Med delavnico in razstavnim prostorom na Dolgem mostu v Ljubljani se usedeva za masivno hrastovo mizo podprto z železnim podnožjem s kolesci. To je miza, ki se jo zaradi nepojasnjene sile morate dotakniti in po njej s prsti brezsramno drseti čez vse brazde, vdolbinice in raze vse tja do njenega skrajnega konca. Ta prezenten in robusten objekt, ki v estetski enostavnosti nima nobene logike (saj so le skupaj zbite deske), je ravno zaradi svojih pomanjkljivosti, načetih z zobom časa, tako zelo intriganten.

"Industrijski slog pomeni, da je železo, da je grobo, da je debelo, da je trajno, da se vidijo vijaki," pripoveduje suvereno Rok. Nad slogom, ki danes kaplja iz vsake pore oblikovanja in arhitekture, sta se brata Rok in Blaž Zrnec začela navduševati že pred desetimi leti. A v času priljubljenosti provansalske rustikalnosti in poporodnih krčev minimalizma, razumevanja za neobdelan beton, vidne prezračevalnike in kable, stare opečnate stene, poškodovana emajlirana svetila in robustno pohištvo ni bilo, razlaga Rok, po izobrazbi elektronik in fotograf, ki ga je od nekdaj zanimalo restavriranje, "delo z rokami".

Danes sta kot Drugačno pohištvo podpisana pod kopico uspešno izvedenih projektov, med njimi tudi Brivnico Edis, ki smo jo predstavili v Prostoru in pol, pa burger bar Pop's Place, vrt v hotelu Piran, Movia, pa tudi trgovino s čevlji, ki ima industrijsko opremljen interier z njuno masivno mizo, na kateri so razstavljena obuvala. "Da narediš nekaj dobrih lokalov v prestolnici, je dovolj. Zdaj bi vsi radi imeli burgerje, koliko pa jih lahko imamo? Stvari se ponavljajo, saj smo majhni," razmišlja v smehu sogovornik in pove, da v podjetju že snujejo načrte o novi smeri, saj bo zasičenost z industrijskim slogom kmalu dosegla svoje vrelišče.

Zanimanje za tuje trge
Drugačno pohištvo ima po desetih letih delovanja šest zaposlenih in sodeluje s številnimi zunanjimi sodelavci, med njimi arhitekti, tapicerji, krovci, kovinarji in tudi gospodom, ki lesene deske še vedno reže na staro avstro-ogrsko žago, ki jo je nekoč poganjal vodni tok, danes elektrika.

Svoj domet bi zdaj radi razširili tudi v druge države. Ker sta v preteklosti nekaj zanimanja že pokazali Anglija in Nizozemska, se trenutno pripravljajo na razstavljanje na sejmu 100 % Design v Londonu, kamor gre v sklopu agencije SPIRIT še nekaj slovenskih podjetij, kjer bodo tuji javnosti pokazali 'it kose' znamke OLDOAK (ta deluje zadnjih pet let kot znamka Drugačnega pohištva, ki izdeluje izdelke izključno iz hrastovega lesa), t. j. masivno mizo z železno konstrukcijo in kubusne čajne mizice.

Sam svoj mojster
Odločitev, kaj razstaviti v Londonu, je bila težka, saj je v teh letih v delavnici nastalo kar nekaj unikatnih kosov; poleg restavriranih emajliranih svetil je tu elegantno talno svetilo s temnim senčnikom, ki je ročno delo, na spodnjem delu pa vstavljen kos hrastovega lesa, stara mizarska miza, ki je postala sodobna računalniška mizica in lesena drsna vrata z medeninastimi kovicami (nekaj podobnega izdeluje tudi srbska ekipa Hard Stuff). Rok ne skriva, da jim stranke pogosto prinesejo izrezek iz revije, saj si želijo "natančno tak izdelek". Večja težava so tisti, ki mislijo, da znajo vse narediti sami. "V tujini tega ni, ko potrebuješ mizarsko delo, greš k mizarju, in ne iščeš bližnjic. Ne vem, zakaj je pri nas tako."

Dolga pot do izdelka
Delo z masivnim lesom je veliko težje kot obdelava rustikalnega pohištva, ki deluje po principu serij. "Za klasičen mizarski izdelek kupiš desko, ki ti jo kar pripeljejo v delavnico, v primeru masive pa je dolga pot, da sploh dobiš material, saj v tem primeru še stoji stara lesena hiša, ki jo je treba podreti, les očistiti, odstraniti kovinske dele z detektorjem za kovine, šele nato se reže na deske. Potem je treba odstraniti lesne črve in deske sušiti na visoki temperaturi," pojasnjuje v črno brado oviti sogovornik, katerega roke ne skrivajo, da večji del dneva premetavajo težke hrastove krclje, deske in železne okvirje.

Proces je dolg, skoraj en mesec. Na začetku sta Rok in Blaž sama podirala stare kašče, kozolce in pomožne kmečke objekte - tako kot sta se pred desetimi leti lotila prenove Blaževega lokala Torpedo v Grosupljem – baje je bil to takrat tako imeniten lokal, da so lokalni fantje, kot povedo sami (!), tja s ponosom na prvi zmenek peljali svojo izbranko -, danes imata za to ekipo fantov, ki so izurjeni v razstavljanju streh.

Spoštovanje lesa
"S ponovno uporabo hrastovega lesa mu izkažemo tudi spoštovanje, saj ta les ne gre na deponijo ali se zažge. Tramovi iz stare kmečke hiše ali skednja znova zaživijo kot masivna miza, ki obvladuje prostor, kot omara, ki se posmehuje minljivosti trendov. To so kosi za več generacij. Tudi, če se jih nekoč naveličaš, ima ta miza (tista, po kateri morate zaradi nepojasnjene sile s prsti brezsramno drseti čez vse brazde) toliko materiala, da lahko iz nje še vedno nekaj narediš, lahko se porabi reciklira, pobarva."

Fotografije: Grega Cokan, Tomaž Grdin, Jaka Šuln, Rok Zrnec, Katja Štok

instagram.com/katjastok, katja.stok@rtvslo.si