Jan Vihar, Žiga Petkovšek, Evita Drvarič in Dominika Maša Kozar je četverica, ki sliši na ime Futurski. Za nekatere so prav oni tisti štirje jezdeci "apokalipse", ki so obudili že skoraj pozabljeno umetnost melanholičnega synthpopa in ga znova približali domačemu klubskemu prizorišču. Na odru delujejo statično, saj, kot poudarjajo, za vsakim tonom stoji človeška roka, in njihove misli so usmerjene zgolj v preigravanje.

Nastali so na pogorišču logaško-ljubljanske naveze Barely Modern, ki so domače občinstvo vznemirili s svojim garažnim rokenrolom, obogatenim s surovim vokalom in poskočno ritemsekcijo. Po razpadu sta Petkovšek in Vihar začela novo poglavje. Oba sta ostala za mikrofonom. Vihar je ostal vodja ritemsekcije, Petkovšek je igranje kitare nadgradil še s synthi, kjer sta se mu pridružili Evita Drvarič in Dominika M. Kozar. Do zdaj so postregli z EP-ploščo Synthetic Happiness, s katero so resno opozorili nase.

Več o začetkih in ustvarjanju si lahko pred njihovim petkovim nastopom v Kinu Šiška v vlogi predskupine avstrijskega dvojca LEYYA preberete v pogovoru spodaj.


Jan, Žiga, sestavljala sta okostje skupine Barely Modern, toda ta zgodba se je končala leta 2013. Kako je, ko začneš v drugo na novo?
JV: Veliko več veš. Bolje poznaš sceno. Veš, kako stvari potekajo. Imaš več stikov – in je že zaradi tega tudi lažje. Je pa vseeno intenzivno, ker se predstavljamo v čisto drugi zvrsti in smo se na začetku lovili že samo zaradi tega.
ŽP: Smo pa zaradi tega dobili dodaten zagon. Dejstvo je, da se v neki točki naveličaš nekaj delati in začneš nekaj novega – kar je veliko bolj osvobajajoče.

Kaj vaju je izučila lekcija z Barely Modern?
JV: Da je težko v tem poslu.
ŽP: Da je težko in zabavno (smeh). Hkrati.

Za vas štiri se je vse začelo na Exitu, kjer ste se –legenda pravi – prvič srečali. Gre za zanimiv trk svetov ... Kako je potem nastal Futurski?
ED: Mene še ni bilo (smeh).
DMK: Jan in Žiga sta imela veliko željo, da začneta nov projekt, ki se razlikuje od Barely Modern. Morda sta se ga celo zamislila malce drugače, kot se je izkristaliziral zdaj. Še posebej zato, ker sta dobila v ekipo naju z Evito.
Na začetku sem k temu pristopila zelo zadržano. Na skupino sem gledala kot na hobi. Nisem sploh vedela, kako se naj sploh vedem v tej ekipi. Potem smo začeli ugotavljati, kaj sploh želimo ustvarjati. Tako smo ugotovili, da potrebujemo še enega člana in tako je prišla Evita. In zdi se mi, da smo vsako leto bolj zagreti za delo – kljub vsem drugim obveznostim v življenju se resno ukvarjamo s skupino.

Kako je nastalo samo ime?
ŽP: Po več mesecih izmenjavanja predlogov po Messengerju in zavračanja imen.
JV: Vmes smo tudi spreminjali ime pogovora na Facebookovem Messengerju (smeh)
ŽP: Na začetku smo imeli predlog za ime, ki je podoben temu, ki je nastal na koncu.
DMK: Prva različica imena, ki smo jo že zavrgli, je na koncu ostala. Kot vedno v življenju. Tisto, kar je prvo, najbolje pove.
ED: Na začetku je bil predlog Future Sky.
JV: Ampak to je bil beden predlog. Potem pa smo začeli združevati ti dve skupini. Na začetku je bil Futursky. Potem pa smo dali na koncu črko i.
ŽP: S tem smo dodali malce slovanski pridih, ki nam je bil všeč.
ED: Že sama beseda je samosvoja in doda še tisti en element zanimivosti.

