Krik, ustaljen ritem in že ste popeljani v temačni svet, kot ga slika ljubljanski triphoperski kolektiv Blu.Sine - naj bo to prek slušalk in avdiozapisa ali med vkorakanjem sredi vaje (kakor je bilo v našem primeru). Koncept glasbe sestoji iz črpanja idej in samplov iz stare filmske glasbe, najzgodnejših zvočnih zapisov in fotografij. Mračnejšo glasbo pa dopolnjuje nežen - v besedilih filozofski - glas Bajčeve. "Spojiti na videz nezdružljivo. Sobivanje valovanj - svetlobnih, zvočnih, vijug peresa in misli," se opisujejo sami.

Sedem let preigravanja in ustvarjanja je pred tedni obrodilo sadove v obliki albuma Can you hear in colour?. Album je delo Žige Krofliča (kitara, sampli), Žige Četriča (klaviature in harmonike) ter besedil in vokala Bajčeve. Na odru in vajah pa za ritemsekcijo skrbita Bor Hodžić na baskitari in Jan Prepadnik za bobni.

Skupina te dni vadi za svoj promocijski nastop v Orto Baru 4. oktobra, vmes pa smo se po eni izmed vaj pogovarjali z Krofličem in Bajčevo.

Lahko slišimo glasbo v barvah?
Žiga: To bodo morali povedati poslušalci. Pri umetnosti je treba vedno pustiti kakšno vprašanje, da sam odgovori nanj. Naš namen ni, da vse razkrijemo ali razlagamo, ampak je ta fraza bolj mišljena kot spodbuda k razmišljanju in dojemanju glasbe. Tako da lahko vsak posameznik odgovor postavi v svoj kontekst.

Vaša glasba je neke vrste zbirna točka nekih že slišanih vzorcev – sploh iz starih filmov -, ampak zapakiranih drugače, bolj aktualnih. Od kod ideja za takšen pristop h glasbi?
Žiga: Velik del naše glasbe in celotnega koncepta skupine sestoji iz tega, da črpamo ideje in sample iz stare filmske glasbe, najzgodnejših zvočnih zapisov in fotografij. Toda tej stari zapuščini si prizadevamo dajati aktualno preobleko. Celotna ideja temelji na tem, da majhne koščke sestavimo v nekaj čisto novega.

Kdo je v skupini največji filmofil?
Žiga: Za to ne vem, ampak večino glasbe sem aranžiral sam.

Črpate iz grozljivk?
Žiga: Ja, grozljivke so precej aktualne. Prav tako kakšni noir in nemi filmi, ki so bili podprti samo z glasbo. Najdejo pa se tudi sampli iz kakšnih propagandnih filmov iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja.

Od kod izvirajo sampli za skladbo Trip?
Žiga: To je iz starih ameriških filmov proti pornografiji in mamilom. Sami propagandni filmi imajo zelo jasno sporočilo in pozicijo do tovrstne problematike. Mi pa smo hoteli to vzeti in preobleči na način, da lahko poslušalec začne razmišljati o tem in si izoblikuje svoje mnenje skozi "provokacijo".

Skladbo Karneval recimo spremljajo klasični zvoki cirkusa, ki jih zamaskirate z učinki srhljivosti. Od kod ideja za srhljivi karneval?
Žiga: Konkretno za Karneval sem imel dalj časa v mislih idejo, da bi združili cirkusantko in karnevalsko glasbo, ki ima zelo specifičen zvok, z našo estetiko. Spet sem to vzel kot en element, ki smo ga postavili v kontekst blu.sine. Ideja se je dalj časa medila, potem pa smo jo enkrat dejansko sestavili v celoto, ki je funkcionirala.

Cirkus nočnih mor.
Žiga: Ja (smeh). To je znova stvar interpretacije posameznega poslušalca, ampak gotovo ima naša glasba precejkrat temačne konotacije.

Zakaj? Od kod to izvira?
Žiga: Verjetno je to preprosto stvar osebne estetike, kaj je komu všeč. Osebno zelo veliko poslušam melanholično glasbo in to se tudi izraža v naši glasbi. Ampak to ne pomeni, da poslušam samo takšno glasbo. Sploh ne! Je pa skupini imenovalec naše glasbe melanholija in intima.

Ste tudi takšni po značaju?
Urška: Ne (smeh). Ne vem, ali bi se od takšne glasbe pričakovalo, da smo ves čas resni in gotski (smeh). Vsi trije z obema Žigoma se že toliko časa poznamo, da lahko rečemo, da ne. Mogoče imamo veliko črnega humorja in s tega vidika se lahko poistovetimo z našo glasbo.
Žiga: Drugače pa se mi zdi, da umetnost in glasba predstavita samo eno stran umetnika, ki mogoče v vsakdanjem življenju sploh ne pride do izraza.

