jih sopostavlja s sodobno arhitekturo. Foto: Nejc Puš in Mare Mutič
Skorajda vse interierje arhitektke Ane Gruden zaznamujejo kosi pohištva iz druge roke oziroma starine, ki jih sopostavlja s sodobno arhitekturo. Foto: Nejc Puš in Mare Mutič
V prostorih, kjer je sedaj to šarmantno in udobno stanovanje, so bile nekdaj pisarne. Pisarniški prostori so bili nanizani ob dolgem in temačnem hodniku, zato je bilo nujno nekaj posegov v tloris, da so se premestile inštalacije in da se v stanovanje pripelje čim več naravne svetlobe. Foto: Nejc Puš in Mare Mutič
Stanovanje na Miklošičevi zaznamuje opečna stena, ki jo opazimo že takoj ob vstopu, saj se iz vstopne veže nadaljuje po vsej dolžini hodnika vse do kuhinje. Foto: Nejc Puš in Mare Mutič

Arhitektka Ana Gruden, ki je zasnovala prenovo, ima v žepu namreč tudi magisterij iz filmske umetnosti. Verjetno je tudi zato pri snovanju svojih ambientov še posebno pozorna na detajle, njen značilni pečat, pa je dotik vintagea. Skorajda vse njene interierje zaznamujejo kosi pohištva iz druge roke oziroma starine, ki jih Ana uspešno združuje s prvinami sodobne arhitekture.

V prostorih, kjer je sedaj to očarljivo in udobno stanovanje, so bile nekdaj pisarne. Pisarniški prostori so bili nanizani ob dolgem in temačnem hodniku, zato je bilo treba malo poseči v tloris, da so se premestile inštalacije in da se je v stanovanje uvedlo čim več naravne svetlobe.

Svetloba je, kot pove Ana Gruden, zelo pomembna pri oblikovanju interierja. Če je le možno, poskuša v prostor pripeljati čim več naravne svetlobe. Kadar pa to ni možno oziroma je virov svetlobe premalo, si pomaga z različnimi svetili in ogledali, ki so odlični lovilci svetlobe.

Stanovanje na Miklošičevi zaznamuje opečna stena, ki jo opazimo že takoj ob vstopu, saj se iz vstopne veže nadaljuje po vsej dolžini hodnika vse do kuhinje. Hodnik, ki je sedaj precej svetlejši, kot je bil nekdaj, je povezovalni prostor. Iz njega se namreč prehaja v vse prostore. Pretočnost prostorov je še en pomemben vidik, ki mu arhitektka, če je le mogoče, sledi. V tem stanovanju ji je to odlično uspelo. Skorajda vsi prostori imajo po dvoje vrat. Iz kopalnice se vstopa v spalnico, iz spalnice pa z drsnimi vrati v bivalno kuhinjo. Slednja je povezana s hodnikom, saj med njima ni vrat.

Ta stara okna so Ani še posebno ljuba in vedno jih, če se le da, vgrajuje v svoje interierje. Če kateri prostor nima oken, navadno je to kopalnica, mu Ana rada vgradi kakšno staro okno s karakterjem in ga tako poveže s preostalim ambientom. Tukaj to ni bilo potrebno, saj ima kopalnica kar dve okni, ki jo radodarno razsvetljujeta tudi ob bolj temačnih dnevih. Ob opečni steni je majhen, star, usnjen kavč skandinavskega okusa, kjer lahko gostje, medtem ko se v kuhinji pripravlja hrana, posedijo in komunicirajo z gostiteljem. Nad dvosedom je v opečno steno vgrajeno starinsko okno, ki povezuje ta del stanovanja z dnevno sobo, ki je edini prostor s samo enojimi vrati.

Kuhinja, ki je sicer tipska in poceni, je dobila dodano vrednost s starinskimi ročaji in ploščicami ob kuhališču, ki so iz obdobja secesije. Ana jih je po naključju našla v neki starinarnici v Berlinu in jih kupila, ker so jo tako zelo spominjale na Ljubljano. In sedaj so svoj novi dom našle prav tu, v središču njene ljube Ljubljane. V kuhinji je tudi starinska lesena miza, stara lesena klop, kupljena v neki vietnamski trgovini, ter različni jedilni stoli, nabrani z vseh vetrov. Nasproti kuhinjskega niza pa velika rdeča vitrina iz obdobja 50. let. Prav to vitrino sta skupaj z lastnico stanovanja našli pri nekem ogledu in se vanjo zaljubili. Nekdo, ki se mu je očitno prav tako usedla v srce, jo je že obnavljal in jo osvežil z rdečo barvo, ki ji lepo pristaja, pove arhitektka.

Povsod po stanovanju so razporejena različna svetila, starinska iz različnih časovnih obdobij in sodobna. Star lestenec v hodniku se lepo dopolnjuje z arhitektonskimi svetili, vgrajenimi v stene. Nad jedilno mizo v kuhinji sta dve viseči beli industrijski svetilki, v beli kopalnici je čudovita pisna stenska svetilka iz muranskega stekla, ki očara s svojo svetlobno predstavo.

Spoštovanje do preteklosti se kaže tudi v obnovljenem terazzu, ki krasi hodnik in kopalnico. Prav tako je obnovljen in na mestih, kjer je bil poškodovan, dopolnjen star parket z vzorcem ribje kosti. Ana pravi, da tako kvalitetnega parketa danes ni lahko dobiti. Prav tako ne mojstrov, ki bi imeli potrpljenje in znanje za takšne obnove. Ampak, kot pravi Ana, vse je možno, kjer je potrpljenje in močna volja.

Virtualni sprehod po prostorih s 360-stopinjsko kamero si oglejte spodaj.

Valentina Vovk, Ambienti
Foto: Nejc Puš in Mare Mutič

Post from RICOH THETA. - Spherical Image - RICOH THETA