Iz začetnih idej, preigravanja in ustvarjanja je nastala sintetična sreča oz. EP z naslovom Synthetic Happiness. A gre pri naslovu za neke vrste ironijo?
JV: Ja. Ko te življenje počasi nauči nekaj stvari, nisi več tako naiven, ko si bil mlad. Moraš se naučiti živeti in ostati srečen tudi v trenutkih, ko ne dobiš vsega, kar si želiš. Poleg tega pa smo še synth skupina in gre še za malo besedne igre vmes.

Nekateri celo trdijo, da ste obudili zamrli žanr. Kako pa vi gledate na to s svojega vidika? Ste se res tako študiozno lotili iskanja nove glasbene identitete?
JV: Samo delamo to, kar nam je všeč. V eni točki smo prišli do tega zvoka, ki ga imamo zdaj.
DMK: In ves čas se samo razvija.
ŽP: Tudi nove skladbe se razlikujejo od tistih, ki so pristale na EP-ju. Delamo to, kar radi delamo. In kar nas osrečuje – to, kar premakne nekaj v tebi.
DMK: Ne gledamo teoretično na našo glasbo. Če kaj žanrsko ne ustreza ali se ne ujema s synthpopom, kot so nas označili, se ne obremenjujemo s tem. Če se nam zdi v redu, bomo obdržali.

Kako hitro se lahko ujameš v okvire zvoka, ki ste ga predstavili na EP-ju oziroma v pričakovanja drugih, da morate nadaljevati v tej smeri? Ste pripravljeni zaviti v neko popolnoma drugo smer?
JV: Ne razmišljamo o tem. Je pa res, da z vsako skladbo poskušamo narediti nekaj novega – vsaj minimalno.
ŽP: Že zaradi nas samih, da se ne ponavljamo.
JV: Gre za naraven proces – skladbe in zvok se spreminjajo organsko.

Katera je bila prva skladba, ki ste jo naredili in ali je bila izdana?
ED: Ne, ne, ne (smeh).
DMK: Veliko skladb smo zavrgli. Še mi se jih več ne spomnimo.
JV: Vse te začetne, ki smo jih ustvarili – Slowly, You, Indecision –, smo zavrgli.
ŽP: Kateri pa je bil res prvi?
ED: You (smeh).
JV: Sploh ne vem, če bi ga znali zaigrati danes.

Ena izmed posebnosti, po čemer se razlikujete od drugih, so tudi učinki na vokalih. Kako je prišlo do tega?
ŽP: Čisto spontano. Vedeli smo, da potrebujemo takšno glasbo, ki jo ustvarjamo, kjer se vse vrti okoli učinkov, smo vedeli, da ne moremo imeti suhih vokalov. Kot je že rekel Jan v enem izmed prejšnjih intervjujev: ko kupiš neki multiefekt, imaš na njem še veliko možnosti, ki jih odkrivaš na vajah, in tudi mi smo jih. Malo smo 'jammali' in preizkušali različne možnosti. Veliko ljudi na začetku reče, da jim je všeč glasba, ampak da ne morejo čez te vokale. Toda čez čas sprejmejo paket.
DMK: Naša glasba je večplastna in moraš ji dati nekaj časa in volje, da jo začneš razumeti. Ni na prvo žogo. Čeprav to želi biti, ampak ni (smeh). Malo 'popish', a "ha, ha", ne.

Lahko ustvarjanje te sintetične glasbe, ki jo ustvarjate sami, primerjate z 'jammanjem' v rockbendu?
ŽP: Zdi se mi, da vedno manj. Na začetku smo ga več izvajali in lahko rečemo, da lahko z njim pridemo tudi rezultatov s Futurski, ampak je lažje, če prej nastane kakšna ideja – Jan kaj ustvari na računalniku – in iz tega nadaljujemo, ko spreminjamo sami ali s producentom.
DMK: Dobro je, če imaš neko rdečo nit.
ŽP: Zagotovo je to ena stvar, ki jo midva z Janom v Barely Modern nisva počela. Drugače se lotevamo ustvarjanja. Tudi več je poudarka na tempu, dinamiki, filtrih … Na elementih, s katerimi se prej sploh nisva obremenjevala.
ED: Poudarek je na malenkostih.