Intimo prikazujete v slovenskem jeziku. Kako to, da niste sledili vzoru kakšnih 80 odstotkov mladih slovenskih skupin, ki prisegajo na izražanje v angleščini?
Urška: Besedila so moja. In zdi se mi preprosto lažje, da se izražam v jeziku, ki je materni. Razmišljala sem, da bi kaj poskusili v angleščini, ampak sem prišla do zaključka, da imam v angleščini veliko prej občutek, da mi kaj zveni dobro. Toda nisem hotela te "olepševalne" okoliščine. Pri slovenščini mislim, da se moraš včasih potruditi, da nekaj zveni dobro in hkrati ne moreš napisati čiste bedarije, pa reči, da je dobro. Imaš drugačno razumevanje. Zdi se mi, da se lahko bolj kreativno in raznoliko izražam v slovenščini, ker mi je bolj domače. In slovenščina je lepa.

V skladbah najdemo veze: "Sama sebi sem sovražnik, vedno težje diham zrak." "Med mano in tabo sem vedno jaz." Od kod navdih za te rime?
Urška: Iz življenja (smeh). Trudim se, da v besedilih zajamem – v slogu s temačnostjo glasbe – tudi osnovne človeške strahove, ki nas po navadi morijo. Tu lahko gremo v zelo simbolične stvari, ki jih lahko vsak pri sebi aplicira na trenutno situacijo. Ne pomeni, da bom šla naslikat konkretno zgodbo, ampak je stvar impresije – čistih občutkov -, ki jih lahko posameznik aplicira na to, kar doživlja ali ga duši.

Bi lahko rekli, da je skupni imenovalec skupine: "Praviš, da dvoumne moje so besede, vztrajno lažem ti, da ni tako"?
Urška: Da. Tako delujemo. Do neke mere igramo in izbiramo, kaj bomo pokazali.

Urška, ali najprej nastanejo besedilo ali glasba?
Urška: Po navadi je Žiga postavil matrice in naknadno sem na to pisala besedilo. Tudi sicer veliko pišem zase in to včasih pomeni, da imam kakšno stvar že narejeno po delih in jo nato sestavim po glasbi. Razmišljam, kaj ustreza kakšni glasbi, in nato zgradim okoli verzov celoto. Besedilo in glasba nastajata sočasno. Ne vzamemo besedila in ga potem uglasbimo. Niti obratno.

Vaša glasba zahteva koncentracijo, čas. Dejstvo je, da je komercialne radijske postaje ne bodo vzele za svoje. Vas to kaj moti?
Urška: Popolnoma nič (smeh). Če bi to želeli, bi ustvarjali drugačno glasbo. Nihče izmed nas ne pričakuje, da bomo živeli od tega. To počnemo izključno za konjiček in tako kot nam ustreza. Naj to ljudje razumejo, kot hočejo.
Žiga: Pri sebi opažam, da sem pri glasbi, ki jo rad poslušam že več let, potrebovall veliko poslušanj, da sem v celoti začel ceniti glasbo in aranžmaje. Naša glasba je tudi odraz tega, da so določeni elementi in preobleke skladb narejene tako, da niso tako poslušljive. Torej obiskovalec City Parka jih med nakupovanjem ne bo poslušal in si po prihodu domov pretočil s spleta album. Zahteva malo več poslušanj. Upam pa, da ne bo veliko ljudi od tega odvrnilo.

Zamišljam si, kako bi sprejeli nakupovalci Urškine krike … Prodaja bi upadla.
Urška: Razen žiletke bi šle (smeh).
So v Sloveniji odri za vašo glasbo?
Urška: Ja. So majhni in temačni (smeh). Z Orto barom imamo nekaj lepih izkušenj. Tam smo bili do zdaj trikrat in zdaj bomo 4. oktobra četrtič. Naša glasba ni komercialno zastavljena in nas ne kličejo iz lokalov, da iščejo zabavno glasbo za petek zvečer. Ne bodo nas klicali in tudi mi se ne bomo ponujali za to, ker nismo kos tej nalogi (smeh). Se pa najdejo prostori, ki so za stvar.

Kaj pa ustvarjanje filmske glasbe? Vas mika? Ali samo radi jemljete sample?
Žiga: Nikoli nismo dobili resne ponudbe, da bi to poskusili, ampak bi bilo zelo zanimivo. Pri vseh stvareh pa je tako, da se morajo najti pravi ljudje s kompatibilnimi idejami. Naša glasba je takšna, kot je. Ustrezajo določenim kontekstom, drugim pa ne. Zagotovo pa bi se našel film, ki bi mu glasba ustrezala.

Kateri?
Urška: Kakšen morbiden slovenski.
Žiga: Kakšen slovenski z domačim nasiljem, samomorom …
Urška: Zdaj sem se spomnila filma Varuh meje.

Jaz vas vidim v kakšnem Klopčičevem filmu.
Žiga: Ja, verjetno bi bolj ustrezala naša glasba na kakšen art film kot na taborniški vod.

Kakšna je simbolika za Blu.Sine?
Urška: Iskali smo nekaj, kar je edinstveno in nekaj, kar še ni obstajalo.
Žiga: In Vesele Štajerke so bile že zasedene (smeh).
Urška: In potem smo se vprašali, kaj zdaj. Blu.Sine je bilo edino, kar je še ostalo (smeh). Vsi smo malo naravoslovne duše in usodno je bilo valovanje. Nastal je Blu.Sine.