Na koncu si bolj računalničar kot glasbenik.
DMK: 'Geeki' (smeh).
ŽP: Nekaj ljudi je reklo, da smo na odru videti nezainteresirani, ampak to je zato, ker na odru počnemo toliko stvari, da to zahteva našo popolno koncentracijo.
DMK: Tehnično je zelo naporno. Ker ni računalnika za našo glasbo. Z roko spreminjamo vsak filter posebej in pazimo na vse črtice, da se izpojejo tako, kot želimo … Ker, če gre eno črtico preveč, ni v redu (smeh).

Koliko je poudarka na besedilih – temu, kar želite sporočiti z njimi? Glede na to, da je že toliko razmisleka danega melodiji.
DMK: Minimalno.
ED: Besedila so drugotnega pomena.
JV: Nikoli nisem veliko razmišljal o besedilih, da bi z njimi kaj povedal. Bolj so me zanimale melodije. In šele nato so začele nastajati besedne zveze.
DMK: Velikokrat po intuiciji.
ŽP: Velikokrat je na začetku samo vokalna linija, potem pa se usedemo in napišemo kaj smiselnega. Ali da je vsaj približno smiselno. Ne izhajamo iz besedila.
JV: Lahko pa najdemo kakšno frazo ali stavek, ki se nam zdi 'ful' hud. In okoli tega zgradimo neko smiselno celoto.
ŽP: Skoraj vedno je tako. Oprimemo se tistega, kar deluje.

Že samo, če poslušamo skladbo Decisions, slišimo, da v vaši glasbi ni refrenov. Gre za atipične strukture. Kaj to doda glasbi?
DMK: Pri nas veliko stavimo na 'flow'. Ves čas se nekaj razvija. Je zahtevnejša glasba v smislu, da lahko poslušalec ves čas nekaj odkriva.
ŽP: Ni pričakovanih stvari.
DMK: Moraš se navaditi, da na mestu, kjer bi mislil, da bo refren, tega ni.
JV: Opažam, da ne znam narediti tipične strukture, ko ustvarjamo skladbe. Na koncu nastane vse skupaj atipično, kar mi je 'kul'.

Prvi vtis, ko poslušamo vašo glasbo, bi lahko strnili kot glasbeno podlago ob večerni vožnji po avtocesti. Kako jo vi doživljate?
ŽP: Točno tako (smeh).
DMK: Je dobra spremljava za vožnjo s kolesom in opazovanje okolice. Zelo dobra glasba za pot.
ŽP: Vedno sem imel rad takšne skladbe, ki sem jih lahko poslušal s slušalkami ob hoji po mestu in so se nekako zlili z mojimi koraki. Da sem imel z glasbo isti tempo hoje. Očitno je nekaj na tem, da ustvarjamo takšno glasbo.

Pri vas malo hodimo in malo tečemo.
Vsi: (smeh).
DMK: Hitra hoja. Malo hočeš naprej in malo nazaj. Si ujet nekje vmes (smeh).
ED: Meni lepo sovpada z okoljem plaže, morja, okolja, kjer si brez skrbi in kjer izklopiš možgane.

Kako ste zadovoljni z odzivi ljudi in medijev?
ŽP: Super. Mislim, da še nismo imeli slabega koncerta. Ves čas ga čakamo. Ne trdim, da so bili vsi super, ampak vedno smo naleteli na lep odziv.
DMK: Tudi obiskani. In vedno smo prejemali konstruktivne kritike po nastopih.
ŽP: Vedno imajo za nas neke predloge, kaj bi lahko še popravili. "Vse je kul, ampak tu bi pa lahko dodali rap." (smeh).
DMK: Tudi mi smo tisoč možnosti ovrgli, preden je nastala ena različica. In preden se odločiš za eno – traja.

Če prav vem, ste imeli pa prvi nastop v zidanici?
ED: To je bil nastop za prijatelje (smeh).
DMK: Pobeg ob koncu tedna. Prva javna vaja.
ŽP: Želeli smo preveriti, kako ta glasba deluje na naše prijatelje. Po tistem koncertu smo veliko stvari spremenili. Prvi pravi koncert pa smo imeli v Placu Boris v Rogu.
DMK: Bila je razstava in mi smo bili kot drugi del tega dogodka.
ŽP: In nismo pričakovali, da bo prišlo toliko ljudi.
JV: Za tako majhen prostor se je nabralo veliko ljudi.
DMK: Mislila sem, da bo prišla tja samo moja družina.
ŽP: Prišel sem pol ure pred nastopom na prizorišče, pa ni bilo nikogar. In sem bil že malo zaskrbljen. Na koncu pa nisem mogel priti noter.
ED: Kar se tiče obiska koncertov, nismo nikoli imeli kakšnih večjih pričakovanj. Še zdaj ne znamo odgovoriti na vprašanje, koliko ljudi lahko privabimo.

Zanimivo je tudi, da je šlo širjenje o vaši glasbi in imenu od ust do ust, da ni za vami menedžmenta. Pogrešate kaj ta element že na začetku?
ŽP: Mogoče nam to vseeno malo manjka.
DMK: Ena oseba, ki bi se ukvarjala s tem.
ŽP: Že tako nam veliko časa vzame glasba, potem se še sami ukvarjamo s 'piarjem', izdajanjem računov, ' merchandisom' ...
DMK: Veliko dela je, ampak imamo veliko bazo prijateljev, ki nas podpirajo in kot ponosni prijatelji širijo novice o nas.

Kaj zdaj nastaja v studiu? Kam se razvija zvok?
JV: Načrtujemo še nekaj novih skladb, ampak ne vemo, v kakšni obliki. Verjetno bo nastal še en EP. Ne vemo pa še, koliko skladb bo na njem pristalo. Imamo jih že nekaj na kupu. Obdelujemo jih. Toda nismo še zares šli v snemalni studio. Se bomo pa tega lotili kmalu.

Se pravi – ne bo se ustavilo pri enem EP-ju?
DMK: Ne. Želimo čim več svoje glasbe objaviti na spletu, da jo ljudje slišijo in da jo spoznajo. Če prideš na koncert in ne poznaš skupine ali večine skladb, je drugačna izkušnja, kot če jih poznaš. Pa četudi čakaš samo na eno skladbo, s katero se lahko poistovetiš. Želimo, da ljudje pridejo na naše koncerte, da doživijo kako zveni naša glasba v živo.

Na kakšnih odrih se vidite?
ŽP: Kjer koli.
JV: Od klubskih do festivalskih.
ŽP: Mogoče se malo bojimo, da smo premajhni za kakšen velik oder – da nas bi malce pojedel.
JV: Za zdaj še nismo bili na večjem odru. Ampak mislim, da bi se prilagodili.
ŽP: Veliko večjih skupin ima toliko scenografije, da lahko naredi več. Mi smo za zdaj še pri projekcijah.
DMK: Tudi vizualno poskušamo dohitevati svojo glasbo. Trend je, da imaš tudi močno vizualno podobo na odru, tako da je kot videospot v živo. Tudi mi si prizadevamo za to, saj se zavedamo, da smo statični na odru in s tem lahko mogoče malo popestrimo svoj nastop.

Hvala za ta pogovor.
DMK: A to je vse? Smo mislili, da bodo težja vprašanja.

OK, lahko. Tanja Žagar ali Simona Weiss?
Vsi (sočasno): Simona Weiss (smeh).